Jedro

Toženec odgovarja tožniku le za namerno povrzočeno škodo. Določba 2. odst. 170. čl. ZOR je materialnopravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti, tudi v primeru če je škoda povzročena sodelavcu. Ni razloga, da bi toženec svojemu sodelavcu odgovarjal po strožjem kriteriju kot če bi škodo povzročil tretjemu.

Izrek

Pritožbi toženca Hasiba Meliča se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper toženca zavrne.

Pritožba toženke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženec in toženka dolžna tožniku plačati 1.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1994 dalje do plačila in 480.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila in jima povrniti pravdne stroške v znesku 62.805,00 SIT, vse v 15 dneh.

Proti temu delu sodbe sta se pravočasno pritožila toženec in toženka. Toženec uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je do nesreče prišlo izključno zaradi tožnikovega neupoštevanja predpisov o varnosti cestnega prometa. Sam je s kolesom vozil pravilno po desnem pasu cestišča, ker je ob njem pločnik, ni pričakoval, da se bodo na cestišču pojavili pešci. Krivdno ravnanje tožnika predstavlja ekskulpacijski razlog celo pri objektivni odgovornosti. Meni, da sta krivdni prispevek tožnika k nastanku škode ter dosojena odškodnina napačno ugotovljena.

Toženka pa v pritožbi uveljavlja vse v 1. odst. 353. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge in prav tako predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo prispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka. Dejstvo, da je bil pločnik le na eni strani cestišča, ne more predstavljati ovire, da bi ga tožnik uporabljal. Prav tako pa tožnika tudi ne more oprostiti krivde okoliščina, da so delavci običajno hodili z dela po tej poti. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Sodišče bi moralo odločiti tudi o tem, kdo nosi stroške izvedenskega mnenja, ki jih je začasno založila toženka.

Pritožbi sta bili poslani tožeči stranki, ki pa odgovora nanju ni podala.

Pritožba toženca je utemeljena, ni pa utemeljena pritožba toženke.

Na podlagi določbe 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa pazilo na morebitni obstoj katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in preizkusilo pravilnost uporabe materialnega prava. Pri slednjem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo, kar zadeva odgovornost toženca, medtem ko drugih kršitev, tako zatrjevanih kot tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo. Sodišče prve stopnje je odgovornost toženke po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno presojalo, ob upoštevanju določbe 1. odst. 170. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožba toženke ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožniku povzročil škodo delavec toženke, ko se je z njenim službenim kolesom peljal po njenem območju do registrirne ure. Gre torej za škodo, povzročeno pri delu oz. v zvezi z delom. Pritožba toženke tudi ne nasprotuje nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal tako, kot bi bilo treba. Predpostavke za obstoj odgovornosti toženke iz 1. odst. 170. čl. ZOR so torej izpolnjene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določba 170. čl. ZOR materialna pravna podlaga tudi za presojo obstoja toženčeve odgovornosti tožniku. Drugi odstavek citiranega člena določa, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. Pritožbeno sodišče ne vidi utemeljenega razloga, da bi toženec tožniku odgovarjal strožje kot če bi povzročil škodo tretji osebi. Ob presoji odgovornosti toženca po določbi 2. odst. 170. čl. ZOR pa je potrebno ugotoviti, da podlaga, to je namerna povzročitev škode ni podana, zato je pritožbeno sodišče, po pravilni uporabi materialnega prava, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper toženca v celoti zavrnilo.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določbo 192. čl. ZOR in ob upoštevanju okoliščin primera pravilno ocenilo tožnikov prispevek k nastali mu škodi v deležu 20 %. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da neuporabe pločnika ni mogoče opredeliti za nedopustno tožnikovo ravnanje. Tudi pritožba ne oporeka ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bila hoja po cestišču običajna praksa delavcev. Če je toženka tako prakso dopuščala, ne more zatrjevati, da je tožnik, ki je ravnal na običajen način, ravnal nedopustno. Na pravilnost napravljenega zaključka kaže tudi kasnejše toženkino ravnanje, ko je tudi na drugi strani cestišča zgradila pločnik.

Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o višini prisojene odškodnine. Ker toženka pritožbe zoper ta del odločitve ni obrazložila je sodišče druge stopnje ugotavljalo le morebitni obstoj po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku za utrpele telesne bolečine prisodilo pravično denarno odškodnino, v skladu z določbo 200. čl. ZOR. Tudi pri prisoji odškodnine za materialno škodo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 189. čl. ZOR.

Pravilna je tudi prvostopenjska odločitev glede pravdnih stroškov. Slednji so bili toženi stranki naloženi, ob pravilnem upoštevanju določbe 2. odst. 154. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne podlage za odločitev o tem, kdo nosi stroške izvedenskega mnenja, ki jih je predhodno krila toženka. Tako toženec kot toženka sta namreč na glavni obravnavi podala izjavi, da pravdnih stroškov ne priglašata. Ker je sodišče tudi glede stroškov vezano na postavljeni zahtevek (2. čl. ZPP) se pokaže, da tudi ta pritožbeni očitek nima utemeljene podlage.

Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljena le pritožba toženca in je zato, na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP, odločitev glede njega ustrezno spremenilo, pritožba toženke pa ni utemeljena in jo je zato, na podlagi določbe 368. čl. ZPP, kot tako zavrnilo.

Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, toženka pa s pritožbo ni uspela in bo morala te stroške nositi sama (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP). Izrek o tem je obsežen v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92).