Jedro

Tožena stranka svoje trditve, da tožeča stranka nima več dovoljenja za izkoriščanje mineralnih surovin, ni utemeljila tako, da bi bilo mogoče njeno odločitev preizkusiti. Obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, kar pa pomeni, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka. Tožena stranka namreč v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je odločba z leta 1980 prenehala veljati, ne pojasni pa zakaj so bile potemtakem toženi stranki kasneje (po tem, ko naj bi prvotna odločba že prenehala veljati) izdane dopolnilne odločbe k prvotni odločbi, zakaj je s tožečo stranko v letu 2001 sklenila koncesijsko pogodbo in na kateri pravni podlagi je od tožeče stranke, ki je vložila obrazca za odmero koncesnine za leti 2015 in 2016, zahtevala dopolnitev z elaboratom o obsegu pridobivalnega prostora, kolikor je menila, da nima več veljavnega dovoljenja za izkoriščanje mineralne surovine. Predvsem pa tožena stranka teh svojih trditev ni utemeljila z materialnimi predpisi, ki bi dopuščali takšen zaključek.

Izrek

I. Tožbo tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-98/2006-DE/183 (00931294) z dne 18. 9. 2017 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v priglasitvenih obrazcih za odmero rudarske koncesnine za leti 2015 in 2016 za izkoriščanje tehničnega kamna - apnenca v kamnolomu A., ki ju je vložila pri toženi stranki, kot površino pridobivalnega prostora navedla 9,4018 ha, kar pa se ne ujema s podatkom v evidencah tožene stranke. Tožena stranka jo je zato pozvala, naj v roku dveh mesecev predloži elaborat pridobivalnega prostora kamnoloma A., v katerem bo upoštevan njegov obseg glede na vsa izdana dovoljenja in njihove popravke, prav tako pa naj v istem roku vloži popravljena obrazca, v katerem naj navede površino, kot jo bo po izdelavi elaborata izračunala pooblaščena geodetska družba. Rok za predložitev elaborata in popravljenih priglasitvenih obrazcev se je iztekel dne 21. 4. 2017. Tožeča stranka je še prej iztekom roka dne 18. 4. 2017 toženo stranko zaprosila za podaljšanje roka z utemeljitvijo, da zaradi bolniške odsotnosti pristojne uradne osebe tožene stranke, pri kateri je shranjena arhivska dokumentacija Upravne enote Postojna iz postopka izdaje dopolnilne odločbe, št. 0351-114/77-7 z dne 30. 1. 1995, ni mogla vpogledati v to dokumentacijo.

2. Tožena stranka je prošnjo tožeče stranke za podaljšanje roka s 1. točko izpodbijanega sklepa zavrnila. V obrazložitvi pojasnjuje, da je izhajala iz določbe tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ureja podaljšanje rokov ter meni, da v konkretnem primeru upravičeni razlogi za to niso izpolnjeni. V vmesnem obdobju je namreč tožeča stranka vložila pritožbi zoper sklepa Upravne enote Postojna o popravi pomote, št. 361-1/2016 z dne 9. 9. 2016 in št. 361-1/2016-3 z dne 16. 9. 2016, vendar pa je tožena stranka po nadzorstveni pravici pravnomočno razveljavila oba sklepa ter ugotovila, da je odločba št. 351-114/77 z dne 11. 4. 2018 prenehala veljati dne 14. 4. 1994 in je posledično s kasnejšimi dopolnitvami ni bilo več mogoče dopolnjevati. Od takrat dalje torej za pridobivalni prostor kamnoloma A. ne obstaja več veljavno dovoljenje za izkoriščanje, ki je bilo podlaga za podelitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine takratnim imetnikom pravnomočnih dovoljenj za izkoriščanje, prav tako pa tudi ne obstaja koncesija. Iz tega razloga je zato tožena stranka prošnjo tožeče stranke za podaljšanje roka za predložitev elaborata pridobivalnega prostora kamnoloma A. zavrnila.

3. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je, ob upoštevanju dejstva, da je dovoljenje za izkoriščanje mineralne surovine v kamnolomu A., ki je bilo izdano tožeči stranki, prenehalo veljati dne 14. 4. 1994, tožeča stranka sklenila koncesijsko pogodbo brez pridobljene rudarske pravice. Skladno z 52. členom Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 56/1999, 110/2002 - ZGO-1, 115/2002, 46/2004, 114/2006 - ZUE, 68/2008, v nadaljevanju ZRud) postane nosilec rudarske pravice upravičen do izkoriščanja mineralne surovine z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna in s tem tudi zavezanec za plačevanja rudarske koncesnine. Ker tožeča stranka ni nosilec rudarske pravice, kljub sklenjeni koncesijski pogodbi ni zavezanec za plačilo koncesnine in je zato tožena stranka postopek njene odmere v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa ustavila.

4. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da prošnji tožeče stranke za podaljšanje roka za predložitev elaborata pridobivalnega prostora A. za potrebe popravka njegove površine v obrazcu za priglasitev osnov za odmero rudarske koncesnine za leti 2015 in 2016 ugodi ter toženi stranki naloži, da koncesnino za ti dve leti tudi odmeri. Tožena stranka naj ji še povrne stroške postopka.

5. Tožeča stranka uvodoma povzema izrek izpodbijanega sklepa in njegovo obrazložitev. Navaja, da je tožena stranka s pozivom z dne 15. 2. 2017 od nje zahtevala, da predloži elaborat pridobivalnega prostora kamnoloma A., na katerem bo pridobivalni prostor upoštevan v obsegu izdanih dovoljenj in njihovih popravkov ter da v enakem roku predloži skladno s tem popravljena obrazca. Rok za predložitev elaborata bi se iztekel dne 21. 4. 2017, vendar pa je tožeča stranka dne 18. 4. 2017 toženo stranko zaprosila za podaljšanje roka do 30. 6. 2017, ker zaradi bolniške odsotnosti osebe, zaposlene pri toženi stranki, pri kateri je shranjena arhivska dokumentacija Upravne enote Postojna iz postopka izdaje dopolnilne odločbe, št. 351-114/77-7 z dne 30. 1. 1995, ni bilo mogoče opraviti vpogleda v to dokumentacijo. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi do teh razlogov ni opredelila, pač pa navajala povsem druge nepovezane razloge za zavrnitev prošnje tožeče stranke, ki se smiselno nanašajo na pomanjkanje pravnega interesa. Tožeča stranka je šele na skupnem sestanku pri toženi stranki dne 21. 4. 2017 pridobila vlogo z dne 22. 12. 1994, skupaj z grafično skico, iz katere je razvidno, da je bilo območje lokacijske odločbe iz leta 1978 širše kot območje iz dovoljenja za izkoriščanje iz leta 1980. To je za tožečo stranko pomembno zato, ker se je rudarski projekt iz leta 1979 skliceval prav na to dokumentacijo. Tožena stranka tudi ni navedla, da je bila o velikosti pridobivalnega prostora kamnoloma A. vložena pritožba tožeče stranke ter je zato toženi stranki tožeča stranka tudi pojasnila, da zaradi tega izdelava elaborata zaenkrat ni mogoča, dokler ne bo odločeno o pritožbi. O vsem tem se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sploh ni izjavila, kar pomeni, da ta nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa so kršena pravila postopka. Poleg tega pa je bilo tudi dejansko stanje, kot izhaja iz sklepa, napačno ugotovljeno.

6. Tožena stranka bi morala tožeči stranki dovoliti, oziroma jo pozvati, da poda svoja pojasnila v zvezi z veljavnostjo dovoljenj za izkoriščanje mineralne surovine v kamnolomu A., na katerih temelji izpodbijani sklep. S tem je tožena stranka kršila načelo varstva pravic strank in načelo zaslišanja strank v upravnem postopku. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu navedla popolnoma nove razloge in dejstva, o katerih se tožeča stranka ni imela možnosti seznaniti, s tem pa tudi ni mogla ugotoviti pravilnega dejanskega stanja niti materialne resnice, kot to sicer zahteva 8. člen ZUP. Taka stališča potrjuje tudi sodna praksa. Iz tega razloga zato tožeča stranka ključna dejstva navaja v tožbi in za to prilaga dokaze, ki jih je sodišče na podlagi 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dolžno upoštevati.

7. Napačna ugotovitev dejanskega stanja in s tem vsebine izpodbijane odločbe izvira iz napačne interpretacije časovne veljavnosti dovoljenja za izkoriščanje, št. 351-114/77 z dne 11. 4. 1980 (v nadaljevanju odločba iz leta 1980). V tej odločbi je navedeno, da iz lokacijske odločbe izhaja količina letnega odkopa in da bo na območju odobrenega pridobivalnega prostora možno pridobivanje raščenega kamna za dobo 14 let. Iz besedila je torej razvidno, da odločba ne govori o časovni veljavnosti dovoljenja za izkoriščanje, pač pa o razpoložljivosti mineralne surovine. Če bi bil namen izdajatelja odločbe časovna omejitev na dobo 14 let, bi to navedel v izreku odločbe z ustreznim besedilom. Čas veljavnosti dovoljenja torej ni določen, pač pa je govora o tem, kakšen bo predvideni odkop kamna v prej navedenem obdobju, in to glede na zaloge te mineralne surovine. S kasnejšimi dovoljenji za izkoriščanje je pristojni organ dodajal parcele, ki so vključene v pridobivalni prostor. Predviden čas izkoriščanja kamnin je bil torej v odločbi iz leta 1980 zapisan na osnovi tedanje znane količine zalog in je s širjenjem kamnoloma postal irelevanten. Bistveno pa je, da v tej odločbi ni določeno, da bi bila njena veljavnost vezana zgolj za izkoriščenost zalog za parcelah, navedenih v dovoljenju. V prid taki interpretaciji govori tudi nadaljnje besedilo odločbe iz leta 1980, kjer je navedeno, da odločba preneha veljati v primeru, da pride iz objektivnih razlogov do popolne in trajne ustavitve izkoriščanja rudnin v kamnolomu ali če tožeča stranka ne bi izvajala svojih obveznosti. Vse to kaže, da je bila odločba iz leta 1980 izdana za nedoločen čas ter so zato vse interpretacije tožene stranke v izpodbijanem sklepu zmotne.

8. Tožeča stranka v nadaljevanju predstavlja kronološki pregled izdanih dovoljenj za izkoriščanje v kamnolomu A. in poudarja, da so dopolnilne odločbe navajale nove projekte v okviru že določenega pridobivalnega prostora kamnoloma, in sicer na podlagi potrjenih rudarskih projektov. Nobena od teh odločb pa ni odrejala časa veljavnosti dovoljenj, kar pomeni, da so bile izdane za nedoločen čas, oziroma za čas do popolne izkoriščenosti kamnoloma in ustavitve del. Tožeča stranka je doslej predložila dva rudarska projekta, in sicer v letu 1979 in v letu 1987. Na podlagi slednjega je Upravna enota Postojna tudi izdala dopolnilno odločbo v letu 1995. Vse to kaže, da je tožena stranka napačno ugotovila dejstva in na tej podlagi napravila napačen sklep o dejanskem stanju. To, da je tožeča stranka še vedno nosilec rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine v kamnolomu A., govori tudi dejstvo, da je z Republiko Slovenijo, Ministrstvom za okolje in prostor sklenila koncesijsko pogodbo, št. 354-14-77/01 z dne 10. 12. 2001, za določen čas 20 let. Iz te pogodbe izhaja, da ima tožeča stranka veljavna dovoljenja in dopolnilne odločbe ter da se ji lahko odvzame rudarsko pravico le z upravno odločbo. Očitno je koncedent, torej Republika Slovenija, pred sklenitvijo pogodbe preverila veljavnost dovoljenj, saj je to ugotovljeno v sami pogodbi, tožeča stranka pa je vse do leta 2014 tudi nemoteno plačevala koncesnino za uporabo kamnoloma in iz tega naslova nima neporavnanih obveznosti. Koncesijska pogodba je še vedno veljavna, saj je nobena stranka ni odpovedala pred iztekom v njej določenega časa niti ni od nje odstopila zaradi kršitev nasprotne stranke. Pogodba se v praksi izvaja, kar pomeni, da mora tožeča stranka poravnati tudi koncesnino za leti 2015 in 2016. 9. Tožeča stranka še navaja, da se v kamnolomu redno, in to vsako leto, izvajajo inšpekcijski pregledi tožene stranke, pri čemer so pooblaščeni inšpektorji vedno zahtevali predložitev vseh potrebnih dovoljenj za izvajanje dejavnosti in koncesije. Pri tem niso bile nikoli ugotovljene nepravilnosti glede dovoljenj za izkoriščanje mineralne surovine, sploh pa ne, da bi se ugotovilo, da naj bi ta morebiti celo prenehala. Na zadnjem inšpekcijskem pregledu dne 13. 3. 2017 je pristojni inšpektor ugotovil, da ima tožeča stranka vsa potrebna dovoljenja za izkoriščanje, pregledal pa je tako odločbo iz leta 1980 kot tudi vse tri dopolnilne odločbe.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in prereka navedbe tožeče stranke. Glede navedbe tožeče stranke o tem, da je zaprosila za podaljšanje roka zaradi bolniške odsotnosti osebe pri toženi stranki, pri kateri je arhivska dokumentacija Upravne enote Postojna, pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za dokumentacijo, ki bi nastala pri tej upravni enoti, pač pa za dokumentacijo, ki jo je k vlogi za izdajo dopolnilne odločbe priložila tožeča stranka sama. Koncesijska pogodba med toženo in tožečo stranko je bila sklenjena dne 1. 12. 2001 in bi zato morala tožeča stranka, skladno z določbami ZRud in Pravilnika o označevanju mej in načinu vodenja katastra raziskovalnih in pridobivalnih prostorov ter o načinu vodenja registra nosilcev rudarske pravice, najkasneje do 1. 12. 2006 izdelati elaborat pridobivalnega prostora. Tožeči stranki je tožena stranka poslala dopis, ki ji je bil vročen dne 21. 2. 2017 in s katerim jo je pozvala, naj v roku dveh mesecev predloži elaborat. Glede na navedeno, torej bolniška odsotnost uradnika ne more biti upravičen razlog za neizpolnitev obveznosti, ki bi jo morala tožeča stranka izpolniti že do 1. 12. 2006. Poleg tega je tožena stranka sedaj izpodbijani sklep izdala skoraj pet mesecev po poteku roka za predložitev elaborata, vendar pa ga tožeča stranka v vsem tem času ni predložila. Tožena stranka tudi ni prejela dopisa tožeče stranke z dne 9. 6. 2017, v katerem naj bi ta pojasnila, da zaradi pritožbe, ki jo je vložila zoper sklep Upravne enote Postojna z dne 9. 9. 2016, izdelava elaborata ni možna, kar je razvidno iz popisa spisa. Poudarja, da pridobivalni prostor A. po 3.2.2. točki 2. člena Zakonu o rudarstvu (Uradni list RS, št. 61/2010, 62/2010 - popr., 76/2010, 57/2012, 111/2013, 61/2017 - GZ; ZRud-1) danes ne obstaja več, saj zanj ni podeljene rudarske pravice in zato v trenutku odločanja o podaljšanju roka tudi ni več obstajala pravna podlaga za zahtevo po predložitvi elaborata pridobivalnega prostora za potrebe odmere rudarske koncesnine, kar je bilo tudi razlog sprejete odločitve.

11. Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2018. Poudarja, da je tožeča stranka s tem, ko je želela pregledati dokumentacijo Upravne enote Postojna, želela preveriti ali ji morda v lastnih arhivih manjka kakšna dokumentacija, na podlagi katere je bila izdana dopolnilna odločba, saj se površina pridobivalnega prostora na priglasitvenih obrazcih ni ujemala s podatki v evidencah tožene stranke. Zavrača trditev tožeče stranke, da ni izpolnila obveznosti po 13. členu koncesijske pogodbe, ki določa, da mora koncesionar v roku petih let po njenem podpisu med drugim prilagoditi svoje delovanjem določbam ZRud. Tožeča stranka elaborata ni mogla predložiti do 1. 12. 2006 zaradi tehničnih težav, ki niso nastale po njeni krivdi. Toženi stranki je znano, da je imela številne težave pri definiranju pridobivalnega prostora zaradi napak upravne enote, na kar ni mogla vplivati. Elaborat je sicer tožeča stranka izdelala že v letu 1996 in ga predložila takrat pristojnemu organu, na podlagi tega elaborata pa je tudi pridobila potrdilo o zalogah. Vse to je tvorilo podlago za sklenitev koncesijske pogodbe. Po tem, ko je bila koncesijska pogodba sklenjena, je tožeča stranka pripravila več elaboratov o zalogah mineralne surovine v kamnolomu A., vendar pa nobeden ni bil potrjen zaradi napak tožene stranke v navedbah parcel, ki sodijo v pridobivalni prostor. Te parcele so bile sicer razvidne iz grafičnih prilog k vlogam za izdajo dovoljenj za izkoriščanje, to je iz rudarskih projektov iz leta 1979 in 1987. Ker pa jih je upravna enota napačno popisala, izreki odločb niso odražali dejanskega stanja. Tožeča stranka je za podaljšanje roka za predložitev elaborata zaprosila zato, ker je zaradi opisanih nepravilnosti želela pri Upravni enoti Postojna doseči, da bi ta izdala ustrezne dopolnilne odločbe, tako da bi bil pridobivalni prostor celovito zajet v dovoljenjih za izkoriščanje ter bi na tej podlagi tudi tožena stranka verjetno lahko popravila stanje rudarske knjige. Trditev tožene stranke, da tožeča stranka ni imela namena predložiti elaborata, torej ne drži, saj si že dlje časa prizadeva urediti pomanjkljivo dokumentacijo pri upravni enoti. Prav tako ne drži, da naj bi morala tožeča stranka elaborat pridobivalnega prostora izdelati do 1. 12. 2006, saj jo tožena stranka pred letom 2017 ni nikoli pozvala naj odpravi morebitne kršitve koncesijske pogodbe in je zato upravičeno štela, da teh kršitev ni. V nasprotnem bi jo morala tožena stranka v skladu s 105. členom Obligacijskega zakonika (OZ) opozoriti na izpolnjevanje pogodbe in ji dati rok za izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka poudarja, da je v letu 2014 pristopila k renovelaciji obstoječega elaborata, vendar pa ji ga je tožena stranka vrnila z napotkom, da je treba najprej dopolniti rudarsko knjigo. Odstopanja v rudarski knjigi, ki pa jo vodi tožena stranka, so po prepričanju tožeče stranke nastala zato, ker je kamnolom A., četudi gre za enoten pridobivalni prostor, razdeljen na dve koncesijski pogodbi in so bila posledično tudi dovoljenja izdana kot da bi šlo za dva ločena kamnoloma, kar v nadaljevanju predstavlja.

K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Med strankama ni sporno, da je bilo tožeči stranki z odločbo z dne 11. 4. 1980 izdano dovoljenje za izkoriščanje mineralne surovine v kamnolomu A. Sporno tudi ni, da so ji bile v letih 1981, 1995 in 2010 izdane dopolnilne odločbe k prvotni odločbi in tudi ni sporno, da je tožeča stranka v decembru 2001 z Republiko Slovenijo na teh podlagah sklenila koncesijsko pogodbo, št. 354-13-77/01, za čas dvajsetih let. Sporno pa je stališče tožene stranke, s katerim je izpodbijani sklep utemeljila na trditvi, da je prvotna odločba iz leta 1980 prenehala veljati že dne 14. 4. 1994 ter da zato te odločbe tudi ni bilo mogoče dopolnjevati z izdanimi dopolnilnimi odločbami, niti ji pravice do izkoriščanja mineralnih surovin ni mogla podeliti Uredba o podelitvi rudarskih pravic imetnikom dovoljenj za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin (Uradni list RS, št. 103/2000, v nadaljevanju Uredba). Meni, da tožeča stranka, ne glede na sklenjeno koncesijsko pogodbo, ni nosilec rudarske pravice za izkoriščanje, da zato tudi ni zavezanec za plačilo koncesnine za leti 2015 in 2016 ter da posledično niso izpolnjeni upravičeni pogoji za podaljšanje roka za predložitev elaborata pridobivalnega prostora, ki bi bil podlaga za odmero koncesnine.

14. Sodišče meni, da tožena stranka svoje trditve, da tožeča stranka nima več dovoljenja za izkoriščanje mineralnih surovin, ni utemeljila tako, da bi bilo mogoče njeno odločitev preizkusiti. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, kar pa pomeni, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka. Tožena stranka namreč v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je odločba z leta 1980 prenehala veljati, ne pojasni pa zakaj so bile potemtakem toženi stranki kasneje (po tem, ko naj bi prvotna odločba že prenehala veljati) izdane dopolnilne odločbe k prvotni odločbi, zakaj je s tožečo stranko v letu 2001 sklenila koncesijsko pogodbo in na kateri pravni podlagi je od tožeče stranke, ki je vložila obrazca za odmero koncesnine za leti 2015 in 2016, zahtevala dopolnitev z elaboratom o obsegu pridobivalnega prostora, kolikor je menila, da nima več veljavnega dovoljenja za izkoriščanje mineralne surovine. Predvsem pa tožena stranka teh svojih trditev ni utemeljila z materialnimi predpisi, ki bi dopuščali takšen zaključek.

15. Tožena stranka se je sklicevala na odločbo 1. člena Uredbe, ki določa, da Vlada Republike Slovenije podeli rudarsko pravico za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralnih surovin pravnim ali fizičnim osebam, ki imajo ob uveljavitvi ZRud veljavno pravnomočno dovoljenje za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin, pod pogoji in na način, ki so določeni v dovoljenju in na tej podlagi presodila, da tožeča stranka takega veljavnega dovoljenja ob uveljavitvi ZRud v letu 1999 ni imela. Ob tem pa je tožena stranka prezrla, da je drugi odstavek 2. člena Uredbe določil, da so pravne ali fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje za podelitev rudarske pravice po tej uredbi, navedene v prilogi, ki je sestavni del te uredbe. V prilogi - seznamu pravnih in fizičnih oseb oseb, ki izpolnjujejo pogoje za izkoriščanje mineralnih snovi, je Vlada Republike Slovenije pod zap. št. 10 uvrstila tudi tožečo stranko, in sicer za "izkoriščanje apnenca v kamnolomu pri naselju A., k.o. ... in k.o. ..., Občina Postojna in Občina Divača, na podlagi veljavnega dovoljenja, št. 351-114/77 z dne 11. 4. 1980, ki ga je izdala Skupščina Občine Postojna". Vlada Republike Slovenije je torej z Uredbo, ki je stopila v veljavo z dnem 15. 11. 2000, štela dovoljenje za izkoriščanje mineralne surovine, ki je bilo tožeči stranki izdano v letu 1980, za veljavno. Sodišče zato ugotavlja, da tožena stranka ni pojasnila, na podlagi katerega materialnega predpisa, oziroma na kakšni pravni podlagi šteje to odločitev Vlade, sprejeto s splošnim aktom (uredbo), za neveljavno. Nenazadnje, Vlada RS je s tožečo stranko dne 28. 11. 2001 tudi sklenila koncesijsko pogodbo, v kateri je bilo ugotovljeno, da ima veljavna dovoljenja za izkoriščanje mineralne surovine, izdana v letih 1980, 1981 in 1995 (2. člen pogodbe). Pogodba je bila sklenjena za dobo dvajsetih let, pri čemer se je tožeča stranka zavezala, da bo za izkoriščanje mineralne surovine vsako leto plačevala koncesnino. Pogodba je tudi posebej določala, da preneha veljati s potekom časa, za katerega je sklenjena, lahko pa tudi s soglasnim razdrtjem pogodbe, z enostransko odpovedjo pogodbe in z odpovedjo koncesije s strani koncedenta (17. člen pogodbe). Tožeča stranka, ki v izpodbijanem sklepu trdi, da tožeča stranka, kljub tako sklenjeni pogodbi (in prej opisani Uredbi), ni zavezanec za plačilo rudarske koncestnine, te svoje trditve, razen z zatrjevanjem, da tožeča stranka nima rudarske pravice, ni z ničemer utemeljila. Pogodba je namreč še vedno v veljavi in, skladno s predpisi pogodbenega prava, zavezuje obe stranki, saj nobena od njiju pa od pogodbe ni odstopila.

16. Glede na vse navedeno sodišče povzema, da tožena stranka svoje odločitve ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka in je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), ne da bi izvajalo dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka. Sodišče je odpravilo obe točki izreka sklepa, torej tako 1. točko, s katero je bil zavrnjen predlog tožene stranke za podaljšanje roka za predložitev elaborata, kot tudi 2. točka izreka, s katero je bil postopek odmere rudarske koncesnine odpravljen. Gre sicer za dve različni odločitvi, vendar pa je tožena stranka razloge za sprejeto odločitev za obe utemeljevala z enakimi razlogi in je zato sodišče odločitev odpravilo v celoti. V ponovljenem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, ob tem pa mora tožeči stranki tudi dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

K točki II izreka:

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba.