Jedro

Zdravnik, odgovoren za zdravljenje, mora pacientu zdravljenje pojasniti v neposrednem stiku obzirno, na pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja informacij, v celoti in pravočasno, ter da za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pacientu razumljiva ustna in pisna pojasnila da zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 25.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2017 zavrnilo (I. točka izreka) in mu naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 523,93 EUR (točka II izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). V zvezi z zatrjevano strokovno medicinsko napako povzema svojo izpovedbo ter izpovedbi svoje žene V. F. in operaterja dr. A. A. Navaja, da je v konkretnem primeru šlo za razgovor na štiri oči in se sprašuje, zakaj je sodišče nekritično verjelo zdravniku operaterju, da mu ni rekel, da mu je vgradil inficirano protezo, ne pa njemu in njegovi ženi, ki ji je tožnik o razgovoru povedal neposredno po njem, ko je bil njegov spomin še svež. Razpad proteze je bilo nesporno ugotovljeno dejstvo, izpovedba operaterja dr. A. A. pa v zvezi s tem neprepričljiva in nejasna. Izvedenec dr. B. B. je ob zaslišanju izpovedal, da razpada ramenske proteze še ni videl oziroma doživel v zadnjih petnajstih letih, da je rahlo neobičajno, da pride do razgradnje ter da je rezultat posegov za tožnika katastrofa. A je kljub takšnim izpovedbam diplomatsko in prizanesljivo do operaterja dr. A. A. navedel, da naj bi šlo v konkretnem primeru za neugodno sosledje neželenih dogodkov in operater tega zelo verjetno ni pričakoval. Kaj naj bi to neugodno sosledje pomenilo, pa izvedenec ni pojasnil. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je skušal dr. A. A. na vsak način zaščititi in da ni zbral dovolj poguma in osebne integritete, da bi se kritično opredelil do njegovih strokovnih medicinskih napak. Tako je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedenec razpad proteze pripisal vnetnemu dogajanju v tožnikovem ramenu. Sodišče je slepo sledilo izpovedbama obeh zdravnikov, ni pa se vprašalo, zakaj je do vnetnega procesa sploh prišlo in kako bi ga lahko operater dr. A. A. predvidel in preprečil ali vsaj omilil. Tožnik v pritožbi izpostavlja okoliščino, da mu operater po prvi operaciji sploh ni predpisal antibiotika, pa bi ga moral, ob upoštevanju možnosti, da lahko pride do vnetja. Sodišče je razpad proteze in vse ostale težave, s katerimi se je tožnik soočal, pripisalo neki višji sili, breme tega pa mora neutemeljeno nositi nič kriv tožnik. Tožnik je prepričan, da je do razpada proteze prišlo, ker je dr. A. A. operacijo opravil nestrokovno in malomarno, saj mu je vstavil inficirano protezo, katere tudi ni ustrezno pritrdil. Pri tem dr. A. A. ni mogoče šteti za neobremenjeno pričo, saj je skušal za vsako ceno ohraniti dobro ime. Tožnik se nadalje pritožuje glede ugotovitev sodišča o ustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti. Povzema določila Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) in navaja, da ga dr. A. A. ni nikoli v neposrednem stiku obzirno in na razumljiv način opozoril na morebitne neugodne posledice operacije ne v njegovi ordinaciji v Z., ne neposredno pred operacijo. Prav tako mu navedenega ni pojasnil dr. M. M., obrazce v podpis pa je prejel od medicinske sestre. Ker zgolj podpis obrazcev ne zadostuje za ustrezno izpolnitev pojasnilne dolžnosti, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel dovolj podlage za odločitev za ali proti zdravljenju, zmotna. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje glede temelja spremeni tako, da bo ugotovljena toženkina odgovornost, nato pa zadevo odstopi sodišču prve stopnje v odločanje glede višine, podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem postopku med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik s strani zavarovanca toženke (UKC ...) zaradi težav desnega ramenskega sklepa operiran trikrat. Ob prvem operativnem posegu 4. 6. 2014 mu je bila vstavljena endoproteza desne rame. 24. 6. 2014 je bil revizijsko operiran zaradi infekta proteze. 15. 10. 2014 je bil ponovno operiran zaradi izpaha proteze, katera je bila ponovno pritrjena. Tožnikovo stanje glede desne rame se ni popravilo, posledično je prišlo do tega, da je proteza razpadla. 17. 11. 2017 je bil tožnik operiran v Ortopedski bolnišnici ..., kjer so mu bili odstranjeni ostanki proteze, razpad proteze pa mu je povzročil tudi destrukcijo lopatice. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tri operacijske posege opravil operater dr. A. A. na Ortopedski kliniki v ... Tožnik zatrjuje, da je bila s temi posegi storjena strokovna medicinska napaka, in sicer (1) mu je bila vstavljena inficirana proteza, (2) ki je bila neustrezno pritrjena, zaradi česar je prišlo do izpaha in posledično do razpada proteze, (3) neustrezna in pomanjkljiva pa je bila tudi pojasnilna dolžnost, saj mu je operater vseskozi predstavljal le pozitivne vidike operacije, ni pa ga opozoril na možne zaplete, oziroma da bo lahko stanje še slabše kot je bilo. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v obravnavanem primeru prišlo do zdravstvenega (medicinskega) zapleta ali komplikacije, torej da zavarovancu ni mogoče očitati kršitve dolžne skrbnosti oziroma ravnanja contra lege artis. Nadalje, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezna in opravljena tako, da je imel tožnik dovolj podlage za odločitev za ali proti zdravljenju, ter da sta bila obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo operativnega posega tožnikove rame, ki je bila pred posegom v izredno slabem stanju. Zato je tožnikov zahtevek zavrnilo. Tožnik s pritožbo izpodbija dokazno oceno tako glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da do strokovne medicinske napake ni prišlo, kot glede ugotovitve, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena. Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita, natančna, jasna, prepričljiva in konsistentna. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema in potrjuje, v nadaljevanju pa se izreka do tožnikovih pritožbenih ugovorov.

Glede strokovne medicinske napake

6. Tožnik s pritožbo napada dokazno oceno sodišča prve stopnje z navedbami, da sodišče njemu in njegovi ženi V. F., ki je njegove izpovedbe potrdila, neutemeljeno ni verjelo, da mu je operater dr. A. A. na štiri oči povedal, da mu je vgradil inficirano protezo, ter bi moralo dati njunima izpovedbama večjo težo, ne pa da je nekritično sledilo izpovedbi dr. A. A. Glede razpada proteze pa v pritožbi povzema izpovedbe dr. A. A. in izvedenca dr. B. B. ter navaja, da je izvedenec prizanesljivo izpovedoval glede dr. A. A., da ga je skušal na vsak način zaščititi in da ni zbral dovolj poguma in osebne integritete, da bi se kritično opredelil do njegove strokovnosti oziroma do strokovnih medicinskih napak, ki jih je storil v konkretnem primeru. Navedeni očitki niso utemeljeni.

7. V delu, ko je tožnik v postopku trdil, da mu je dr. A. A. v razgovoru, kjer sta bila sama, povedal, da mu je vgradil inficirano protezo, je specifika obravnavane zadeve v tem, da so bile ključne dejanske okoliščine v (izključni) zaznavni in oblastveni sferi tožnika in dr. A. A., ki sta bila navzoča pri pogovoru. Po vsebini gre za besedo proti besedi oziroma oceno nasprotujočih vsebin konkretnega pogovora. Navedeno poenostavljeno pomeni, da sodišče ne more zgolj verjeti izpovedbi tožnika ali priče. Kadar neposredni dokazi (izpovedbi oseb, ki sta bili edini prisotni pri pogovoru) ne zadostujejo za odločitev in se stranke znajdejo v dokazni stiski, sodišče pa v spoznavni krizi, mora dokazna ocena skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP vsebovati primerjavo neposredno in posredno izvedenih dokazov (izpovedbe prič, ugotovitve izvedenca, listine), saj je iz posrednih dokazov mogoče sklepati in ugotoviti, komu naj sodišče verjame. Zgolj z zatrjevanjem in izpovedbo, da mu je dr. A. A. rekel, da mu je vstavil inficirano protezo, ob nasprotnih toženkinih trditvah in izpovedbi dr. A. A., tožnik svojih trditev ni dokazal. A je sodišče prve stopnje v dokazno oceno pravilno zajelo tudi druge izvedene dokaze, predvsem dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki se je do tega, ali je bila tožniku vgrajena inficirana proteza, jasno izrekel. 8. Izvedenec dr. B. B. je v izvedenskem mnenju zanikal, da je prišlo do strokovne medicinske napake, ob neposrednem zaslišanju pa pojasnil, da je bila prva operacija 4. 6. 2014 izvedena skladno s pravili stroke in tožniku ni bila vstavljena okužena ramenska endoproteza, ter nadalje, da tovrstnega infekta, do kakršnega je prišlo pri tožniku, kljub najvišji skrbnosti ni mogoče preprečiti, saj infekt lahko povzroči vrsta dejavnikov. V konkretnem primeru so bili upoštevani vsi varnostni standardi, operacijska dvorana je bila sterilna, materiali in proteze so po celi Sloveniji pakirani v dveh sterilnih ovojih, operaterji so pri operaciji uporabljali rokavice, pacient je pred operacijo dobil tudi zaščitno dozo antibiotika. Izvedenec je nadalje obrazložil, da je proteza sicer vedno sterilna, da pa se infekcije ne da povsem preprečiti, kože namreč ni mogoče popolnoma sterilizirati, saj gre za mikroskopske strukture. Izpovedal je, da infekt pri tovrstnih operacijah predstavlja dokaj pogost zaplet in sicer v 0,7 % do 9 %. Potrdil je, da je prišlo pri tožniku do infekta z bakterijo, ki je bila kasneje izolirana in ki povzroča približno 40 % vseh okužb na ramenskem sklepu. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi obrazložitev operaterja dr. Z., da je navedena bakterija del normalne človeške flore, če pride v stik s sklepom, pa lahko postane patogena. Tega ni mogoče preprečiti z razkuževanjem, saj se z vsakim rezom sigurno odpre kakšna lojnica, ki se je ne vidi. Tudi on je izpovedal, da gre za mikroskopske strukture. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem delu sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izpovedi dr. Z. Njegovo izpovedbo je v celoti potrdil izvedenec.

9. Sorodstveno razmerje tožnika in njegove žene seveda ne pomeni, da sodišče njene izpovedbe ne more upoštevati oziroma jo je bilo dolžno zajeti v celotno dokazno oceno, pri čemer je moralo interesno ozadje vseh vpletenih oceniti v pravi meri. To je sodišče storilo, ni pa mogoče spregledati, da je imela tožnikova žena zaradi sorodstvenega razmerja do neke mere interes izpovedovati v njegovo korist. Zato je sodišče ob izpovedbah tožnika, njegove žene, operaterja dr. A. A. in ugotovitvah izvedenca pravilno zaključilo, da tožniku ni bila vstavljena inficirana proteza. Pritožbeno sodišče dodaja, do česar se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve, da je tožnik strokovno medicinsko napako (vstavitev inficirane proteze) zatrjeval zgolj na podlagi razgovora z dr. A. A., kakšnih drugih dodatnih okoliščin za nastali infekt (npr. neskrbno ravnanje operaterja in medicinskega osebja pri izvedbi operacije, neskrbno razkuževanje, ipd.) pa ni zatrjeval. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno vprašalo, ali je tožnik operaterja dr. A. A. ob razgovoru sploh pravilno razumel. 10. V zvezi z nadaljnjimi operacijami in zdravljenjem sodišče prve stopnje ni spregledalo ugotovitve izvedenca, da je bil končni rezultat za tožnika katastrofa, kot tudi ne, da razpada ramenske proteze še ni videl oziroma doživel v zadnjih petnajstih letih in da je rahlo neobičajno, da do takšne razgradnje proteze pride. A je izvedenec v mnenju, predvsem pa v svoji izpovedbi kronološko navedel, zakaj je prišlo do takšnega končnega rezultata, in sicer da je obsežen infekt povzročil močno brazgotinjenje, kar je povzročilo izpah ramenskega sklepa, vnetje pa tudi okvaro kosti in izpad ter razpad celotne proteze. V navedene ugotovitve se pritožba konkretno ne spušča. Izpovedbe dr. A. A. pritožbeno sodišče v tem delu ne ocenjuje za neprepričljivo in nejasno. V bistvenem je izpovedal, da so pred prvo operacijo lahko pomislili, da bi lahko prišlo do izpaha, nikakor pa ne, da bi prišlo do razpada proteze. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

11. Pritožbene navedbe, da je izvedenec na vsak način hotel zaščititi dr. A. A., da je do njega ravnal prizanesljivo ter da ni zbral dovolj poguma in osebne integritete, da bi se kritično opredelil do njegove strokovnosti in napak, ki jih je storil v konkretnem primeru, so pavšalne in se jih ne da preizkusiti. Kljub temu je pritožbeno sodišče izvedensko mnenje ter izpoved izvedenca prebralo in teh pritožbenih navedb ne more potrditi. V konkretnem primeru je bil izvedenec postavljen kot neodvisen strokovnjak z obsežnimi izkušnjami na področju endoprotetike rame in je mnenje izdelal objektivno in strokovno.

12. Neutemeljeni so zato očitki, da je sodišče prve stopnje zgolj slepo sledilo navedbam obeh zdravnikov in se ni vprašalo, zakaj je do vnetnega procesa prišlo in kako bi ga lahko dr. A. A. predvidel in preprečil ali vsaj omilil. Izvedenec je namreč pojasnil, da je vnetni proces znan zaplet pri tovrstnih operacijah, ki je povzročil tudi vse nadaljnje zdravljenje tožnika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da so tožnikovi operativni posegi, dolgotrajna in kompleksna rehabilitacija ter sedanje stanje njegovega ramena posledica neugodnega sosledja komplikacij, nastalih po zdravljenju, katerih izvor je iskati v infekciji oziroma vnetnem dogajanju, ki se je pojavilo pri tožniku po prvem operativnem posegu 4. 6. 2014. Sodišče ni, kot trdi pritožba, vseh tožnikovih težav, ki jih mora nič kriv nositi, pripisalo neki višji sili, ampak je pravilno sledilo ugotovitvam izvedenca, da je šlo za zdravstveni (medicinski) zaplet oziroma komplikacijo. V takšnem primeru, ko je dokazano, da zdravnik ni storil ničesar narobe in je operacijo opravil lege artis, pa njegova odgovornosti ne more biti podana.

13. Izvedenec je izpovedal, da je običajna praksa, da je tožnik pred operacijo preventivno prejel zaščitno dozo antibiotika, pritožbena trditev, da ga po prvi operaciji dr. A. A. tožniku ni predpisal, pa je neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP), saj tožnik te napake ni zatrjeval ne do prvega naroka za glavno obravnavo, niti v celotnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji.

Glede pojasnilne dolžnosti

14. Pritožba pravilno povzema določila 20. člena ZPacP, in sicer, da mora zdravnik, odgovoren za zdravljenje, pacientu zdravljenje pojasniti v neposrednem stiku obzirno, na pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja informacij, v celoti in pravočasno, ter da za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pacientu razumljiva ustna in pisna pojasnila da zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča tudi v tem delu ter navaja, da ni bil nikdar opozorjen na morebitne negativne oziroma neugodne posledice operacije. Če bi vedel, da se bo za njega tako slabo končalo, na operacijo ne bi pristal. Dr. A. A. mu je ob pregledih prikazoval le pozitivne strani operacije, kar lahko potrdi njegova žena, dr. M. M. mu ni obrazložil ničesar, obrazce mu je v podpis posredovala medicinska sestra, kar pomeni, da dan pred operacijo oziroma na dan operacije tožniku pojasnilna dolžnost s strani operaterja dr. A. A. ni bila izvedena, niti ni imel stikov s katerim od drugih zdravnikov. Nasprotno je dr. A. A. izpovedal, da je tožniku ob pregledih večkrat povedal za dve glavni komplikaciji pri endoprotetiki rame, to je nevarnost infekta in izpaha.

15. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, se je tožnik po lastni izpovedi glede uspeha operacije večkrat (vsaj dvakrat) pogovarjal z operaterjem dr. A. A., ob pregledu v Z. ter ob pregledu pred operacijo. Dr. M. M., prav tako specialist ortopedije, je tožnika obiskal na dan pred operacijo ter ga je vprašal, kaj ve glede operacije, ki ga čaka (list. št. 73). Dr. M. M. ga je vprašal, ali se je kaj pogovoril z dr. A. A., tožnik pa mu je odgovoril, da mu je vse povedal ter da je seznanjen z vsem (list. št. 73 in 94). S podpisom privolitvenih obrazcev (priloga B7) je tožnik potrdil, da je seznanjen z možnimi zapleti, med drugim z vnetjem rame ali sklepa, izpahom umetnega sklepa, pa tudi omajanjem posameznih delov umetnega sklepa in zlomom proteze. Potrdil je, da mu je možne zaplete med samo operacijo in po njej razložil operater dr. A. A., ki mu je prav tako odgovoril na vsa vprašanja. Dr. M. M., ki je podpisan na privolitvenih obrazcih, je sicer izpovedal, da se tožnika ne spomni, kar je razumljivo, saj je imel v vmesnem času opravka s številnimi pacienti, je pa izpovedal tudi, da pacientom odgovarja na vprašanja ter da vsakega vpraša, ali ima še vprašanja glede česarkoli v zvezi z operacijo ter mu poskuša razložiti, kar je v njegovi moči (list. št. 137). Zakonske določbe ZPacP ne predvidevajo, kot zmotno navaja pritožba, da mora biti pojasnilna dolžnost opravljena neposredno dan pred operacijo ali na dan operacije. Pri tožniku je pojasnilno dolžnost v razgovorih ob pregledih opravil operater, kar je tožnik s svojim podpisom potrdil, na dan pred operacijo se je imel možnost pogovoriti o vseh učinkih in posledicah zdravljenja ter odprtih vprašanjih z dr. M. M., zato tudi okoliščina, da mu je obrazce prinesla medicinska sestra, ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje. Si pa pritožbeno sodišče postavlja vprašanje o verodostojnosti tožnikove izpovedbe v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, saj je v četrti pripravljalni vlogi (list. št. 65) izrecno navedel, da dr. M. M. pred operacijo sploh ni videl, kaj šele, da bi mu ta podal kakršnokoli pojasnilno dolžnost, medtem ko je v svoji izpovedi na dveh mestih navedel, da je dan pred operacijo popoldne pri viziti govoril z njim. Res je tožnikova žena potrdila, da je bila prisotna na pregledu v Z. in takrat dr. A. A. na možne negativne posledice ni opozoril, a je treba navedeno izpoved ocenjevati tudi v smeri sorodstvenega razmerja, poleg tega pa je tožnik izpovedal, da to ni bil edini pregled s strani dr. A. A., saj ga je pogledal tudi pred operacijo in ni zatrjevano, da bi bila takrat tožnikova žena prisotna. Da je bilo več pregledov, je izpovedal tudi dr. A. A. in sicer, da mu je o dveh glavnih komplikacijah (infekt, izpah) večkrat povedal in sicer na pregledih ter takrat, ko ga je sprejel (list. št. 99).

16. Pritrditi gre dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bil tožnik na dve glavni komplikaciji, to je na možnost infekta in izpaha, opozorjen. Razpad proteze, kot je sodišče na podlagi izvedenskih ugotovitev pravilno obrazložilo, pa predstavlja tako izjemno redek zaplet, da ga operater realno ni mogel pričakovati in tudi ni bila njegova dolžnost, da na takšen zaplet opozori. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene in soglaša s sodiščem prve stopnje, ko je v 28. točki obrazložitve navedlo, da je imel tožnik dovolj podlage za odločitev za ali proti zdravljenju ter da sta bila obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, saj je bila tožnikova rama pred posegom v izredno slabem stanju.

17. Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).