Jedro

Temeljni kriterij je čas trajanja zaposlitve. Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 12. 8. 2019. Toženka ji je 30. 4. 2020 vročila izredno odpoved, torej je bila tožnica do podaje odpovedi pri toženki zaposlena le nekaj več kot osem mesecev. Odpoved učinkuje z dnem vročitve, toženka pa tožnice ni odjavila iz socialnih zavarovanj iz naslova delovnega razmerja vse do 27. 5. 2020, kot se je glasil datum sodne razveze na podlagi sodbe na podlagi pripoznave z dne 27. 5. 2020. Tako je bila tožnica pri toženki zaposlena skupno dobrih 9 mesecev. Toženka je tožbeni zahtevek pripoznala - razen v delu, ki se je nanašal na denarno povračilo, saj ga je tožnica zahtevala v višini sedmih plač. Sodišče je tožnici priznalo denarno povračilo v višini štirih plač, kar je glede na temeljni kriterij pretirano, saj tožnica pri toženki ni bila zaposlena npr. štiri leta, pač pa niti eno leto.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se znesek 4.450,72 zniža na 2.225,36 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v višini 4.450,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V presežku (razlika do vtoževanih 7.769,79 EUR) je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti 825,57 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbeni razlogov. Navaja, da bi bila tožnica lahko upravičena do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 največ v višini ene plače, nikakor ne v višini štirih plač. Tožnica je bila pri toženki zaposlena le od 12. 8. 2019 do 27. 5. 2020. Sodišče je neutemeljeno razlogovalo o tem, kaj naj bi toženka tožnici dolgovala, kar tudi ne drži. Sodišče samo je ugotovilo, da je tožnica zaposljiva. S 1. 9. 2020 se je na novo zaposlila. V vmesnem času od 28. 5. 2020 do 31. 8. 2020 je bila prejemnica denarnega nadomestila za brezposelnost. Torej po prenehanju delovnega razmerja 27. 5. 2020 ni ostala brez dohodka. Toženka ji je kljub vročeni izredni odpovedi od 30. 4. 2020 še naprej plačevala plačo. Tudi je zahtevek iz naslova nezakonite izredne odpovedi (zaradi izostanka z dela) pripoznala. Pripoznala ga ni le v delu, ki se je nanašal na denarno povračilo namesto reintegracije. Brezpredmetna je ugotovitev sodišča, da toženka tožnice ni že s 1. 5. 2020 odjavila iz zavarovanj. Tožnica je bila vseskozi vključena v zavarovanja. Toženka je ni oškodovala. Tudi ji je ponudila možnost nadaljevanja delovnega razmerja s konkretnim pozivom nazaj na delo, pa tožnica tega ni sprejela. Sodišče napačno navaja, da se je tožnica toženki prilagodila za delo v času epidemije. Ni želela podpisati izjave, da nima varstva za otroka, da bi toženka lahko uveljavljala nadomestilo zanjo za primer višje sile.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo, v katerem izraža strinjanje z razlogovanjem sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ugotovilo je odločilna dejstva za odmero denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, UR. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), s tem v zvezi pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. ZDR-1 v posledici sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v prvem odstavku 118. člena predvideva ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Četudi je sodišče prve stopnje poudarilo, da mora biti odmera individualizirana, se je po pravilnem opozorilu pritožbe preveč oddaljilo od temeljnih kriterijev za odmero denarnega povračila, kot jih določa povzeta zakonska določba.

7. Temeljni kriterij je čas trajanja zaposlitve. Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 12. 8. 2019. Toženka ji je 30. 4. 2020 vročila izredno odpoved, torej je bila tožnica do podaje odpovedi pri toženki zaposlena le nekaj več kot osem mesecev. Odpoved učinkuje z dnem vročitve, toženka pa tožnice ni odjavila iz socialnih zavarovanj iz naslova delovnega razmerja vse do 27. 5. 2020, kot se je glasil datum sodne razveze na podlagi sodbe na podlagi pripoznave z dne 27. 5. 2020. Tako je bila tožnica pri toženki zaposlena skupno dobrih 9 mesecev. Toženka je tožbeni zahtevek pripoznala - razen v delu, ki se je nanašal na denarno povračilo, saj ga je tožnica zahtevala v višini sedmih plač. Sodišče je tožnici priznalo denarno povračilo v višini štirih plač, kar je glede na temeljni kriterij pretirano, saj tožnica pri toženki ni bila zaposlena npr. štiri leta, pač pa niti eno leto.

8. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je tožnica zaposljiv kader. Tožnica je bila namreč v času izdaje izpodbijane sodbe z dne 22. 10. 2020 že zaposlena pri novem delodajalcu, in sicer od 1. 9. 2020 dalje. Kot je bilo ugotovljeno že glede prejšnjega kriterija, tudi tožničina dobra zaposljivost ne opravičuje denarnega povračila v višini štirih plač.

9. Takoj po izdaji sodbe na podlagi pripoznave z dne 27. 5. 2020 se je tožnica prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje in bila od 28. 5. 2020 do 31. 8. 2020 prejemnica denarnega nadomestila za brezposelnost. Tožnica je bila torej vseskozi vključena v socialna zavarovanja, najprej iz naslova delovnega razmerja, nato kot brezposelna oseba. Tudi je imela vseskozi, brez prekinitve, prejemke - najprej iz naslova plače, nato iz naslova brezposelnosti. Kot pravilno navaja toženka, ni pomembno, da se tožnica ni mogla že 1. 5. 2020 prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Nenazadnje je bilo tožnici v korist, da je bila iz socialnih zavarovanj iz naslova delovnega razmerja odjavljena šele 27. 5. 2020. Iz navedenega izhaja, da tudi kriterij upoštevanja pravic do prenehanja delovnega razmerja ne opravičuje višine prisojenega denarnega povračila.

10. Ključna okoliščina, ki je privedla do ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je izjava o pripoznavi zahtevka s strani toženke. Sodbe na podlagi pripoznave ne vsebujejo dejanskih ugotovitev, kot tudi ne natančnejše pravne presoje za ugoditev zahtvku. Tako tudi obravnavana sodba pravilno ne vsebuje dodatnih ugotovitev o tem, kaj je privedlo do nezakonitosti izredne odpovedi, ki je bila sicer podana v zvezi z očitki zaradi izostanka z dela.

11. Sodišče prve stopnje sicer glede dogajanja pred podajo odpovedi izpostavlja zaplet med tožnico in toženko, ki je bil povezan z epidemijo. V spornem primeru se je to očitno odrazilo v pereči problematiki in stiski delavke, kako naj opravlja delo, če nima varstva otroka. Vendar pa navedeno, kot tudi ugotovitve sodišča, da naj bi toženka tožnici dolgovala nekaj manj kot 300,00 EUR, poleg ostalega zgoraj obrazloženega, ne daje podlage za denarno povračilo v višini štirih plač, pač pa je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno denarno povračilo v višini dveh tožničinih plač (1.112,68 EUR), kar znaša 2.225,36 EUR.

12. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 4.450,72 znižalo na 2.225,36 EUR, v preostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

13. Toženka je s pritožbo delno uspela, vendar kot delodajalec krije v tovrstnih sporih sama svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 10/2004 in nasl.). Tudi tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP, 155. in 165. člen ZPP).