Jedro

Sodišče ne vidi razlogov, da v konkretnem primeru Republika Slovenija ne bi mogla biti razlastitvena upravičenka in predlagati razlastitvenega postopka, kljub temu, da je bila prostorska ureditev, kateri je namenjena razlastitev, načrtovana z občinskim odločkom, ki ga je sprejel Občinski svet Občine Cerklje na Gorenjskem. Prostorska ureditev, ki jo ureja navedeni odlok, je namreč skupnega pomena za državno in lokalno skupnost ter po vsebini ustreza prostorskemu aktu iz 16. člena ZUreP-1. Poleg tega pa so državne ceste po ZCes-1 v lasti Republike Slovenije, po izvedenem razlastitvenem postopku pa na takih nepremičninah lastninsko pravico pridobi razlastitveni upravičenec, za katerega se tudi določijo roki, v katerih mora pričeti z gradnjo. Razlastitvenega upravičenca bremeni plačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino, iz predloženega spisa pa je razvidno, da je odškodnino za razlaščena zemljišča tožniku ponudila Republika Slovenija. Iz spisa tudi izhaja, da bo investicijo delno financirala Republika Slovenija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo uvedel postopek razlastitve zemljišč parc. št. 1607/6 (gozd v izmeri 512 m2) in 1607/18 (gozd v izmeri 27 m2), obe k.o. A., ki sta vpisani v vl. št. 1002 k.o. A. V obrazložitvi navaja, da je Republika Slovenija vložila zahtevo za razlastitev parcel, ki jih potrebuje za prestavitev glavne ceste G2-104 Kranj-Moste (odsek ob letališču), kot izhaja iz lokacijskega načrta, projekta 12-1171 ter parcelacijskega načrta. Nadalje ugotavlja, da je pravna podlaga za razlastitev zemljišč 1. točka prvega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), ker gre za gradnjo zemljišč gospodarske javne infrastrukture. Materialne pravne podlage za razlastitev so urejene v določilih ZUreP-1 in Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Za javno korist se šteje, da je izkazana po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1, saj se zemljišče parc. št. 1607/1 k.o. A. nahaja v ureditvenem območju lokacijskega načrta, ravno tako pa zemljišče 1607/18. Iz prikaza parcel je razvidno, da sta obe parceli prepoznavni v zemljiškem katastru. Zaključuje, da je javna korist izkazana z Odlokom o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 - glavna cesta G2-104 Kranj-Moste, ter da je razlastitev za dosego javne koristi tudi nujno potrebna ter v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj presega zasebni interes, ki ga je mogoče uresničevati z običajno rabo zemljišč iste vrste.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi ugovarja, da Republika Slovenija ni bila upravičena za vložitev zahteve za razlastitev. Po določbi 94. člena ZUreP-1 je država razlastitvena upravičenka, če se razlastitev izvaja za namene gradnje iz 93. člena zakona iz državne pristojnosti, ter na podlagi državnega lokacijskega načrta ali lokacijskega načrta iz 16. člena zakona. V konkretnem primeru pa se razlastitev izvaja na podlagi občinskega lokacijskega načrta, ki pa ni lokacijski načrt iz 16. člena ZUreP-1. Sprejet je bil dne 13. 7. 2005, pred sprejemom pa ga ni potrdil minister, pristojen za prostor. Dejstvo, da so se nekatere določbe ZUreP-1 s sprejetjem ZPNačrt prenehale uporabljati (tudi 16. člen), navedenega ne more spremeniti. Očitno je torej, da je zahtevo za razlastitev podala neupravičena oseba, ter bi jo bilo potrebno zato zavreči. Nadalje ugovarja, da v zadevi ni izkazana javna korist, kot jo opredeljuje določba drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, razlastitev ni nujno potrebna, ni v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino ter v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZUreP-1 - če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelila do pritožbenih navedb v zvezi z neobstojem javne koristi. Obrazlaga, da je namen lokacijskega načrta dejanska prestavitev ceste, gre pa zgolj za razvoj letališča, torej je edini dejanski razlastitveni namen v konkretnem primeru letališče, ki pa ni javna gospodarska infrastruktura, predvidena za gradnjo v Odloku o lokacijskem načrtu, zato poseg v zasebno lastnino v konkretnem primeru ni namenjen doseganju javne koristi, temveč gospodarski koristi upravljavca letališča Aerodroma Ljubljana. V zvezi s pogojem, da država ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena, pa navaja, da cestna povezava že obstaja in povsem zadošča za prevozne potrebe na lokaciji. Vztraja torej, da v konkretnem primeru za razlastitev niso izpolnjeni pogoji, kot jih določata drugi in tretji odstavek 92. člena ZUreP-1. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopnemu organu ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma tožnik ugovarja, da upravni organ Republiki Sloveniji ne bi smel podeliti položaja razlastitvene upravičenke. Ugovor opira na prvi odstavek 94. člena ZUreP-1, ki določa, da je država razlastitveni upravičenec, če se razlastitev izvaja za namene gradnje iz 93. člena tega zakona iz državne pristojnosti, ter na podlagi državnega lokacijskega načrta ali lokacijskega načrta iz 16. člena tega zakona. Po 16. členu ZUreP-1, ki se je prenehal uporabljati z uveljavitvijo ZPNačrt (103. člen ZPNačrt), sta se ministrstvo za prostor in občina lahko dogovorila, da občina načrtuje in sprejme prostorski akt za določeno prostorsko ureditev skupnega pomena, če je glede na povezanost državne in prostorske ureditve z lokalnim okoljem to primerneje. Občina je takšno prostorsko ureditev načrtovala v skladu s programom priprave, ki ga je sprejela po predhodnem soglasju ministra za prostor in pobudnika. Takšen prostorski akt je moral pred njegovim sprejemom potrditi minister za prostor.

Namen predmetne razlastitve je prestavitev glavne ceste G2-104 Kranj-Moste, odsek 1163, Kranj, Spodnji Brnik (ob letališču). Iz Odloka izhaja, da je prestavljena glavna cesta načrtovana kot glavna cesta drugega reda in se izvede kot dvopasovnica s troje štirikrakih krožišč. Trasa glavne ceste upošteva načrtovano širitev letališkega kompleksa, obletaliških programov in poslovno- ekonomsko cono ter načrtovano območje stavbnih zemljišč. Glavna cesta predstavlja avtocestnemu koridorju deloma vzporedno državno cestno omrežje, prek katerega se poleg lokalnega prometa odvija tudi del tranzitnega prometa med Štajersko in Gorenjsko. Glede na opis je upravni organ pravilno ugotovil, da gre za ureditev omrežja, namenjenega izvajanju gospodarske javne službe na področju prometa. Po 2. členu Uredbe so glavne ceste I. in II. reda prostorske ureditve cestna infrastruktura državnega pomena (po navedeni določbi so tudi javna civilna letališča in javna mešana letališča, namenjena za mednarodni zračni promet, prostorske ureditve infrastrukture zračnega prometa državnega pomena). Da je namen predmetne razlastitve prostorska ureditev državnega pomena (14. člen ZureP-1), med strankami ni sporno.

Prostorska ureditev za uresničitev razlastitvenega namena je načrtovana z Odlokom, ki ga je sprejel Občinski svet občine Cerklje na Gorenjskem 13. 7. 2005. Občinski planski dokument, ki je bil podlaga za njegovo pripravo - Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kranj za obdobje 1986-2000 za območje občine Cerklje na Gorenjskem ter spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin družbenega plana Občine Kranj za obdobje 1986-2000 za območje Občine Cerklje na Gorenjskem in Program priprave lokacijskega načrta sta bila sprejeta prej uveljavitvijo ZUreP-1, sam Odlok pa po uveljavitvi ZUreP-1. Upravni organ ne navaja, da bi Odlok pred sprejemom potrdil pristojni minister, niti ni to razvidno iz Odloka in dokumentacije v predloženem spisu.

Sodišče ugotavlja, da je prostorska ureditev, ki jo ureja Odlok, skupnega pomena za državno in lokalno skupnost. Odlok torej po vsebini ustreza prostorskemu aktu iz 16. člena ZUreP-1. Vsebini tožnik ne ugovarja, odreka pa aktivno legitimacijo Republiki Sloveniji, ker Odloka ni potrdil pristojni minister, vendar pa sodišče v spisih ne najde podatkov, da bi ministrstvo v okviru svojih pristojnosti nadzora nad zakonitostjo aktov lokalne skupnosti po Zakonu o državni upravi zaradi tega sprožilo ustrezen postopek. Nasprotno, Republika Slovenija je na podlagi Odloka vložila zahtevo za razlastitev, torej je Odlok upoštevala kot veljaven in je z dejanji v razlastitvenem postopku potrdila, da je glede na povezanost državne prostorske ureditve z lokalnim okoljem za predmetno prostorsko ureditev državnega pomena Odlok ustrezen prostorski akt. Odlok, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe veljal (ZPNačrt, ki je uvedel novost na področju prostorskega načrtovanja, je določil, da občinski lokacijski načrti, sprejeti na podlagi ZUreP-1, ostanejo v veljavi do izvedbe posegov, ki so z njimi načrtovani, drugi odstavek 97. člena) oziroma učinkoval in ga je po mnenju sodišča upravni organ lahko upošteval. Tudi drugi razlogi so, ki kažejo, da v konkretnem primeru Republika Slovenija lahko ima aktivno legitimacijo oziroma je razlastitvena upravičenka. Po Zakonu o cestah so državne ceste v lasti Republike Slovenije, po izvedenem razlastitvenem postopku pa na takih nepremičninah lastninsko pravico pridobi razlastitveni upravičenec, za katerega se tudi določijo roki, v katerih mora pričeti z gradnjo. Razlastitvenega upravičenca bremeni plačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino, iz predloženega spisa pa je razvidno, da je Republika Slovenija tožniku ponudila odškodnino za razlaščena zemljišča. Prav tako iz spisa izhaja, da bo Republika Slovenija delno financirala investicijo iz proračuna.

Kot neutemeljen pa sodišče zavrača tudi ugovor, da niso izpolnjeni pogoji iz 92. člena ZUreP-1. Javna korist za razlastitev je izkazana glede na zakonsko domnevo iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, saj sta parceli predvideni v ureditvenem območju lokacijskega načrta in to med strankama tudi ni sporno. Sodišče ne soglaša s tožnikom, da javna korist ni izkazana, ker je dejanski razlastitveni namen širitev letališča, ki pa ni javna gospodarska infrastruktura, predvidena za gradnjo v Odloku. Neposredni razlastitveni namen je prestavitev glavne ceste, kar je prostorska ureditev cestne infrastrukture državnega pomena. Če to služi tudi širitvi Letališča Ljubljana (kar izhaja iz 7. in 8. člena Odloka), sodišče pojasnjuje, da je to kot mednarodno letališče prostorska ureditev infrastrukture zračnega prometa državnega pomena (Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije, Uredba o vrstah prostorskih ureditev državnega pomena, Uredba o načinu opravljanja republiške gospodarske javne službe obratovanja javnega letališča državnega pomena), gradnja takega objekta pa tudi pomeni zakonsko dopusten namen odvzema lastninske pravice z razlastitvijo. Obstoja javne koristi ni izničilo sodelovanje Aerodroma Ljubljana, ki je v postopku sprejetja planskih dokumentov sodeloval kot pobudnik (10. in 16. člen ZUreP-1). Financiranje izdelave lokacijskih načrtov s strani pobudnikov je v zakonu izrecno predvideno (19. člen ZUreP-1).

Ugovor, da država že razpolaga z drugo primerno nepremičnino, tožnik utemeljuje z dejstvom, da javna cestna povezava Kranj-Moste že obstaja ter da zadošča za prevozne potrebe na tej relaciji. Njegova ocena pa je v nasprotju s strokovnimi mnenji, pridobljenimi v postopku priprave planskega akta, ki je predvidel prestavitev glavne ceste, in Odloka. Sodišče soglaša tudi z ugotovitvami upravnega organa, ki je opravil tehtanje sorazmerja med težo posega v lastninsko pravico in koristmi razlastitve. Tožnik uporablja svoje parcele kot gozdne parcele, torej njegov interes ne more presegati interesa, ki ga ima z običajno rabo zemljišč iste vrste, torej z običajno rabo gozda, na drugi strani pa je zagotovitev večje prometne varnosti ter boljši dostop do letališča. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Glavne obravnave sodišče ni opravilo, saj za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ni bilo treba izvajati dokazov oziroma sprejeti drugačne dokazne ocene, kot jo je opravil upravni organ. Sodba sodišča temelji na oceni, da je upravni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelju na odločbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.