Jedro

V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da če ima delavec službenega psa v lasti delodajalca nameščenega v oskrbo na domu, mu poleg nadomestila in ene delovne ure dnevno, pripadajo tudi stroški za uporabo lastnega avtomobila v službene namene, saj mora psa pripeljati od svojega doma na delo v službene namene.

Tožnik je tekom postopka na prvi stopnji zatrjeval ne samo, da namestitveni prostori niso bili ustrezni, ampak tudi, da je bila namestitev psov na domu vodnikov za toženko ugodnejša in racionalnejša in da je takšno namestitev dovoljevala, ker je od tega imela koristi, sodišče pa teh dejstev ni ugotavljalo, čeprav so pravno relevantna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede zneska 444,29 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 6. 11. 2018 do 17. 1. 2019 (I. točka izreka) ter s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo zneska v višini 4.031,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in tožniku naložilo plačilo stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da sta bila službena psa nastanjena pri njemu, ker je bilo to v interesu toženke, saj je bil tako boljši izkoristek, bilo je bolj racionalno z vidika stroškov, poleg tega toženka ni imela ustreznih namestitvenih prostorov. Sodišče se ne opredeli do Navodil o šolanju, uporabi in oskrbi službenih psov Policije (Navodila), ki so ključna podlaga za nastanitev službenega psa pri vodniku. Tožnik je imel psa nastanjena doma, ker so bili izpolnjeni pogoji iz Navodil, odločitev z dne 30. 6. 2005, da bodo psi nastanjeni pri njemu doma, ni bila nikoli preklicana, zato mu pripadajo višji potni stroški. Sodišče ni upoštevalo, da je imela toženka od namestitve psov pri tožniku koristi, zato mu je dovolila namestitev in priznavala eno plačano uro oskrbe na dan, ni pa mu želela povrniti potnih stroškov za uporabo lastnega avtomobila v službene namene. Tožnik je bil postavljen pred dejstvo, da teh stroškov ne bo prejel povrnjenih, ni pa s toženko sklenil nobenega dogovora, da bi se temu odpovedal. Toženka bi morala glede tega skleniti pisni dogovor, zgolj ustna dogovarjanja ne bi smela biti dovolj. Sodišče je selektivno povzelo izpovedbo A. A. glede dopisa iz leta 2012, na podlagi katerega bi moral skleniti dogovor o potnih stroških in je izpustilo, da je A. A. vedel, da so bili prostori neprimerni za namestitev, zato bi bilo v nasprotju s kinološkimi priporočili in zdravstvenim stanjem psov, če bi bili nastanjeni v službenih prostorih. Sodišče je sprejelo protispisno odločitev, saj iz izjav prič A. A. in B. B. izhaja, da je bilo ugodneje in racionalneje za toženko, da so bili psi nastanjeni pri vodnikih. Sodišče se ni opredelilo do vseh navedb tožnika in listin v spisu. Odločitev je tudi v nasprotju s sodbo Pdp 270/2008, kjer je bilo že razsojeno, da se v takih primerih mora plačati stroške kilometrine za uporabo lastnega avtomobila v službene namene.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je od toženke zahteval, da mu za čas od junija 2015 do vključno marca 2020 plača razliko med že plačanimi stroški prevoza in stroški v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov, ker je s svojim lastnim avtomobilom v službo vozil službena psa. Toženka je ugovarjala, da sta bila psa nameščena pri tožniku izključno na njegovo željo, zato mu ni dolžna povrniti stroškov kilometrine za uporabo lastnega avtomobila v službene namene. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks h KPND; Ur. l. RS, št. 40/2012) v 10. členu določa, da je izjemoma mogoč dogovor, da se javnemu uslužbencu plačuje kilometrina za uporabo lastnega avtomobila v službene namene, če drugače ni možno opraviti službene poti oziroma rednega dela. Skladno s tretjim odstavkom 10. člena Aneksa h KPND se v primeru občasne uporabe lastnega avtomobila v službene namene plača kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov, za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi pa v višini 30 %. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam toženke, da sta bila službena psa nameščena pri tožniku izključno na podlagi njegove želje, da je bilo ustno dogovorjeno, da psi ne bodo v prostorih toženke, čeprav so obstajale možnosti za namestitev psov na postaji, če tožnik ne bo uveljavljal višjih potnih stroškov, tožnik pa se je s tem strinjal, zato je zavrnilo njegov zahtevek.

7. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da če ima delavec službenega psa v lasti delodajalca nameščenega v oskrbo na domu, mu poleg nadomestila in ene delovne ure dnevno, pripadajo tudi stroški za uporabo lastnega avtomobila v službene namene, saj mora psa pripeljati od svojega doma na delo v službene namene.1 Sklicevanje toženke na okoliščino, da v času sprejetja odločbe Pdp 270/2008 še ni veljal Aneks h KPND, ki predvideva sklenitev dogovora in izdajo potnih nalogov, ne vpliva na relevantnost stališča iz navedene odločbe. Če delodajalec z delavcem noče skleniti dogovora iz 10. člena Aneksa h KPND ter ne izdaja potnih nalogov, to še ne pomeni, da je zahtevek na plačilo kilometrine za uporabo lastnega avtomobila v službene namene neutemeljen, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Z vidika, da sedaj velja Aneks h KPND, je pomembno le, ali je bilo delo mogoče opravljati na drugačen način, torej ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov na postaji, kar pa ureja 19. člen Navodil, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo in jih ni uporabilo pri sprejetju svoje odločitve, posledično pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Navodila v tretjem odstavku 19. člena določajo, da se lahko le izjemoma odobri namestitev službenih psov na domu voditeljev psov. Namestitev na domu voditeljev psov je tako mogoča, če na območju EVSP ni ustreznih namestitvenih zmogljivosti, če je to potrebno zaradi zdravstvenih razlogov, ali če to pomeni racionalizacijo stroškov in večjo izkoriščenost službenih psov. Med strankama ni bilo sporno, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je bilo tožniku dne 30. 6. 2005 izdano dovoljenje št. ... za namestitev službenega psa na domu tožnika, pri čemer je iz dovoljenja razvidno, da se podaja, ker toženka nima ustreznih namestitvenih zmožnosti. Enako dovoljenje je bilo izdano dne 7. 1. 2020. 9. Tožnik je v letu 2012, ko mu je bilo ustno predočeno, da se dogovor o povrnitvi višjih potnih stroškov ne bo sklenil, pristal na to, da ne bo prejemal kilometrine za uporabo lastnega avtomobila v službene namene, ker iz razlogov navezanosti na psa in mnenja, da prostori niso ustrezni, psov ni želel vrniti na postajo, vendar to, glede na to, da pisno dovoljenje, izdano na podlagi tretjega odstavka 19. člena Navodil, ni bilo nikoli preklicano, ni pomembno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je priča A. A. izpovedala, da boksi niso bili ustrezni. Zgolj obstoj boksov na postaji toženke ne pomeni tudi, da so le-ti ustrezni. V zvezi z razlogi za nepreklic dovoljenja o namestitvi psov na domu, je nadalje pomembna tudi izpovedba in pisna izjava priče A. A. ter izpovedba B. B., ki sta potrdila, da dovoljenje o namestitvi ni bilo preklicano, ker je bilo to bolj racionalno z vidika stroškov oziroma zaradi boljšega izkoristka službenega psa, sodišče prve stopnje pa se do tega dela njune izpovedbe ni opredelilo, čeprav je pomembna z vidika tretjega odstavka 19. člena Navodil. Tožnik je tekom postopka na prvi stopnji zatrjeval ne samo, da namestitveni prostori niso bili ustrezni, ampak tudi, da je bila namestitev psov na domu vodnikov za toženko ugodnejša in racionalnejša, da je takšno namestitev dovoljevala, ker je od tega imela koristi, sodišče pa navedenih dejstev ni ugotavljalo, čeprav gre za pravno relevantna dejstva, od presoje katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

10. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je toženka tožniku tudi po letu 2012, ko z njim kljub dopisu, da je z vodniki službenih psov potrebno skleniti dogovor o povračilu kilometrine za uporabo lastnega avtomobila v službene namene, priznavala in plačala eno uro oskrbe na dan. To je tožnik zatrjeval pravočasno, v drugi pripravljalni vlogi, toženka teh navedb ni prerekala, zato se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP), sodišče pa se do tega ni opredelilo, čeprav gre za pomembna dejstva. Ni nepomembno, da toženka ni preklicala pisnega dovoljenja iz leta 2005 in s tožnikom ni sklenila novega pisnega dogovora o namestitvi psov na domu, če je bila namestitev od leta 2012 res le posledica tožnikove želje. Pri tem je pomembno tudi, zakaj mu je v takem primeru plačevala eno uro oskrbe na dan, če sta bila službena psa nameščena pri tožniku mimo pogojev iz tretjega odstavka 19. člena Navodil, glede na to, da vodniku psa to pripada le, če so za namestitev psa na domu vodnika izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 19. člena Navodil. 11. Sodišče prve stopnje je ključen poudarek dalo temu, da je tožnik leta 2012 nasprotoval vrnitvi psov na postajo, čeprav je to pomenilo, da ne bo prejemal višje kilometrine, kar pa glede na vse zgoraj navedeno ni pravno odločilno. Če toženka pisnega dovoljenja o namestitvi službenih psov na domu tožniku ni preklicala, ker so bili prostori neustrezni, ker je bilo to z zdravstvenega vidika primernejše ali zato, ker je bilo to racionalnejše z vidika stroškov in izkoristka službenega psa, potem ne more tožniku priznavati le plačano uro oskrbe na dan, zavrniti pa plačilo kilometrine za uporabo lastnega avtomobila v službene namene, teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

12. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je posledično zaradi neugotavljanja pravno relevantnih dejstev nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomembnega sklopa pravno relevantnih dejstev (ali so bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 19. člena Navodil za namestitev psov na domu tožnika, zakaj dovoljenje z dne 30. 6. 2005 ni bilo preklicano ter sklenjen nov pisni dogovor, zakaj se je tožniku tudi po letu 2012 priznavala ena ura oskrbe na dan) in teh dejstev ni raziskalo, prvič pa ne morejo biti raziskana šele na pritožbeni stopnji, ki je namenjena preverjanju pravilnosti izpodbijane odločitve. Poleg tega razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe (julij 2020) ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju na podlagi izvedenih dokazov – zlasti pisnih izjav in izpovedbe prič A. A. ter B. B. – ob ponovnem zaslišanju priče C. C. glede razlogov, ki sta jih navedla A. A. in B. B. za nepreklic dovoljenja z dne 30. 6. 2005 ter glede izpolnjevanja pogojev iz tretjega odstavka 19. člena Navodil za namestitev psov pri tožniku doma, ob upoštevanju nepreklicanega pisnega dovoljenja z dne 30. 6. 2005 ter okoliščine, da je toženka tožniku priznavala eno plačano uro oskrbe na dan, ugotoviti v tem sklepu izpostavljena odločilna dejstva, in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej Pdp 270/2008.