Jedro

Toženka je odgovorna za nastalo premoženjsko škodo skladno s osmim odstavkom 54. člena ZDLov-1, po katerem za škodo, povzročeno z izvrševanjem lova s strelnim orožjem, odgovarja upravljavec, ne glede na krivdo (objektivna odgovornost).

Če v pravdi uspe samo eden od dveh ali nekateri od več sospornikov, se obveznost sospornikov, ki so propadli, deli na enake dele, sospornik, ki je uspel, pa ni zavezan k plačilu stroškov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je prvotožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 1.956,14 EUR (na 3.912,28 EUR).

II. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 345,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika) zoper drugotoženo stranko (drugega toženca) in tožniku naložilo, da je dolžan drugemu tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.356,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). Prvotoženi stranki (prvi toženki) je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.268,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2015 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.956,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka).

2. Pritožbi vlagata tožnik in prva toženka. Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka (v stroškovnem delu) in predlaga, da višje sodišče odločitev spremeni tako, da je prva toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 3.912,28 EUR. Sodišče je odločilo, da je prva toženka dolžna tožniku povrniti eno polovico nastalih stroškov, ker je tožnik uspel samo zoper eno toženo stranko. Uporaba procesnih določb na tak način, da je tožnik upravičen le do povrnitve polovice stroškov postopka, je napačna. Tožnik se sklicuje na prvi odstavek 154. člena ZPP. Odločitev sodišča je nepravilna, saj je v razmerju do prve toženke tožnik v celoti uspel (razen v manjšem delu, v katerem ni bilo posebnih stroškov). Ker je tožnik zoper prvo toženko uspel, mu je ta dolžna povrniti celotnih 3.912,28 EUR stroškov, ne le polovice.

3. Prva toženka sodbo izpodbija v III. in IV. točki izreka in predlaga, da višje sodišče tožbeni zahtevek zavrne tudi zoper prvo toženko, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da so lovci toženke na dan škodnega dogodka na območju X., v bližini katere leži tožnikova hiša, izvajali lov, po osmem odstavku 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) pa za škodo, povzročeno z izvrševanjem lova s strelnim orožjem, odgovarja upravljavec (torej Lovska družina) ne glede na krivdo. Zgolj dejstvo, da se je tega dne na tem območju izvajal lov, za ugotovitev objektivne odgovornosti prve toženke ne zadošča, saj vzročna zveza ni podana. Prva toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišču očita, da je upoštevalo le izpovedi tožnika in priče A. A., ki ju je tudi napačno povzelo, ni se pa opredelilo do izpovedi ostalih prič v zvezi s strelom. Opozarja na izpoved priče B. B., ki se ni spomnila, da bi slišala strel. Tudi večina ostalih zaslišanih prič je izpovedala, da se tega dne v X. ni streljalo. Da je do zatrjevanih poškodb vrat in fasade prišlo prav zaradi strela, ki naj bi bil proti tožnikovi hiši izstreljen prav tega dne, ni verjetno, kaj šele z gotovostjo dokazano. Vzročne zveze tudi policija ni našla. Domneva vzročne zveze je ovržena. Tožnikova izpoved, da naj bi policija pobrala šibre iz vrat (smiselno enaka je izpoved A. A.), se bistveno razlikuje od izpovedi B. B. Sporen je že obstoj strela tega dne na tem območju in ali je dejansko sploh šlo za šibre. Sodišče nepravilno povzema ugotovitev izvedenca C. C., saj je ta izključil le nastanek poškodb s streli iz zračne puške in frače. Tudi ni točen zaključek sodišča, da izvedenec ocenjuje, da so bile šibre izstreljene iz X. Izvedenec je navedel, da je to mogoče sklepati, kar ne pomeni, da je to dejstvo dokazano. Sodišče posplošuje tudi izvedenčev odgovor, da je bila strelna razdalja večja od 100 m. Gre namreč le za posredno oceno, ki je odvisna od cevi puške in snopa šiber. Izrecno je poudaril, da ni mogoče ugotoviti niti kalibra lovske puške in je podal le splošne informacije o raztrosu šiber. Prav zato prva toženka na mnenje ni podala pripomb. Zaključek sodišča, da naj bi poškodbe tožnika nastale pri izvrševanju lova s strelnim orožjem s strani toženke, je tako nedvomno napačen. Ni izkazano, da bi poškodbe dejansko nastale prav 4. 11. 2012. Obravnava se namreč izključno s strani tožnika konkretno zatrjevan dogodek s konkretno zatrjevano škodno posledico, ki naj bi nastala 4. 11. 2012, tega pa tožnik ni uspel dokazati. Nedopustno je, da bi toženka kot upravljavec lovišča absolutno odgovarjala za vse škode. Tožnik ni uspel dokazati niti tega, da se je pri lovu 4. 11. 2012 uporabljalo prav tisto orožje, s katerim naj bi bila povzročena škoda. Dejstvo, da so člani toženke tega dne lov izvajali z lovskimi puškami šibrovkami, ne zadošča za sporne ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožnik ni uspel dokazati, da je bila škoda povzročena prav med lovom toženke dne 4. 11. 2012. Sodišče je tako dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, zmotno je uporabilo tudi materialno pravo.

Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (ni postavilo novega izvedenca gradbene stroke) je kršilo tudi določbe pravdnega postopka. Glede višine tožbenega zahtevka je sodba tudi sama s seboj v nasprotju. Sodišče povzema ugotovitve izvedenca, da je bilo obračunanega za 20,53 EUR preveč Jupola ter da je bila obračunana prevelika vrednost sanacije fasade za 421,57 EUR. Navedenega pa ni upoštevalo in je tudi te stroške neupravičeno naložilo v plačilo prvi toženki. Prva toženka izpostavlja navedbe izvedenca, da vrata niso bila manj vredna, niso pa bila primerna za vgradnjo. Izvedenec ni ugotovil stanja vrat pred zatrjevano poškodbo, saj si starih vrat (z odstranitvijo furnirja) ni ogledal. Pravilno ugotovljeno dejansko stanje bi lahko vodilo zgolj do zaključka, da prva toženka ni dolžna nositi bremena nakupa novih vrat. Enako velja glede fasade, ki po izpovedih številnih prič zaključnega sloja ni imela. Tudi dekorativnega ometa na špaletah ni bilo, sodišče pa je breme izdelave ometa tudi na tem delu naložilo prvi toženki. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni postavilo novega izvedenca. Izvedenec se je pri svoji izpovedi skliceval na slike, za katere datuma nastanka ni vedel, njegova izpoved je bila v nasprotju z izpovedmi prič (izpovedale so, da zaključnega sloja fasade ni bilo in da so bila vrata poškodovana). Podboj vrat ni bil poškodovan in so brezpredmetne navedbe izvedenca, da je bila sanacija vrat neprimerna, kar primeroma dokazuje s fotografijami luknjic v podboju. Ne gre spregledati nasprotij v njegovi izpovedi. V kleti izvedenec ni bil, ocenjeval pa je tla v kleti in stopnjo vlažnosti v njej.

4. Pritožba prve toženke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je utemeljena.

Glede pritožbe prve toženke

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o odgovornosti prve toženke za nastalo premoženjsko škodo tožnika oprlo na osmi odstavek 54. člena ZDLov-1, po katerem za škodo, povzročeno z izvrševanjem lova s strelnim orožjem, odgovarja upravljavec, ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati, da so poškodbe na vratih in fasadi tožnika, iz naslova katerih tožnik uveljavlja svoj tožbeni zahtevek, nastale 4. 11. 2012 pri izvrševanju lova s strelnim orožjem s strani toženke (njenih lovcev). Podana je odgovornost toženke kot upravljavca lovišča. 6. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje vestna in skrbna ter analitično sintetična in kot taka skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Dokazno oceno sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedima tožnika in priče A. A. Res se ni opredelilo do izpovedi priče B. B., vendar za kršitev ne gre, saj ta ni vedela povedati, ali je slišala pok (od strela) ali ne. Glede izpovedi lovcev se je sodišče prve stopnje opredelilo posredno v 12. točki obrazložitve, iz katere izhaja, da jim sodišče prve stopnje ni verjelo.1 Za prvo toženko je bil res sporen obstoj strela, vendar je glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je spornega dne do strela prišlo. Poleg dejstva, da se je spornega dne na območju, kjer se nahaja hiša tožnika, izvajal lov, je tako sodišče ugotovilo tudi dejstvo, da je pri lovu prišlo do strela, in to ravno 4. 11. 2012. 7. V postopku pred sodiščem prve stopnje je prva toženka zanikala obstoj strela, v pritožbi nasprotuje tudi obstoju vzročne zveze, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da so vrata in fasado hiše tožnika poškodovale šibre, najverjetneje premera 3,5 mm, izstreljene iz lovske puške šibrovke, s šibrami takega premera se strelja na malo divjad. Iz izpovedi lovcev izhaja, da so lov na malo divjad (s šibrovkami) dne 4. 11. 2012 izvajali na območju X. proti Y. Kot je ugotovilo sodišče, jih je pot vodila mimo nepremičnine tožnika, do strela je prišlo v dopoldanskem času, A. A. je tistega dopoldneva lovce v X. videl. Izvedenec balistične stroke je izključil nastanek poškodb z drugim orožjem. Ugotovil je, da je poškodba nastala s strelom iz lovske puške šibrovke, in ocenil, da je bila strelna razdalja večja od 100 m, druga orožja, kot je frača in zračna puška, je izključil, priče pa so izpovedale, da so bili lovci oddaljeni od hiše tožnika več kot 100 m (glej vsebino izpovedi v 5. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ob navedenih ugotovitvah zato ne drži, da niti verjetno ni dokazano, da je do zatrjevanih poškodb vrat in fasade prišlo prav zaradi strela in da je ovržena domneva vzročne zveze, ki je pogoj za objektivno odgovornost prve toženke. Na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je bila ravno s šibrami povzročena škoda na tožnikovi hiši oziroma, da so poškodbe na vratih in fasadi tožnika nastale pri izvrševanju lova s strelnim orožjem s strani toženke.

8. Neutemeljeni so očitki sodišču, da napačno povzema ugotovitve izvedenca C. C. Izvedenec je izrecno navedel, da so vrata in fasado hiše poškodovale šibre,2 najverjetneje premera 3,5 mm, izstreljene iz lovske puške šibrovke, s šibrami takega premera se strelja na malo divjad. Da poškodb niso povzročili streli iz zračne puške ali frače, se je opredelil na vprašanje sodišča. Glede na to, da se je izrecno opredelil, s kakšnim orožjem je bila škoda povzročena, je sodišče pravilno navedlo, da je nastanek poškodb z drugim orožjem izključil. Izvedenec je nadalje navedel, da je na podlagi konfiguracije in poraščenosti zemljišča pred pročeljem hiše ter poškodb v lesenem okvirju mogoče sklepati, da so bile šibre izstreljene iz X. Glede na globino poškodb pa je ocenil, da je bila razdalja od hiše večja od 100 m. Ob takih zaključkih izvedenca in ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo dejstvo, da so bile šibre izstreljene iz X., za dokazano. Prav tako je sodišče utemeljeno upoštevalo tudi oceno izvedenca glede oddaljenosti strelne razdalje, saj jo je izvedenec oprl na poškodbe v ometu (in lesu) ravno zato, ker ni vedel, kakšna je bila cev puške šibrovke in kako širok snop šiber je zadel v hišo. Prva toženka zato neutemeljeno zaključkom izvedenca nasprotuje šele v pritožbi in neutemeljeno navaja, da je izvedenec podal le ocene, ne pa konkretnih zaključkov ter s tem opravičuje svojo pasivnost pri podaji pripomb na izvedeniško mnenje.

9. Ker je do škode na tožnikovi hiši prišlo med izvrševanjem lova s strelnim orožjem dne 4. 11. 2012, ki so ga izvajali lovci prve toženke, je pravilen zaključek, da je za škodo na tožnikovi hiši in vratih odgovorna prva toženka (upravljavec) v skladu z osmim odstavkom 54. člena ZDLov-1. 10. Glede višine tožbenega zahtevka prva toženka neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP. Tako navaja, da je sodišče povzelo ugotovitev izvedenca D., da je bilo obračunanega za 20,53 EUR preveč Jupola in da je bila obračunana prevelika vrednost sanacije fasade za 421,57 EUR, kljub temu pa je vse te stroške neupravičeno naložilo v plačilo prvi toženki (smiselno zatrjevanje absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je sodišče dejstvo, da je bila obračunanega za 20,53 EUR preveč Jupola upoštevalo in je prvi toženki naložilo v plačilo 3.268,94 EUR (in ne vtoževanih 3.289,47 EUR). Glede zneska 421,57 EUR je sodišče v sodbi povzelo opisano ugotovitev izvedenca iz pisnega izvedeniškega mnenja. Ker je sodišče v nadaljevanju postopka z zaslišanjem izvedenca na naroku ugotovilo, da je cena, ki jo je za sanacijo plačal tožnik, realna in ni pretirana, je, glede na razloge se v 10. točki obrazložitve, pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za spornih 421,57 EUR.

11. Nerelevantno je, da izvedenec D. ni vedel povedati datuma nastanka fotografij, ki jih je vpogledal pri izdelavi izvedeniškega mnenja, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je fotografije v prilogi A14 do A20, ki jih je izvedenec vpogledal in na podlagi katerih je podal svoje mnenje, po dogodku naredila na kraju samem PP Z. Iz fotografij v spisu je razvidno tudi stanje vrat in fasade neposredno pred poškodbo, zato je neutemeljen očitek, da bi izvedenec, če bi si stara vrata ogledal (z odstranitvijo furnirja), lahko ugotovil, da so bila ta pred zatrjevano poškodbo v slabem stanju. Odstranjevanje furnirja ni bilo potrebno, neutemeljeni pa so tudi očitki izvedencu glede ugotovitve o hrambi vrat in glede ocenjevanja tal in stopnje vlažnosti v kleti, kjer se nahajajo vrata, saj je svoj zaključek ustrezno obrazložil (glej l. št. 163).

12. Sodišče je tako pravilno ugotovilo (glede na izvedeniško mnenje, glej 10. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je ugovor prve toženke , da je s popravilom vrat vzpostavila prejšnje stanje, neutemeljen, enako velja tudi glede njenega ugovora o neprimerni hrambi vrat. Ker so bila poškodovana vrata, stara 4 do 5 let, „nova“, saj je amortizacija v času poškodbe znašala največ 3 %, medtem ko se barva na vratih (priloga B5, B10, B11) lahko očisti, na fotografiji B12 gre za neko nečistočo, vrata niso bila manjvredna in je z vgraditvijo novih enakih vrat tožnik vzpostavil prejšnje stanje. Ugotovitev izvedenca glede v luknjice v podboju (ki ni bila zatrjevana,) za končni zaključek ni odločilna, saj je izvedenec ugotovil več okoliščin, zaradi katerih prvotna vrata niso bila primerna za ponovno vgradnjo (10. točka obrazložitve).

13. Neutemeljeni so tudi nadaljnji očitki prve toženke glede sanacije fasade. Priče, predlagane s strani prve toženke, so res izpovedale, da zaključnega sloja fasade na hiši še ni bilo, vendar je izvedenec (ki je strokovnjak) pojasnil, da se iz fotografij v prilogi A20 in tudi A18 jasno vidi, da je bil dekorativni omet narejen, razen na špaletah. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, je bilo treba ob menjavi vhodnih vrat med drugim vratne špalete odstraniti z notranje in zunanje strani, izdelati novo špaleto z notranje strani ter izdelati špaleto na zunanji strani. Ker se ne more popraviti samo nove špalete na stari fasadi, je bilo treba napraviti nov dekorativni omet na vsej severni fasadi, zato je sodišče tožniku po računu v prilogi A7 pravilno priznalo (poleg popravila špalete) tudi vtoževani znesek popravila fasade.3

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so očitki izvedencu gradbene stroke, ki jih je podala prva toženka, neutemeljeni in je njegovim zaključkom pravilno sledilo. Ker predlog za postavitev novega izvedenca gradbene stroke ni bil utemeljen, sodišče pa je svojo odločitev, da predlogu za postavitev novega izvedenca ne sledi, tudi obrazložilo, je neutemeljeno uveljavljanje kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo prve toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožnika

16. Sodišče prve stopnje je glede stroškov, ki jih je prva toženka dolžna povrniti tožniku, navedlo, da je tožnik zoper prvo toženko v postopku uspel, razen v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, zato mu je ta dolžna na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške postopka. Ker je tožnik uspel zoper eno toženko, je odločilo, da je prva toženka tožniku dolžna povrniti eno polovico nastalih stroškov. Tožnik takšno odločitev sodišča prve stopnje utemeljeno izpodbija.

17. Toženca sta sospornika, pri čemer je tožnik uspel (razen v sorazmerno majhnem delu) z zahtevkom zoper prvo toženko, medtem ko zoper drugega toženca ni uspel. Če v pravdi uspe samo eden od dveh ali nekateri od več sospornikov, se obveznost sospornikov, ki so propadli, deli na enake dele, sospornik, ki je uspel, pa ni zavezan k plačilu stroškov.4 V konkretnem primeru to pomeni, da drugi toženec, ki je uspel, ni zavezan k plačilu tožnikovih stroškov, prva toženka, ki je propadla (v pretežnem delu), pa je dolžna tožnikove stroške povrniti v celoti.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je prva toženka dolžna povrniti tožniku, zvišalo za 1.956,14 EUR (na 3.912,28 EUR), saj odmera stroškov ni bila izpodbijana. Odločitev o spremembi temelji na 358. členu ZPP.

19. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Hkrati je dolžna tožniku, ki je s pritožbo uspel, povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Ti stroški predstavljajo stroške za zastopanje tožnika po odvetniku (sestava pritožbe 375 točk, od sporne vrednosti stroškov), kar znaša ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) 225,00 EUR, materialni stroški znašajo 4,5 EUR, 22 % DDV pa 50,49 EUR. Poleg tega predstavlja potrebni strošek tožnika še sodna taksa za pritožbo v višini 66,00 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški tožnika, ki mu jih je dolžna povrniti prva toženka, znašajo 345,99 EUR. Stroške je dolžna plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Iz izpovedi večine lovcev izhaja, da strelov na spornem območju niso zaznali, E. E. pa je izpovedal, da je bilo nekaj strelov na severni strani X., pri čemer je izpovedal tudi, da je strele težko zaznati, ker se včasih lov raztegne od 500 m do 1 km. 2 Zato dejstvo, kdaj so bile te pobrane iz vrat, ni odločilno. 3 Da cena ni bila pretirana, je obrazloženo že predhodno. 4 N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, Ur. l.: GV Založba, 2005, stran 52.