Jedro

Vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob presoji prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postavitev zagovornika v kazenskem postopku, kadar zakon ne zahteva obvezne obrambe, je, ali interesi pravičnosti zahtevajo, da se prosilcu, ki je obdolženec v kazenskem postopku, omogoči obramba z zagovornikom in torej odobri brezplačna pravna pomoč. Za odgovor na to vprašanje pa je sodna praksa postavila kriterije, kot so: osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine za odgovor na vprašanje, ali so okoliščine v konkretni zadevi takšne, da terjajo postavitev zagovornika, ker bo obdolžencu le tako zagotovljen pošten postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zagovornika v kazenski zadevi opr. št. I K 31688/2011, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Iz obrazložitve izhaja, da v navedeni zadevi zoper tožnika teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika, ker bi naj dne 26. 5. 2011 v … ogrozil varnost A.A. z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje, ko ji je grozil, da se mora do 15. junija 2011 izseliti, saj bo sicer pokol, zaradi česar se je A.A. počutila ogroženo. Tožilstvo je predlagalo, naj sodišče zasliši dve priči, prebere vse listine in priloge v spisu ter pridobi in prebere evidenco o kaznovanosti za prosilca. Organ za brezplačno pravno pomoč navaja, da v kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti (3. člen Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP). Posledica domneve nedolžnosti je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč bo moral tožilec dokazati, da je kriv. V dvomu sodišče vedno odloči v korist obdolženca. Sodišče ugotavlja tudi dejstva in izvaja dokaze, ki so v obdolženčevo korist, tudi če jih slednji zaradi svoje nevednosti ne predlaga. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in tudi mednarodno zakonodajo je ta pravica fakultativna ali obligatorna. V konkretnem primeru obramba ni obvezna, zato je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava (6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) gledati na interes pravičnosti, na ta pojem pa se na abstraktni ravni opira tudi tretji odstavek 24. člena ZBPP. Zakonodaja tega pojma ne določa, zato je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Temeljno načelo kazenskega postopka je tudi načelo iskanja resnice iz 17. člena ZKP.

Iz ugotovitev upravnega organa izhaja, da se tožniku očita kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do 6 mesecev. Torej teža kaznivega dejanja ni taka, da bi višina zagrožene kazni že sama po sebi upravičevala postavitev zagovornika. Po oceni organa za brezplačno pravno pomoč tudi ne gre za pravno in dejansko zapleteni postopek. Prosilec v kazenskem postopku aktivno sodeluje, vložil je obrazložen ugovor zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru v kaznovalnem nalogu št. I K 31688/2011 z dne 1. 2. 2013, pri čemer niti iz ugovornih, niti iz ostalih navedb tekom kazenskega postopka ne izhaja, da tožnik zaradi svoje osebnosti ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka kazenskega postopka oziroma ne bi bil sposoben podati svojega zagovora, prav tako tega prosilec ne zatrjuje v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Prosilec je nekaznovan in po lastni izjavi ni v drugem kazenskem postopku.

Organ za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi ni našel okoliščin, ki bi kazale, da bo tožniku pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč obrambe, zato ocenjuje, da že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo (v dvomu v korist obdolženca) zagotavljajo pošten postopek, poleg tega pa bo sodišče po uradni dolžnosti ravnalo v skladu z določili ZKP, kar pomeni, da bo prosilcu, kolikor bo potrebno, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti.

Tožnik se v vloženi tožbi s takšno odločitvijo ne strinja. Za očitano kaznivo dejanje je predpisana tudi kazen do 6 mesecev zapora, zaporna kazen pa pomeni najmočnejši poseg v človekove pravice in svoboščine, zato se ne strinja z zaključkom organa za brezplačno pravno pomoč, da teža dejanja ni tolikšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu dodeli strokovna pomoč zagovornika in da je zadeva zaradi tega nerazumna. Pravica do obrambe je temeljna pravica obdolženca v postopku, ki zagotavlja nepristransko sojenje in enakost orožij. Na strani obtožbe bo obtožnico zastopal specializiran državni organ in sicer Okrožno državno tožilstvo, pri čemer pa se bo v primeru neodobritve brezplačne pravne pomoči obdolženi moral braniti sam. Na podlagi določila 285.a člena ZKP bo prekludiran v svojih dokaznih predlogih, če ga na predobravnalnem naroku ne bo zastopal odvetnik, saj niti ne bo vedel, da mora vse dokaze, s katerimi bo dokazoval svojo nedolžnost predložiti na prvem predobravnalnem naroku. Prav tako ne bo imel možnosti pravnega svetovanja o primernosti predlagane kazenske sankcije v primeru priznanja krivde. Načelo pravičnosti je širok pravni pojem, ki ga je potrebno napolniti z vsebino na podlagi pravnega sklepanja. Po svojem bistvu je interes pravičnosti interes po enakosti primerljivih položajev. Pravica obdolženca, da se brani z zagovornikom spada med ustavno zajamčene človekove pravice po drugi alinei 29. člena Ustave RS. Tožnik je do zdaj še nekaznovan, obsodba za kaznivo dejanje pa ga lahko onemogoči pri iskanju zaposlitve. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podredno, da tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč ugodi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavnem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. II K 31688/2011 zaradi neizpolnjevanja objektivnih zakonskih pogojev po 24. členu ZBPP, ki morajo biti kumulativno podani s tako imenovanimi subjektivnimi kriteriji za odobritev brezplačne pravne pomoči in jih določa 13. člen ZBPP. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP).

V predmetni zadevi tožnik prosi za odobritev brezplačne pravne pomoči za obrambo z zagovornikom v kazenskem postopku, v katerem je bil zoper njega vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Ustava RS v drugi alinei 29. člena določa pravico do obrambe z zagovornikom ali brez. To izpeljuje tudi prvi odstavek 12. člena ZKP, po katerem ima v kazenskem postopku ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika. Člen 70 ZKP določa primere, v katerih obdolženec mora imeti zagovornika. V teh primerih gre torej za obvezno obrambo, in predsednik sodišča obdolžencu zagovornika postavi po uradni dolžnosti, če si ga ne postavi sam. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. V primeru, ko ne gre za obvezno obrambo, pa lahko obdolženec, katerega premoženjsko stanje ni takšno, da bi si lahko brez škode za svoje preživljanje oziroma preživljanje svoje družine omogočil pravno pomoč, zaprosi za odobritev brezplačne pravne pomoči v skladu z določili ZBPP. Ta določa takoimenovane objektivne pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči v 24. členu.

Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči in predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Sodna praksa je v primerih, ko gre za odobritev brezplačne pravne pomoči obdolžencu v kazenski zadevi postavila kriterije, ki jih je treba pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevati. Pri tem je izhajala iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 6. členu vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.

Vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob presoji prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postavitev zagovornika v kazenskem postopku, kadar zakon ne zahteva obvezne obrambe, je, ali interesi pravičnosti zahtevajo, da se prosilcu, ki je obdolženec v kazenskem postopku, omogoči obramba z zagovornikom in torej odobri brezplačna pravna pomoč. Za odgovor na to vprašanje pa je sodna praksa postavila kriterije, kot so: osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine za odgovor na vprašanje, ali so okoliščine v konkretni zadevi takšne, da terjajo postavitev zagovornika, ker bo obdolžencu le tako zagotovljen pošten postopek.

Organ za brezplačno pravno pomoči se v svoji odločbi sklicuje na zgoraj navedene kriterije in ugotavlja, da je za očitano kaznivo dejanje zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, predlagano pa je zaslišanje dveh prič ter da se prebere listine in priloge v spisu. Na osnovi tega je zaključil, da ne gre za pravno in dejansko zapleten postopek, razen tega pa ni ugotovil nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da se tožnik zaradi svoje osebnosti ne bi bil sposoben braniti sam. Tožnik v postopku aktivno sodeluje, vložil je obrazložen ugovor v zadevi I K 31688/2011, iz postopka pa ne izhaja, da ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka kazenskega postopka oziroma ne bi bil sposoben podati svojega zagovora.

Sodišče se z ugotovitvami in zaključki organa za brezplačno pravno pomoč strinja, zato jih v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ne navaja ničesar, s čimer bi izpodbila pravilnost predmetne odločitve. Tožniku se s predmetno odločbo ne odreka pravica do obrambe, na katero se sklicuje tožeča stranka, vendar pa pravica do obrambe z zagovornikom ni absolutna, kot je zgoraj obrazloženo. V primeru, ko ne gre za obvezno obrambo, pa je prosilec upravičen do odobritve brezplačne pravne pomoči, če so podane zgoraj podrobneje opisane okoliščine. Te pa tudi po oceni sodišča v predmetni zadevi niso. Sodišče še dodaja, da iz spisa Okrajnega sodišča v Mariboru izhaja, da gre za postopek ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki se preganja na predlog oškodovanke, zato so v tej zadevi brezpredmetne navedbe v zvezi s tem, da obtožnico zastopa tožilstvo.

Izpodbijani upravni akt je tako tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.