Jedro

Če zakon ne zagotavlja vrnitev direktorja na prejšnje delovno mesto (reintegracija), temveč le varuje njegovo delovno razmerje, sodišče ugotovi nezakonitost sklepa o razrešitvi, torej ga ne more razveljaviti.

Legitimacija za izpodbijanje sklepa o imenovanju direktorja je odvisna od sodelovanja v razpisnem postopku.

Če je pogodba o zaposlitvi direktorja, sklenjena na podlagi 1. člena ZTPDR ter 11. in 12. člena ZDR, pomeni ta pogodba ne le ureditev pravic in obveznosti direktorja, temveč tudi nastanek (sklenitev) delovnega razmerja. Zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi še velja, istočasno pa je razveljavilo sklep o razrešitvi direktorja.

Izrek

Revizija se glede odločbe sodišča prve stopnje v 1. točki in v 1. odstavku 4. točke izreka, ki se nanaša na vršilca dolžnosti direktorja, in odločbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na ta del prvostopnega izreka, zavrne kot neutemeljena.

Reviziji se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka, kolikor ni bilo ugodeno zahtevku tožnika, ter v 4. točki (razen dela v 1. odstavku, ki se nanaša na vršilca dolžnosti direktorja) in v 5. točki izreka, odločba sodišča druge stopnje pa v delu, ki se nanaša na navedeni del izreka prvostopne odločbe, razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 26.2.1992 o razrešitvi tožnika z delovnega mesta direktorja (1. točka izreka). Ponovno je ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo (to je bilo že ugotovljeno v 2. točki izreka pravnomočne odločbe S 581/92-28 z dne 28.1.1993) in da ima vse pravice iz dela in po delu (2. točka izreka). Za čas suspenza, od 21.1. do 24.1.1992 in od 28.1. do 8.4.1992, in tudi za naprej do dokončnosti sklepa o razporeditvi na drugo delovno mesto, je tožniku prisodilo razliko plače v bruto zneskih z obrestmi do višine, ki bi jo prejemal na delovnem mestu direktorja. Prisodilo mu je tudi regres za letni dopust za leto 1992 (3. točka izreka).

V 4. točki izreka odločbe je zavrnilo zahtevke: na ugotovitev, da tožnik ni bil razrešen z delovnega mesta direktorja in da zato pogodba o zaposlitvi še velja; na razveljavitev sklepa o imenovanju vršilca dolžnosti, vpisa v sodni register in na razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z novim direktorjem; na plačilo dvanajstih bruto plač v višini zadnje mesečne plače tožnika pred razrešitvijo; na plačilo razlike plače do višine plače direktorja do 25.10.1995; na plačilo odškodnine v višini šestih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela tožnika; na plačilo odškodnine v znesku milijon SIT iz naslova nepremoženjske škode in na plačilo akontacije v znesku milijon SIT.

Tožniku je prisodilo 16.800,00 SIT stroškov postopka (5. točka izreka).

Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank ugodilo le toženi stranki tako, da je izrek prvostopne odločbe o razveljavitvi sklepa o razrešitvi tožnika z delovnega mesta direktorja spremenilo tako, da je ugotovilo, da je nezakonit. V utemeljitvi odločbe je sodišče druge stopnje navedlo, da je za sklep o razrešitvi mogoče ugotoviti le, da je nezakonit, ker razveljavitev sklepa pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja. To pa zaradi spremenjenega zakona o podjetjih ni več mogoče. Do dokončnosti sklepa o razporeditvi na drugo delovno mesto ima tožnik pravico do plače direktorja. Drugostopno sodišče je svojo odločitev utemeljilo tako, da se je deloma sklicevalo na razloge v prvostopni odločbi.

Zoper pravnomočno drugostopno odločbo je tožnik glede izreka v točkah 1, 3, 4 in 5 prvostopne odločbe vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ter iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. Predlagal je, da revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 394. in 395. člena ZPP izpodbijano odločbo glede razrešitve z delovnega mesta direktorja spremeni tako, da potrdi prvostopno odločbo. Tretja točka izreka odločbe sodišča prve stopnje se naj spremeni tako, da se upoštevajo zneski plače za posamezne mesece. Tožnik je predlagal tudi razveljavitev 4. in 5. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje.

Statut tožene stranke z dne 31.10.1991, na katerem temelji razrešitev tožnika z delovnega mesta direktorja, ni bil sprejet na referendumu, zaradi česar je ničen. O tem je delavski svet sprejel sklep na seji dne 26.11.1993. Ob razrešitvi tožnika je zato veljal statut z dne 18.5.1989. Glede razrešitve se je ta statut skliceval na 58. člen zakona o podjetjih. Ta člen je bil 18.8.1990 črtan. Pri toženi stranki tako ni bil določen postopek za razrešitev direktorja.

Tožnik je zaradi odločitve sodišča prve stopnje občutno oškodovan pri razliki plače. Zato bi moralo sodišče druge stopnje odločiti na podlagi 362. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka iz 2. točke 1. odstavka 385. člena. Sodišče druge stopnje ni obravnavalo in obrazložilo zavrnitve pritožbe v zvezi s tretjo točko izreka odločbe sodišča prve stopnje. Tožnik je izpodbijal verodostojnost obračuna tožene stranke z dne 16.9.1993. V izračunu niso zajeti prehrambeni boni in zadolžnice, ki so jih prejeli zaposleni. Izračuni ne temeljijo na III. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 4.10.1991. Tožnik je izrecno izpodbijal tudi odločitev v 2., 3. in 5. odstavku 4. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem v obrazložitvi odločbe ni navedlo, zakaj je pritožbo zavrnilo.

Dne 5. in 23.9.1994 je tožnik vložil dopolnitev revizije, ki pa ju zato, ker sta bili vloženi po izteku roka iz 1. odstavka 382. člena ZPP, ni mogoče upoštevati.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis).

Revizija glede odločitve o nezakonitosti sklepa o razrešitvi z delovnega mesta direktorja in glede izreka v 1. odstavku 4. točke, ki se nanaša na vršilca dolžnosti direktorja (razveljavitev sklepa o imenovanju vršilca dolžnosti, vpis v sodni register, pogodba o zaposlitvi), ni utemeljena.

Obe nižji sodišči (sodišče prve stopnje v 1. točki izreka) sta ugodili zahtevku tožnika glede sklepa o razrešitvi z delovnega mesta direktorja, vendar tako, da je sodišče prve stopnje sklep razveljavilo, sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da je sklep o razrešitvi nezakonit. Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90, ZP), ki se je do začetka veljavnosti zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94), to je do 10.7.1993, na podlagi prej navedene določbe ustavnega zakona smiselno uporabljal kot republiški predpis, je razrešitev direktorja urejal predvsem v 58. do 62. členu. V 1. odstavku 60. člena prvega besedila zakona (Ur. list SFRJ, št. 77/88) je bilo določeno, da se za direktorja, ki je bil razrešen, pa ni bilo razlogov za njegovo razrešitev ali ni bil izveden postopek, predpisan z zakonom, statutom oziroma samoupravnim splošnim aktom, uporabljajo tudi določbe o varstvu pravic delavcev, s katerimi se urejajo delovna razmerja. Takšna določba je pomenila, da je imel razrešeni direktor v primeru, če je postavil tak zahtevek in če je uspel v delovnem sporu, pravico do reintegracije, torej do ponovne razporeditve na delovno mesto direktorja, pravico do plače direktorja za ves čas od razrešitve dalje in do drugih dogovorjenih pravic, ki bi jih imel, če bi opravljal funkcijo direktorja. Navedena določba ZP je bila črtana z novelo, ki je bila objavljena v uradnem listu št. 46/90 in ki je začela veljati 18.8.1990. V času razrešitve tožnika z delovnega mesta direktorja (26.2.1992) torej navedena določba ZP ni več veljala, kar pomeni, da je nezakonito razrešeni direktor imel le pravico vrniti se v delovno razmerje in da ga je delodajalec bil dolžan razporediti na njegovi izobrazbi in delovni zmožnosti ustrezno delovno mesto, ni pa imel pravice opravljati dela direktorja. Takšna razlaga navedene določbe ZP pomeni, da je sodišče druge stopnje pravilno spremenilo izrek v 1. točki odločbe sodišča prve stopnje in da v tem delu revizija ne more biti utemeljena (393. člen ZPP). Tožnikove navedbe v reviziji o ničnosti oziroma neveljavnosti statuta, na odločitev o reviziji ne morejo vplivati, ker je tožnik uspel z zahtevkom, ki se nanaša na sklep o razrešitvi in ker bi ugotovitev o neskladnosti statuta z zakonom oziroma o njegovi neveljavnosti imela enake posledice, kot je odločilo sodišče druge stopnje.

Revizija tudi ni utemeljena v delu 1. odstavka 4. točke izreka, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja, na vpis v sodni register in na pogodbo o zaposlitvi z vršilcem dolžnosti direktorja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in na katerega je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), revizijsko sodišče tudi nima pomislekov na odločitev v tem delu izreka.

Revizija pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na tisti del izreka odločbe sodišča prve stopnje v 3. točki, glede katerega tožnik ni uspel, ter na 4. in 5. točko izreka, razen prej navedenega dela 1. odstavka 4. točke izreka.

Tožnik je vložil revizijo zoper celotni izrek sodbe sodišča prve stopnje, razen izreka v točki 2, v katerem je odločeno o tem, da mu pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo in da ima vse pravice iz dela in po delu. Revizijsko sodišče zato na podlagi 386. člena ZPP izpodbijane odločbe ni preizkusilo v navedenem, to je neizpodbijanem delu.

Na podlagi 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP je revizijsko sodišče glede na ugovor revidenta preizkusilo uporabo določbe 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pred pritožbenim sodiščem. Po tej določbi mora sodišče druge stopnje glede na določbo 1. odstavka 375. člena ZPP, presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb v zvezi s celotnim zahtevkom potnih stroškov in v zvezi z zavrnilnim delom zahtevka, ki ga prvostopna odločba ne vsebuje in ki se nanaša na zahtevek iz naslova plače (3. točka). Zato navedba v utemeljitvi drugostopne odločbe, da se "pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja sklicuje na razloge sodišča prve stopnje", ni ustrezna, saj se je sodišče druge stopnje zadovoljilo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ni pa tega ustrezno utemeljilo.

Tožnik uveljavlja tudi revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. Pri tem se sklicuje na 362. člen ZPP, ki določa, da lahko sodišče druge stopnje razpiše glavno obravnavo, če spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pred drugostopnim sodiščem ponoviti izvedene dokaze. Sodišče druge stopnje se samo odloči, ali bo razpisalo glavno obravnavo, zato tožnik nima prav, da je sodišče druge stopnje s tem, da obravnave ni razpisalo, kršilo postopek po 1. odstavku 354. člena ZPP.

V 2. točki izreka odločbe z dne 22.9.1993 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje (o tem je bilo že pravnomočno odločeno v 2. dostavku izreka odločbe z dne 28.1.1993, opr. št. S 581/92-28), v prvem odstavku 4. točke izreka pa je zavrnilo zahtevek, da pogodba o zaposlitvi z dne 4.10.1991 še velja. Izrek torej nasprotuje sam sebi, prvi odstavek 4. točke pa je tudi v nasprotju z navedenim pravnomočnim delom odločbe z dne 28.1.1993. V izreku odločbe sodišče prve stopnje ni odločilo o razporeditvi (česar tožnik tudi ni zahteval), v utemeljitvi odločbe pa je navedeno, da je sodišče naložilo toženi stranki, da mora po dokončnosti sklepa o razrešitvi, tožnika razporediti na drugo delovno mesto. V zvezi z izrekom v 3. točki (razlika plače in regres za letni dopust) sodišče prve stopnje ni odločilo, da zavrne zahtevek v presežku nad zahtevanimi zneski. O potnih stroških sodišče prve stopnje ni odločilo, v obrazložitvi odločbe pa je navedlo, da je ta del zahtevka zavrnilo. V vseh navedenih primerih je podana kršitev določbe 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, česar pa sodišče druge stopnje v izpodbijani odločbi ni upoštevalo. V zvezi z navedenimi pomanjkljivostmi je torej podan revizijski razlog po 1. točki 1. odstavka 385. člena ZPP.

Utemeljitev v zvezi s 3. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje je pomanjkljiva. Sodišče je odločbo oprlo na 98. člen zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, zadnja novela za ta spor ne velja, ZDR), 271. člen zakona o obligacijskih razmerjih in 60. člen kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo (Uradni list RS, št. 12/91, veljavnost pogodbe je določena v njenem 3. členu). Sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je izračunalo v 3. točki izreka prisojene zneske. V izreku odločbe ni zavrnilo zahtevka v presežku in tega tudi ni obrazložilo, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki ga revizija izpodbija (13. točka 2. odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP). Izrek odločbe sodišča prve stopnje v 1. točki in izrek v 1. odstavku 4. točke, ki se nanaša na odločitev o razrešitvi, si nasprotujeta, zaradi česar je bilo reviziji v tem delu treba ugoditi na podlagi 13. točke 2. odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP.

Odločitev v 1. odstavku 4. točke izreka, ki se nanaša na veljavnost pogodbe o redni zaposlitvi z dne 4.10.1991, je nepravilna zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pravna podlaga za to pogodbo (navedena je v uvodu pogodbe) so določbe 11. člena ZTPDR ter 11. in 12. člena ZDR. Pogodba o redni zaposlitvi torej ne ureja le položaja, pravic in obveznosti tožnika kot direktorja, temveč tudi sklenitev delovnega razmerja. V spisih ni dokazov, da bi delovno razmerje tožnika nastalo na podlagi kakšnega drugega akta, revizijsko sodišče pa je vezano na dejansko stanje, ki ga ugotovita nižji sodišči (3. odstavek 385. člena ZPP). Če bi pogodba o redni zaposlitvi prenehala veljati ali bi bila razveljavljena - tako pa je v bistvu odločilo sodišče prve stopnje - ne bi bilo več pravne podlage za obstoj delovnega razmerja, za vrnitev tožnika na delo k toženi stranki in za razporeditev na drugo delovno mesto. Zavrnitev zahtevka v 1. odstavku 4. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi torej ni pravilna.

Odločitev o zahtevkih iz drugega odstavka 4. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje (dvanajst bruto plač), tretjega odstavka (pravica do plače direktorja do 25.10.1995), četrtega odstavka (odškodnina v višini šestih povprečnih plač), petega odstavka (odškodnina za negmotno škodo) in šestega odstavka (akontacija plače) je sodišče prve stopnje oprlo na razlago določbe, za katero je v izreku ugotovilo, da ne velja več, to pa je navedlo tudi v obrazložitvi. Odločitev sodišča je zato v nasprotju z obrazložitvijo odločbe. Sodišče druge stopnje na to vprašanje v svoji odločbi ni odgovorilo, čeprav bi to bilo dolžno storiti (2. odstavek 365. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. člena ZPP). Tudi v tem primeru je zato podana kršitev po 1. točki 1. odstavka 385. v zvezi z 2. odstavkom 354. člena ZPP.

Ne glede na navedeno pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je v I. točki pogodbe o redni zaposlitvi z dne 4.10.1991 določeno, da se kot pogodbena določila neposredno uporabljajo merila (kriteriji) za sklepanje pogodb o zaposlitvi za poslovodne delavce ter delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu. Sodišče prve stopnje je uporabilo določbe meril (kriterijev) za sklepanje pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev, ki so bili objavljeni v Gospodarskem vestniku (št. 28 z dne 26. julija 1990, s. 57 in 58), ki jih je sprejelo Društvo poslovodnih delavcev Slovenije Manager. Ta merila bi naj bila ne le dejanska, temveč tudi pravna podlaga za odločitev. Merila niso bila objavljena v uradnem listu, ni pa jih tudi sprejel organ, ki je pristojen sprejemati pravne norme, zaradi česar ne morejo imeti značaja norme in torej ne morejo biti pravna podlaga za odločanje. Pri odločanju bi bilo treba uporabiti določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90, SKPG), ki je začela veljati 1.9.1990 in ki je - glede na 2. odstavek točke C. uvodnega dela - veljala tudi za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, razen določb 29. do 40. člena. Zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode je presojati po določbi 1. odstavka 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 7/89, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona). Izrek prvostopne odločbe, ki se nanaša na akontacijo zneska milijon tolarjev (šesti odstavek 4. točke izreka), je pomanjkljiv, ker v njem ni navedeno, za katero pravico oziroma terjatev gre, ni pa tudi obrazložen.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je glede 4. točke izreka prvostopne odločbe (razen dela zahtevka, ki se nanaša na vršilca dolžnosti, prvi odstavek) podana bistvena kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP. Zmotno pa je bilo tudi uporabljeno oziroma ni bilo uporabljeno materialno pravo, zaradi česar so dani pogoji za razveljavitev tudi tega dela izpodbijane odločbe (3. točka 1. odstavka 385. člena v zvezi z 2. odstavkom 395. člena ZPP), saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo dogovorjene vsebine pogodbe o redni zaposlitvi in pravic tožnika, ki jih je imel po razrešitvi.

Zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo treba na podlagi navedenih določb ZPP obe odločbi razveljaviti tudi glede izreka v 4. točki in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijsko sodišče je razveljavilo tudi stroškovni del prvostopne odločbe, kar je posledica odločitve v glavni stvari (2. odstavek 166. člena ZPP).