Jedro

Pogodbeni stranki sta se v pogodbi tudi dogovorili, da svetovalec v času veljavnosti pogodbe ne bo opravljal storitev zastopanja za stranke, ki bodo uveljavljale nasprotne zahtevke zoper naročnika (peta alineja 4. člena Pogodbe). Po Pogodbi je dolžan svetovalec ščititi interese naročnika, zlasti tedaj, ko je naročnik v sporu s tretjimi osebami. V tej zvezi je bila sklenjena tudi izvensodna poravnava, s katero so tožena stranka (ki jo je zastopal nov direktor D.K.) ter S.K. in D.V. uredili določena medsebojna razmerja (glede spora z nadzornim svetom tožene stranke in glede posledic razrešitve za delovnopravni položaj teh fizičnih oseb). Pri tem dogovarjanju je po oceni pritožbenega sodišča več kot očitno, da je tožena stranka ves čas nastopala kot aktivni subjekt. V tej zvezi tudi ni pravno pomembno, ali je tožnik pri tem dogovoru nastopal kot zastopnik ali svetovalec tretje osebe, temveč je ključnega pomena, da je v sporu deloval v interesni sferi tretje osebe, ne pa v interesni sferi tožene stranke.

Tožnik je huje kršil sprejete pogodbene obveznosti, spričo česar je tožena stranka pogodbo utemeljeno odpovedala.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.189,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2008 dalje in se v tem delu v prvem in tretjem odstavku izreka (tudi glede plačila 12,88 EUR izvršilnih stroškov) razveljavi tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 81946/2008 z dne 4.11.2008. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi tudi glede odločitve o pravdnih stroških (točka II izreka) in se izrek o pravdnih stroških spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 2.785,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 570,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvrši Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 81946/2008 z dne 4.11.2008 v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še 5.189,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2008 do plačila ter 12,88 EUR izvršilnih stroškov, vse v roku 15 dni, v presežku pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 2.543,00 EUR nadaljnjih stroškov spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi celotnemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da jo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da v konkretnem primeru med pravdnima strankama ni prišlo do konflikta interesov. Na pogajanjih v januarju 2008 so se namreč pogajali družba M. d.d. in delničarja S.K. in D.V., katera pa tožnik ni zastopal, ampak je bil zgolj njun svetovalec. Družba P. d.d. sploh ni bila subjekt teh pogovorov, ampak zgolj predmet pogovorov. V okviru teh pogovorov so se namreč urejala zgolj lastniška razmerja v toženi stranki. Odklonitev pravnega svetovanja delničarjem bi pomenila kršitev pogodbe o pravnem svetovanju, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko. V tej zvezi ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere se je sploh ne more preizkusiti, poleg tega pa je vsebina odločilnih dejstev v nasprotju z vsebino pisnih listin v sodnem spisu. Tožeča stranka je torej upravičena do odškodnine oziroma pogodbene kazni v višini preostalih dogovorjenih pavšalov. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z ustavo, prisilnim predpisi in moralnimi načeli.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

Zoper ugodilni del sodne odločbe se je prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni oziroma razveljavi. V pritožbi opozarja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji jasno navedla, da tožeča stranka storitev, ki jih je zaračunala s spornima računoma, sploh ni opravila. Tožena stranka je tudi navedla, da tožeča stranka sploh ni postavila konkretnih trditev, katera pogodbeno dogovorjena dela je opravila v spornem obdobju. Specifikacija na računu manjkajočih trditev ne more nadomestiti. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi določbo drugega odstavka 5. člena Pogodbe o pravnem svetovanju, kjer je izrecno dogovorjeno, da so v znesek pavšala zajete storitve iz 2. člena Pogodbe, kamor spada tudi zastopanje pred sodišči. Tožeča stranka ni navedla, katera dela je dejansko opravila. Prav tako pa ni predložila nobenih dokazov o tem, da bi opravila toliko odvetniškega dela, da bi bila upravičena tudi do plačila presežka nad mesečnim pavšalom. Sicer pa bi znašal seštevek obeh presežkov po spornih računih za november in december 2007 kvečjemu 3.940,97 EUR. Sodišče je napačno odločilo tudi glede pravdnih stroškov, saj v konkretnem primeru tožnik kot odvetnik sploh ni upravičen do povračila odvetniških stroškov, saj je v postopku zastopal sam sebe. Tudi sicer sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka v večjem delu propadla.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenem sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Stranke v pravdnem postopku so dolžne navajati pravno pomembna dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Breme predložitve procesnega gradiva v pravdnem postopku je torej na strankah postopka (ne pa na sodišču, razen v pravni situaciji iz drugega odstavka 7. člena ZPP)

(1)

, kar pomeni, da je sodišče vezano na trditveno podlago, ki jo v postopku ponudijo stranke. Manjkajoče trditvene podlage ne sme sodišče črpati niti iz dokazov, ki jih predlagajo pravdne stranke.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala tudi plačilo dveh računov (za pravno svetovanje za meseca november in december 2007) v skupnem znesku 5.189,24 EUR s pp, pri čemer pa v tej zvezi ni navedla nobenega pravno pomembnega dejstva, temveč je predložila v sodni spis zgolj omenjena računa (račun št. 230/2007 in račun št. 250/2007 v prilogah A2 in A3 spisa). Tožena stranka je v tej zvezi v postopku na prvi stopnji jasno opozorila, da tožeča stranka sploh ni postavila konkretnih trditev, katera pogodbeno dogovorjena dela je opravila v spornem obdobju, poleg tega pa je tožena stranka odločno nasprotovala temu, da bi tožeča stranka sploh opravila storitve, ki jih je zaračunala po omenjenih računih. Zaradi tega je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da bi morala tožena stranka navajati in dokazovati, da tožeča stranka storitev, specificiranih v omenjenih računih, ni opravila. Trditveno in dokazno breme v tej zvezi je bilo namreč na tožeči stranki. Poleg tega pa so posamezne storitve v omenjenih računih premalo konkretizirane (na primer postavka pravno svetovanje: 27 ur v novembru in 34,5 ur v decembru 2007), da bi tožena stranka nanje lahko sploh vsebinsko odgovorila. Podlago izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje ne daje niti odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 2/1998 (na katero se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje), saj iz te odločbe izhaja le to, da je treba račun šteti kot dokaz, za katerega velja načelo proste presoje dokazov v smislu 8. člena ZPP.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 5.189,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2008 dalje (358. člen ZPP). V tej zvezi je zato pritožbeno sodišče razveljavilo tudi predhodni sklep o izvršbi (tudi glede izvršilnih stroškov v znesku 12,88 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče izvršilne stroške upoštevalo pri končni odmeri sodnih stroškov v postopku na prvi stopnji).

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve, da se tožbeni zahtevek delno zavrne, pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pogodbeni stranki sta se v Pogodbi o pravnem svetovanju (priloga A17) v 6. členu dogovorili, da se pogodbeni stranki odpovedujeta pravici (enostransko) odstopiti od pogodbe, razen v primeru hujših kršitev pogodbenih obveznosti. Če pride do predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja in ko niso podane okoliščine, da je ena od strank huje kršila pogodbene obveznosti, je dolžan naročnik plačati svetovalcu v enkratnem znesku vse pavšale, ki bi jih svetovalec moral dobiti od predčasnega prenehanja pogodbe do poteka pogodbeno dogovorjenega roka trajanja pogodbe.

Pogodbeni stranki sta se v pogodbi tudi dogovorili, da svetovalec v času veljavnosti pogodbe ne bo opravljal storitev zastopanja za stranke, ki bodo uveljavljale nasprotne zahtevke zoper naročnika (peta alineja 4. člena Pogodbe). Po Pogodbi je dolžan svetovalec ščititi interese naročnika, zlasti tedaj, ko je naročnik v sporu s tretjimi osebami. Tedaj svetovalec ne sme zastopati interesov tretjih oseb, ki so v opreki z interesi naročitelja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v času veljavnosti pogodbe svetovalec (tožeča stranka) zastopal oziroma ščitil interese tretje osebe (K., bivšega direktorja tožene stranke in V.), ki je bila v sporu s toženo stranko (priloge od B8 do B11), pri čemer je bila v tej zvezi sklenjena tudi izvensodna poravnava, s katero so tožena stranka (ki jo je zastopal nov direktor D.K.) ter S.K. in D.V. uredili določena medsebojna razmerja (glede spora z nadzornim svetom tožene stranke in glede posledic razrešitve za delovnopravni položaj teh fizičnih oseb). Zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je šlo v omenjenem primeru za spor med starimi in novimi delničarji tožene stranke in da se omenjeno dogovarjanje sploh ni dotikalo tožene stranke. Pri tem dogovarjanju je po oceni pritožbenega sodišča več kot očitno, da je tožena stranka ves čas nastopala kot aktivni subjekt. V tej zvezi tudi ni pravno pomembno, ali je tožnik pri tem dogovoru nastopal kot zastopnik ali svetovalec tretje osebe, temveč je ključnega pomena, da je v sporu deloval v interesni sferi tretje osebe, ne pa v interesni sferi tožene stranke.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je tožnik kot zastopnik tožene stranke v sodni zadevi B. zamudil pritožbeni rok. To pa pomeni, da je tožnik s tem prekršil svojo zavezo iz druge alineje 4. člena Pogodbe, kar prav tako predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je tožnik huje kršil sprejete pogodbene obveznosti, spričo česar je tožena stranka pogodbo utemeljeno odpovedala (priloga B3). Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik uspel v konkretni pravdi z 1/4 svojega zahtevka. To pomeni, da je v preostanku uspela v pravdi tožena stranka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki (zastopani po pravni osebi P. d.o.o.) priznalo pravdne stroške v višini 3.944,24 EUR (izvršilni stroški v višini 46,00 EUR, prva pripravljalna vloga 900 odvetniških točk, druga pripravljalna vloga 675 odvetniških točk, tretja pripravljalna vloga 450 odvetniških točk in četrta pripravljalna vloga 450 odvetniških točk, pristop na prvo glavno obravnavo 900 odvetniških točk, trajanje obravnave 150 odvetniških točk, čas na poti 40 odvetniških točk, pristop na drugo glavno obravnavo 450 odvetniških točk, trajanje 300 odvetniških točk in čas na poti 40 odvetniških točk, pristop na tretjo glavno obravnavo 450 odvetniških točk, trajanje 50 odvetniških točk in čas na poti 40 odvetniških točk, pavšalni stroški v višini 58,95 odvetniških točk, 6,66 EUR za kilometrino, 22 % DDV na odvetniške storitve in 1.116,00 EUR za sodne takse), toženi stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo stroške za postopek na prvi stopnji v višini 3.771,23 EUR (sestava ugovora zoper sklep o izvršbi 900 odvetniških točk, poraba časa za pristop na sodišče za vpogled v spis v znesku 120 odvetniških točk, kilometrina Ljubljana-Nova Gorica-Ljubljana 81,40 EUR, sestava prve obrazložene vloge 900 odvetniških točk, prošnja za preklic naroka 20 odvetniških točk, pristop na prvi narok 900 odvetniških točk, trajanje naroka 150 odvetniških točk, poraba časa na poti 120 odvetniških točk, kilometrina 81,40 EUR, pristop na narok 24.9.2010 450 odvetniških točk, trajanje naroka 300 odvetniških točk, poraba časa na poti 120 odvetniških točk, kilometrina 81,40 EUR, poročilo stranki o sodbi 50 odvetniških točk, sodna taksa za pritožbo 1.116,00 EUR, 1 % materialnih stroškov, sestava pritožbe 1125 odvetniških točk, poročilo stranki o odločbi sodišča druge stopnje 20 odvetniških točk, pripravljalna vloga z dne 27.6.2013 450 odvetniških točk, prošnja za preklic naroka 20 odvetniških točk, pristop na zadnji narok 450 odvetniških točk, poraba časa na poti 120 odvetniških točk, kilometrina 81,40 EUR in 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado). Upoštevaje doseženi uspeh v pravdi in po opravljenem pobotu medsebojnih terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da se izrek o stroških v izpodbijani sodbi spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 2.785,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve 570,59 EUR stroškov pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe 500 odvetniških točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter sodna taksa za pritožbo v znesku 285,00 EUR). Pritožbeno sodišče je vse sodne stroške odmerjalo po Odvetniški tarifi iz leta 2003. Pritožbeno sodišče pa pravdnima strankama ni priznalo pravdnih stroškov za odgovor na pritožbo, saj pravdni stranki v tej vlogi nista podali nobenih navedb, ki bi lahko vplivale na odločitev v obravnavani zadevi.

op. št. 1: V konkretnem primeru pogoji iz drugega odstavka 7. člena ZPP niso podani, niti se stranke na te pogoje niso sklicevale.