Jedro

Pravno relevantno vzročno zvezo v konkretnem primeru predstavlja vzročna zveza med opustitvijo potrebnega varstva in nadzorstva imetnika psa, torej toženca, in škodnim dogodkom ter tožniku nastalo škodo.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno odločilo o odškodninskem tožbenem zahtevku tožeče stranke proti toženi stranki in razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2013 dalje do plačila (točka I sodbenega izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 7.900,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2013 dalje do plačila zavrnilo (točka II sodbenega izreka). O pravdnih stroških je odločilo glede na pravdni uspeh tako, da je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 915,06 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje.

2. Proti sodbi se po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v prisodilnem delu ter v stroškovni odločitvi (v točkah I in III sodbenega izreka), pri čemer uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede odškodninskega temelja kot tudi višine pravno zmotna in nima osnove ne v zatrjevanih dejstvih niti v dokazih, še manj pa v ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je sodišče po navedbi pritožnika ugotovilo zmotno, posledično pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Razlogi sodbe so nejasni in neobrazloženi ter v medsebojnem nasprotju, zato uveljavlja kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi preseglo trditveno podlago, zato uveljavlja relativno bistveno kršitev iz 2. in 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče je po navedbi pritožnika dejansko stanje in obstoj temelja odškodninske odgovornosti ugotavljalo po uradni dolžnosti in mimo tistega, kar je zatrjevala tožeča stranka. Navaja, da je tožeča stranka škodni dogodek v tožbi in dopustnih pripravljalnih vlogah opisovala in spreminjala na način, da je kritičnega dne pes Rex skočil na tožnika in ga podrl na tla. Zatrjevani vzrok tožnikovega padca je bil torej potrditvi tožnika v skoku psa Rexa, ki naj bi s svojo težo (oziroma odrinjenjem) podrl tožnika na tla. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskega stanja vezano na trditveno podlago tožeče stranke in ne more mimo tega ugotavljati dejstev in sprejemati odločitev o temelju zahtevka. Zatrjevanega načina nastanka škodnega dogodka tožeča stranka ni dokazala, pri čemer sodišče prve stopnje na tem mestu ne bi smelo nadaljevati z raziskovanjem tega, kaj se je v resnici zgodilo, kakšen je bil torej dejanski potek škodnega dogodka in kaj je bil dejanski vzrok tožnikovega padca. To predstavlja raziskovanje dejanskega stanja po uradni dolžnosti, kar je v civilnem postopku prepovedano, saj v civilnem postopku ne velja načelo materialne resnice. Pritožnik izpostavlja 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovljenega načina oziroma mehanizma nastanka škodnega dogodka tožeča stranka ni zatrjevala niti ga ni dokazala. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da škodni dogodek ni dokazan in da tožena stranka ni dokazala, da je padla zaradi skoka psa nanjo. Tožnik tudi ni zatrjeval zdrsa, še manj pa tega, da bi mu zdrsnilo ravno zaradi Rexa oziroma ker je poskušal zadržati svojega psa. Prav tako tožeča stranka ni zatrjevala, da je pes stekel do tožnika in s tem povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do padca, kot je sodišče prve stopnje prav tako zaključilo, sodišče prve stopnje pa tudi z ničemer ne obrazloži, s čim naj bi uspel tožnik dokazati, da je Rex povzročil nevarno situacijo in da je zaradi nje padel, zaradi česar je sodba v tem delu tudi neobrazložena in posledično nepreverljiva, kar predstavlja kršitev postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje potrditvi pritožnika sprejelo odločitev glede obstoja temelja, natančneje vzročne zveze, mimo trditev tožnika, mimo njegove izpovedbe, obenem pa je tudi samo vzročno zvezo razlagalo preveč daljnosežno in občutno preširoko. Obstoja vzročne zveze sodišče niti ne obrazloži, v izpodbijani sodbi so razlogi o tem izostali, zato je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba še navaja, da je tožnik za dokaz svojih trditev obstoja in načina nastanka škodnega dogodka predlagal le svoje zaslišanje, ne pa tudi zaslišanja priče E. B., na pričanje katerega se je oprlo, to pa je bil dokaz tožene stranke. S to pričo zato tožeča stranka po navedbi pritožbe ne more dokazovati obstoja temelja, saj je to v nasprotju z ZPP, še manj pa, da bi se skozi to pričo širila njena pomanjkljiva trditvena podlaga in delali zaključki o obstoju temelja. Za dokaz je predlagal le svoje zaslišanje, s katerim pa zatrjevanega načina škodnega dogodka ni potrdil. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da je nosila primerno obutev ni zatrjevala, da je pričel tožnik po tem, ko je pritekel Rex, vleči s povodcem svojega psa, ki je skakal sem in tja in da je tožniku pri tem spodrsnilo niti tega, da je prišlo do njegovega zdrsa in padca zaradi skakanja njegovega lastnega psa oziroma vlečenja, kar vse naj bi bilo posledica prihoda Rexa, niti tega, da je prišlo do tožnikovega padca tik za tem, ko je do tožnika pritekel Rex. Takšna pravno relevantna dejstva bi lahko kvečjemu omogočala presojo tako daljnosežne vzročnosti, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje. Sodišče namreč ne more obstoja vzročne zveze, kot je to napravilo v 26. točki izpodbijane sodbe, ugotavljati samo, mimo tožnikovih trditev. V 26. točki obrazložitve sodbe sodišče prihaja v zaključkih glede obstoja vzročne zveze v medsebojno nasprotje. Po eni strani zaključuje, da je tožniku zdrsnilo (25. točka), po drugi strani pa, da do zdrsa ni prišlo (26. točka). Takšno nasprotje predstavlja bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v 26. točki izpodbijane sodbe tudi v ničemer ne obrazloži, kaj je bil splošni dejanski vzrok tožnikovega padca, piše le o nastanku nevarne situacije, ki je splošen pojem. Poleg tega so tudi zaključki sodišča v tem delu v nasprotju z listinsko dokumentacijo, kar predstavlja kršitev 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi napačno zaključuje, da tožniku ni zdrsnilo zaradi spolzkih tal. Glede na to, da je sodišče odločilo, da je tožnik padel zaradi zdrsa, bi lahko o vzroku le-tega upoštevaje pravila ZPP glede trditvenega in dokaznega bremena odločilo edino tako, da je tožnik padel zaradi poledenelosti. Vzrok tožnikova zdrsa so bila lahko kvečjemu spolzka tla. Sodišče je tožnikovo izpoved upoštevalo zgolj v delih, ki so mu v korist, ni pa presojalo verodostojnosti njegove celotne izpovedi, ki bi ob skrbni presoji zagotovo omajala zaključke sodišča prve stopnje in nato izpostavlja dejstva, ki po navedbi pritožbe ustvarjajo dvom v verodostojnost tožnikove izpovedbe. Toženec izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Prisojena je v bistveno previsokem znesku. Izpostavlja, da je izvedenec ugotovil, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zgolj dve udarnini (glave in del ledvenega predela) in samo nateg levega kolena in ne zvina. Kot zmoten in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca se izkaže zaključek sodišča, da je tožnik utrpel zvin kolena. Pri tem je izvedenec tudi poudaril, da je do natega kolena lahko prišlo zaradi tožnikove nerodne obremenjenosti kolena ob samem padcu, za kar pa odgovarja tožnik sam. Sodišče se do takega mehanizma nastanka poškodbe, kot je ugotovil izvedenec, ni opredelilo. Prav tako je sodišče glede prisoje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti previsoko vrednotilo izvedensko mnenje izvedenca. Poudarja, da tožnik po izvedenčevih ugotovitvah ni trpel hudih telesnih bolečin, niti niso mu poškodbe zapustile trajnih bolečin niti trajnih posledic. Šlo je za lahke telesne poškodbe, dve udarnini in nateg, kar že glede na težo poškodb ne opravičuje prisoje tako visoke odškodnine. Srednje hude telesne bolečine v času dveh do treh tednov, lahke bolečine v času dveh mesecev in dvomesečno zdravljenje - 3 x RTG slikanje in hoja z berglami v času 5 tednov ter fizikalna terapija, pa tudi ne opravičujejo prisojo odškodnine v višini 3.500,00 EUR. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo previsoko odškodnino, ki je tudi v nasprotju s sodno prakso, pri čemer pritožba izpostavlja sodbo VSC Cp 549/2012. Po navedbi pritožbe je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo in odmerilo tudi odškodnino iz naslova strahu. Izvedenec je ocenil, da je bil tožnikov primarni strah le trenutni in je šlo le za običajno reakcijo, kar dejansko ne zadošča za prisojo odškodnine po 179. členu OZ, saj se odškodnina za strah lahko prizna zgolj v primeru, če je bil ta intenziven, v tem primeru pa je šlo za nek običajen strah, ki pa ne opravičuje prisoje odškodnine. Prav tako pa je izvedensko mnenje v delu, da se je tožnik v tem času bal morebitnih dodatnih poškodb, ki niso bile ugotovljene, preseglo trditveno podlago tožeče stranke, saj tega tožeča stranka ni zatrjevala, prav tako pa ne gre za pravno priznano škodo. Zato je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. in 7. členom ZPP. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj bi moralo sodišče tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in mu naložiti v plačilo tudi celotne pravdne stroške tožene stranke. Izrek sodbe je v stroškovnem delu pod točko I v nasprotju s stroškovnim delom točke III glede na to, da se je v točki I izreka določeno, da mora toženec plačati tožniku pravdne stroške, v točki III izreka pa, da je tožnik tisti, ki mora povrniti tožencu njegove pravdne stroške v višini 915,06 EUR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži v plačilo tudi celotne stroške pravdnega postopka, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Proti sodbi se v zavrnilnem delu in posledično tudi stroškovni odločitvi v točkah II in III izreka pritožuje tudi tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je po stališču tožnika odškodnina po posameznih zahtevanih postavkah prenizko dosojena. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti premalo vrednotilo dejstvo, da je tožnik pri pregledu dne 9. 12. 2012 dobil bergle, ki jih je še vedno uporabljal pri pregledu 4. 1. 2013, tožnik pa je povedal, da jih je uporabljal še cca 6 mesecev, čeprav je bila po stališču izvedenca uporaba bergel medicinsko inicirana le 5 tednov. Sodišče je povzelo ugotovitve izvedenca, da je tožnik po poškodbi hodil najprej z dvema berglama, kasneje pa z eno in to v obdobju štirih do petih tednov. Te okoliščine sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Z odmerjeno odškodnino ni dalo zadostne teže ugotovljenemu trajanju in intenziteti telesnih bolečin. Ob ugotovljenem dejanskem stanju in sodni praksi bi moralo sodišče iz tega naslova tožniku odmeriti odškodnino najmanj v višini 4.800,00 EUR, torej še za 1.300,00 EUR več, kot jo je odmerilo. V večji meri bi moralo upoštevati tudi subjektivne okoliščine primera, torej izpoved tožnika in ne le objektivizirati njegove poškodbe z izvedenskim mnenjem. Upoštevati bi moralo, da je tožnik v času zdravljenja opravil tudi večje število pregledov pri zdravnikih specialistih, lečečem zdravniku, večje število preiskav, bil je rentgensko slikan, kar je zdravju škodljivo, moteča zanj je bila fizioterapija. Neugodnosti tekom zdravljenja je sodišče premalo upoštevalo. Pritožba dalje trdi, da pravično denarno zadoščene ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavlja 800,00 EUR, saj je šlo za napad psa, ki velja za zelo hudega in nepredvidljivega, kar je pokazal dokazni postopek (zlasti zaslišanje M. T. J.), ki ga je tožnik kot takšnega poznal, zato je bil njegov primarni strah toliko intenzivnejši. Tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poudarja, da je tožbeno zatrjeval, da je po zaključenem zdravljenju oziroma po poškodbi opustil kolesarjenje, ker fizičnih obremenitev več ne zmore, je opustil prostovoljno gasilsko dejavnost, zaradi česar hudo psihično trpi. Izvedenec pa enostavno zaključuje, da udarnine in zvini ne povzročajo nobenih posledic, razen v primeru nekih dodatnih poškodb. Sodišče bi moralo pokloniti vero tožniku, ko je izpovedal, da je pri izvajanju življenjskih aktivnosti, zlasti prostočasnih in rekreativnih, sedaj po poškodbi omejen in jih ne more več izvajati, zaradi česar duševno trpi. Zato bi mu moralo iz tega odškodninskega naslova prisoditi vsaj 2.400,00 EUR odškodnine. Tožnik ocenjuje, da bi mu sodišče moralo dosoditi skupaj poleg 4.100,00 EUR še 3.900,00 EUR odškodnine. Tudi odločitev o stroških je po navedbi pritožbe nepravilna, ker bi bil upoštevajoč pritožbeno utemeljene navedbe uspeh tožnika v predmetni pravdi večji. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku še za pritožbeno spornih 3.900,00 EUR ter posledično spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke kot neutemeljenim in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče po prvem in drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede temelja tožbenega zahtevka

8. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno odločilo o odškodninskem tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko in mu tokrat po temelju v celoti ugodilo. Zato odločitvi sodišča prve stopnje glede temelja tožbenega zahtevka pritožbeno nasprotuje le tožena stranka.

9. Sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavlja določba drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Pravilno je poudarilo, da je odgovornost imetnika živali krivdna, imetnik živali, v konkretnem primeru psa, pa je odgovornosti prost, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev postopka, ki jih pritožbeno očita tožena stranka.

11. Sodba sodišča prve stopnje je celovito in razumljivo obrazložena in ima vse potrebne in jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso nasprotni odločitvi v izreku, tako da omogoča pritožbeni preizkus. Neutemeljene so ob tem pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče ni navedlo razlogov oziroma ni obrazložilo vzročne zveze, ker da v sodbi ni razlogov o tem, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je tožnik padel ravno zaradi tožnikovega psa. Sodišče prve stopnje je pravno relevantno vzročno zvezo zadostno in razumljivo pojasnilo v 25. in 26. točki in tudi 27. točki obrazložitve, ko je obrazložilo, da je tožniku uspelo dokazati, da je zaradi tožnikovega psa, nad katerim je toženec opustil nadzor, saj mu je pes ušel iz dvorišča in je stekel do tožnika ter s tem povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je do padca tožnika prišlo in posledično tudi do zatrjevanih tožnikovih poškodb (primerjaj 25. točko obrazložitve) in nadalje še z zaključkom, da v primeru, če toženec ne bi opustil dolžnega nadzorstva nad svojim psom, njegov pes ne bi stekel do tožnika in tožnikovega psa, tožnikov pes ne bi pričel skakati in ga tožnik ne bi vlekel s povodcem in do padca tožnika ne bi prišlo (primerjaj 26. točko obrazložitve), v točki 27 obrazložitve pa je tudi prepričljivo zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja toženčevega psa, nad katerim je toženec opustil dolžni nadzor. Sodba sodišča prve stopnje tako ima jasne in zadostne razloge tudi o pravno relevantni vzročni zvezi. Zato ni pritrditi pritožbi, da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih relativnih bistvenih kršitev postopka s kršitvijo 2. in 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Odločilo je v okviru tožbenega zahtevka in tudi ni odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank in raziskovalo dejanskega stanja po uradni dolžnosti, kot neutemeljeno trdi pritožba. Ob presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka je namreč pravilno presojalo in upoštevalo trditveno podlago obeh pravdnih strank, ki jo je v bistvenem tudi korektno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (primerjaj točke od 1 do 12 obrazložitve), in ne le trditev tožeče stranke, na katere se osredotoča in jih izpostavlja pritožba. Zato ni kršilo določbe prvega odstavka 7. člena ZPP. Tudi pravno pomembnih dejstev, ki jih določa materialno pravo, v konkretnem primeru torej določba drugega odstavka 158. člena OZ, ni ugotavljalo mimo trditev pravdnih strank.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje vzročno zvezo presojalo preširoko in preveč daljnosežno. Že v razveljavitvenem sklepu Cp 112/2015 z dne 30. 7. 2015 je bilo poudarjeno, da pravno relevantno vzročno zvezo v konkretnem primeru predstavlja vzročna zveza med opustitvijo potrebnega varstva in nadzorstva imetnika psa, torej toženca, in škodnim dogodkom ter tožniku nastalo škodo. Prav tako je poudarjeno, da za obstoj vzročne zveze med opustitvijo potrebnega nadzorstva in varstva psa in tožnikovo škodo ob že izpostavljeni materialnopravni podlagi zadošča, da je bila zaradi toženčevega psa, nad katerim je toženec opustil potrebni nadzor, saj mu je pes ušel iz zagrajenega dvorišča in stekel do tožnika in njegovega psa, povzročena nevarna situacija, torej okoliščine, zaradi katerih je prišlo do padca tožnika (tudi če do neposrednega stika med psom in tožnikom ni prišlo).(1) Vsebina potrebnega varstva in nadzorstva iz 158. člena OZ je v preprečitvi poškodovanja drugega. Zato mora biti nadzorstvo v konkretnem primeru psa, kot poudarja tudi sodna praksa, prilagojeno situaciji, ki bi jo imetnik psa v konkretnem primeru moral in mogel predvideti.

14. Dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Dokazno podprto in zato prepričljivo je zaključilo, da je toženčev pes tožencu ušel skozi odprta vrata njegovega dvorišča in stekel do tožnika in njegova psa in ko je tožnik poskušal zadržati svojega psa, ki je pričel skakati sem in tja, mu je pri tem spodrsnilo in je klecnil na koleno in na bok ter se pri tem telesno poškodoval. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka torej prišlo, ker je tožnik opustil dolžni nadzor nad svojim psom. Toženec v pritožbi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pes tožencu ušel skozi odprta vrata in stekel do tožnika in njegova psa, tudi ne prereka. Zato je ob že navedeni materialno pravni podlagi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi tožnikovega psa, nad katerim je toženec opustil potrebni nadzor, saj mu je pes ušel iz dvorišča in stekel do tožnika ter povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do padca in poškodbe tožnika, podana odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo v škodnem dogodku.

15. Pritožba sodišču prve stopnje ob tem neutemeljeno očita nepopolno in zmotno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na verodostojno izpoved zaslišane priče E. B., ki je bil očividec dogodka (primerjaj točko 19, 20 in 21 obrazložitve), pri čemer ni odločilno, katera od pravdnih strank je pričo predlagala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o okoliščinah in poteku škodnega dogodka je prepričljiva, celovita, logična in dokazno podprta. Neutemeljene so ob tem pritožbene navedbe, da sodišče izpovedi tožnika ni v celoti presojalo. Izpoved tožnika je kritično presojalo in pojasnilo, v čem in zakaj ji je sledilo in v čem in čemu ji tudi ni sledilo, ustrezno upoštevajoč pri tem tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ko je izpoved tožnika presojalo tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (primerjaj točko 19, 20 in 21 obrazložitve). Tudi ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni nikoli zatrjeval, da je tožnikov pes s tem, ko je stekel do tožnika, povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do padca tožnika. Pritožba prezre tožnikovo navedbo na prvem naroku, kjer je tožnik izrecno trdil, da je toženčev pes nekontrolirano tekel po ulici oziroma cesti in je ravno zaradi njegovega ravnanja in v posledici njegovega ravnanja tožnik padel in se poškodoval. Dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi nima notranjih nasprotij, kot neutemeljeno trdi pritožba, ko navaja, da sodišče prve stopnje v točki 25 obrazložitve zaključuje, da je tožniku zdrsnilo (25. točka), po drugi strani pa zaključuje, da do zdrsa ni prišlo (26. točka obrazložitve). Med točko 25 in 26 obrazložitve ni nasprotja, kot ga skuša s takšno pritožbeno navedbo prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo pojasnilo, čemu ni sledilo navedbam tožene stranke, da je tožnik padel zato, ker da bi mu zdrsnilo na zasneženem in poledenelem pločniku (primerjaj 26. točka obrazložitve), po drugi strani pa je v 25. točki obrazložitve glede na že navedena pravilna materialnopravno izhodišča tudi dokazno podprto pojasnilo, da je tožnik poskušal zadržati svojega psa, ki je pričel skakati sem in tja in mu je pri tem spodrsnilo in je klecnil na koleno in nato zdrsnil na bok, pri čemer se je telesno poškodoval. Zato tudi v tem delu ni storjene absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno očita pritožba. Končno pa pritožba tudi s pritožbeno navedbo, da je izvedenec medicinske stroke poudaril, da je do natega kolena lahko prišlo zaradi tožnikove nerodne obremenjenosti kolena, pritožba ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o podani pravno relevantni vzročni zvezi med opustitvijo dolžnega nadzora toženca kot lastnika psa in poškodbo tožnika. Izvedenec v točki 6 na 6. strani izvedenskega mnenja, kjer se je izvedenec opredeljeval do opisanega mehanizma škodnega dogodka, namreč potrjuje, da si je tožnik pri padcu vznak lahko poškodoval tudi koleno in le njegova navedba, pritožbeno izvzeta iz konteksta celotne obrazložitve 6. točke na 6. strani izvedenskega mnenja, ne daje podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, namreč, da je tožnik za poškodbo odgovoren sam. Dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi ni nasprotna listinam v spisu. Bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sicer očita pritožba, je podana takrat, kadar gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listin v odločbo, česar pa ne gre zamenjevati z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in z dokazno oceno. Zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, niti v zgoraj navedeni vsebini ni konkretiziran.

16. Ob obrazloženem se tako pokaže, da pritožba tudi z zatrjevanimi neskladnostmi med trditvami tožnika o poteku škodnega dogodka in njegovo izpovedbo oziroma nedoslednostmi v njegovi izpovedbi, kar je sodišče upoštevalo in ustrezno dokazno ocenilo, ne more izpodbiti prepričljive in dokazno podprte dokazne ocene in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o okoliščinah škodnega dogodka, kot tudi o pravno relevantni vzročni zvezi med opustitvijo dolžnega nadzora psa ter poškodbo tožnika, kot tudi ne na tem temelječega pravilnega materialno pravnega zaključka sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo v škodnem dogodku. Ob obrazloženem se tako pritožba tožene stranke, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka, pokaže za neutemeljeno.

Glede višine tožbenega zahtevka

17. Odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožbeno izpodbijata obe pravdni stranki, tožena stranka v prisodilnem delu, tožeča stranka pa v zavrnilnem delu.

18. Sodišče prve stopnje je za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v točki 28 obrazložitve navedlo pravilno materialno pravno podlago, ki jo predstavljata določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter upoštevaje vse konkretne okoliščine, ki so podane pri posameznem oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Načelo individualizacije ima torej korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmera odškodnine zato ne more biti le odraz oškodovančevega - tožnikovega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, saj vsak oškodovanec poseg v svojo duševno in telesno celovitost praviloma doživlja zase poudarjeno neugodno. Načelo objektivne pogojenosti višine namreč terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledice za vsakega konkretnega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih sodne prakse, saj je tako izpolnjen pogoj enotnega obravnavanja škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Obe temeljni načeli pa je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede višine odškodnine, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, z odmerjeno odškodnino ustrezno in pravilno upoštevalo.

19. Pravilno je zaključilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino glave in ledvenega predela ter zvin levega kolena brez poškodb tkiv. Pri tem se je oprlo na medicinsko dokumentacijo, izpoved tožnika ter predvsem tudi na izvedensko mnenje. Čeprav je sicer izvedenec v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče sprejelo kot izčrpnega in argumentirano obrazloženega, v delu, ko se je opredeljeval do opisanega mehanizma nastanka poškodb, pojasnil, da je glede na opisane poškodbe prišlo bolj do natega kolena kot pa do zvina (primerjaj točko 6 na strani 6 izvedenskega mnenja), pa je vendarle v delu, ko je povzemal potek zdravljenja poškodb tožnika (stran 2, 3 in 4 izvedenskega mnenja), kot tudi v delu, ko je odgovarjal na vprašanja sodišča (primerjaj npr. točke 1, 2 in 5 izvedenskega mnenja), kljub temu dopustil in nedvoumno upošteval tudi diagnozo zvina kolena. Zato je za takšen zaključek sodišče imelo oporo tudi v izvedenskem mnenju.

20. Sodišče prve stopnje je trajanje in intenziteto telesnih bolečin pravilno objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki predstavlja strokovno objektivizacijo praviloma subjektivno naravnanih navedb in izpovedbe oškodovanca. Nobena od pritožb zaključkov sodišča prve stopnje glede intenzitete in trajanja in telesnih bolečin, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 33 obrazložitve, ne izpodbija, prav tako kot tudi ne ugotovitev o neugodnostih, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja in jih je sodišče opisalo in upoštevalo v 33. in 34. točki obrazložitve. Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev odmerilo previsoko odškodnino, tožeča stranka pa, da je sodišče prve stopnje ob tem dalo premajhno težo izpovedbi tožnika glede telesnih bolečin in je premalo upoštevalo neugodnosti, ki jih je tožnik utrpel, predvsem izpostavlja uporabo bergel. 21. Sodišče prve stopnje je, kot je že obrazloženo, utemeljeno in pravilno objektiviziralo navedbe in izpovedbo tožnika s strokovnimi zaključki izvedenca, zato ni pritrditi pritožbi tožnika, ko pravi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju trajanja in intenzitete telesnih bolečin in neugodnostih v zvezi z zdravljenjem dati večji poudarek tudi izpovedbi tožnika. Med neugodnostmi med zdravljenjem je sodišče prve stopnje upoštevalo vse neugodnosti, ki jih izpostavlja v pritožbi tožnik, vključno z uporabo bergel. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede na trajanje in intenziteto telesnih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem odškodnino z zneskom 3.500,00 EUR glede na že navedena materialnopravna izhodišča pravilno odmerilo. Za zvišanje odškodnine dejansko stanje ne daje podlage, za kar se zato neutemeljeno zavzema pritožba tožeče stranke, za znižanje odškodnine pa tudi ne, saj je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

22. Tudi odškodnina za strah je ob ugotovljenem trajanju in intenziteti strahu, tako primarnega kot sekundarnega, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke, ustrezno in pravično odmerjena z zneskom 600,00 EUR. Odmera je skladna tudi z materialnim pravom. Tožnik je tožbeno zatrjeval obstoj tudi sekundarnega strahu v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, v ta okvir pa sodi tudi po izvedencu v mnenju navedena bojazen glede morebitnih dodatnih poškodb. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke ob prekoračitvi trditvene podlage in bistveni kršitvi postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP. Opisana intenzivnost primarnega strahu s prestrašenostjo ob škodnem dogodku pa utemeljuje tudi prisojo odškodnine za primarni strah. Odškodnina za strah je torej z zneskom 600,00 EUR pravilno in pravično odmerjena, ugotovljeno dejansko stanje pa tudi ne daje podlage za odmero višje odškodnine iz tega odškodninskega naslova, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba tožnika.

23. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za prisojo odškodnine iz tega odškodninskega naslova namreč sodišče prve stopnje v strokovnih in objektivnih zaključkih izvedenca ni imelo dejanske podlage. V točki 37 obrazložitve je pravilno obrazložilo, da je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v času zdravljenja poškodb v skladu z ustavljeno sodno prakso upoštevalo že pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, da pa glede trajnega zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti sodišče v celoti sledi mnenju izvedenca, ki je ugotovil, da do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika v posledici poškodb, utrpelih v škodnem dogodku dne 9. 12. 2012, ni prišlo. Tako je materialnopravno pravilno zaključilo, da tožniku odškodnina iz tega odškodninskega naslova ne pripada. Takšnega dokazno podprtega in pravilnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje tožnik ne more izpodbiti s poudarjanjem in ponavljanjem lastnih navedb in izpovedi glede omejitev v življenjskih aktivnostih, ki jih tožnik povezuje s poškodbami v škodnem dogodku, saj za takšen zaključek v strokovnem izvedenskem mnenju ni objektivne podlage.

24. Skupaj odmerjena odškodnina v višini 4.100,00 EUR predstavlja v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje nekaj manj kot štiri povprečne neto slovenske plače (op. povprečna slovenska neto plača je v marcu 2016 znašala 1.033,95 EUR). S tako odmerjeno odškodnino je po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno upoštevano tako načelo individualizacije, saj so ustrezno upoštevane vse konkretnosti obravnavanega primera, zadoščeno pa je tudi načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, saj nedvomno gre le za lahke telesne poškodbe, ki tožniku niso pustile trajnih posledic. Sklicevanje tožene stranke na sodno prakso in s tem na sodbo VSC Cp 549/2012 pa ni utemeljeno, saj primer, obravnavan v zadevi Cp 549/2012, tako po obsegu poškodb, kot tudi po tam ugotovljeni intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, neugodnostih v času zdravljenja, pa tudi glede utrpelega strahu ni primerljiv z obravnavanim primerom do te mere, da bi terjal odmero nižje odškodnine v konkretnem primeru, kot jo je pravilno in v skladu z materialnim pravom tožniku odmerilo sodišče prve stopnje.

Glede stroškov postopka

25. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev obrazložilo v točkah 39 do 43 obrazložitve. Vsebine potrebnih priznanih stroškov nobena od pravdnih strank ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in pri odločitvi o povrnitvi stroškov upoštevalo uspeh pravdnih strank v postopku. Ob pritožbenih navedbah tožene stranke je pojasniti, da je sodišče prve stopnje neskladje v izreku sodbe glede stroškovne odločitve v točki I in III odpravilo s sklepom o popravi z dne 16. 5. 2016, ki ni pritožbeno izpodbijan. Obe pravdni stranki pa sicer vežeta pritožbene navedbe glede stroškovne odločitve le da morebitni uspeh s pritožbo. Ob neuspešnih pritožbah glede glavne stvari pa tako tudi za spremembo stroškovne odločitve ni podlage.

26. Ob obrazloženem sta obe pritožbi neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora še paziti uradoma, je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Ker nobena od pravdnih strank v pritožbenem postopku s pritožbo ni bila uspešna, odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke pa tudi ni doprinesel k vsebinski odločitvi o pritožbi tožene stranke, bosta morali pravdni stranki glede na določbe 155. in prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbo VSL I Cp 557/2015.