Jedro

Tožnik bi moral ugovore v zvezi s postavitvijo skrbnice za posebne primere uveljavljati v pritožbi zoper odločbo o njeni postavitvi, česar pa ni storil in je odločba postala pravnomočna in za upravni organ zavezujoča. Zato z ugovori, ki se nanašajo na nezakonito skrbništvo, v postopku, katerega predmet je vrnitev podržavljenega premoženja, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 10.9.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote V. z dne 18.7.2001, s katero je bila pok. upravičenki B.Š. priznana odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 54.093,00 DEM, ki jih je kot zavezanka dolžna izročiti skrbnikoma za posebne primere O.Š. in J.R. v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka navaja, da je prvostopni upravni organ premoženju, ki bo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku pok. upravičenki, določil skrbnika za posebne primere v osebah J.R. in O.Š. s posebno odločbo in je navedena odločba postala pravnomočna. Z izpodbijano odločbo pa upravni organ ni odločil kdo naj bo skrbnik za posebne primere, temveč je naložil zavezancu, da naj vroči obveznice, na katere se glasi denacionalizacijska odločba navedenima skrbnikoma za posebne primere. Ker sta bila skrbnika za posebne primere določena s posebno pravnomočno odločbo z dne 22.11.2000, se ta odločitev ne more izpodbijati v tem postopku, v katerem je odločeno le o vračanju podržavljenega premoženja.

Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da sta bila v predmetni denacionalizacijski zadevi po pok.upravičenki B.Š., s pravnomočno odločbo z dne 22.11.2000 za skrbnika za posebne primere postavljena upravičenkina pravna naslednika, tožnik in stranka z interesom J.R. Z odločbo upravnega organa prve stopnje pa se odloča o vračilu premoženja, ki se po pravnomočnosti izroči v začasno upravljanje navedenima skrbnikoma. Ker se torej z izpodbijano prvostopno odločbo ne odloča o postavitvi skrbnika za posebne primere, so vsi tožnikovi ugovori v zvezi s tem brezpredmetni in z njimi v tem postopku tožnik ne more uspeti. Tožnik bi moral svoje ugovore in pomisleke v zvezi z zakonitostjo postavitve dveh skrbnikov za posebne primere in primernostjo J.R. za skrbnico, ugovarjati v pritožbi zoper odločbo o postavitvi skrbnikov z dne 22.11.2000, česar pa ni storil in je odločitev o tem postala pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranke kot tudi organe.

Tožnik vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vse postopke v zvezi z denacionalizacijo stavbnih zemljišč, vpisanih pri vl. št. 17 k.o. B. vodil sam. Glede na sedanji razplet problema denacionalizacije stavbnih zemljišč v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002, ki širi krog upravičencev nacionaliziranih zemljišč, se povečuje tudi obseg denacionaliziranega premoženja pokojne upravičenke. J.R. ni predlagala denacionalizacije stavbnih zemljišč, zato glede teh zemljišč ne more biti skrbnica za posebne primere. Upravni organ prve stopnje bo zato moral o skrbništvu za posebne primere ponovno odločati. Upravno sodišče ni postopalo pravilno, ko ni upoštevalo njegovih ugovorov glede skrbništva. Tudi, če se stranke odločijo za dvojno skrbništvo, upravni organ tega ne sme sprejeti. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka, stranka z interesom, J.R. in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je upravno sodišče pravilno zavrnilo tožnikove ugovore, ki se nanašajo na postavitev skrbnice za posebne primere J.R. Tožnik namreč v tem postopku, katerega predmet je določitev odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe in njihova izročitev že prej, s posebno pravnomočno odločbo postavljenima skrbnikoma za posebne primere, ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na skrbništvo. Ugovore in pomisleke v zvezi s postavitvijo navedene skrbnice za posebne primere bi moral, kot mu je pravilno pojasnilo že upravno sodišče, uveljavljati v pritožbi zoper odločbo z dne 22.11.2000. Kot izhaja iz upravnih spisov je tožnik soglašal s postavitvijo dveh skrbnikov za posebne primere in se zoper navedeno odločbo ni pritožil. Odločba je tako postala pravnomočna in za upravni organ zavezujoča. Tožnik zato s pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na nezakonito skrbništvo, v tem postopku, katerega predmet je vrnitev podržavljenega premoženja, ne more uspeti.

Neutemeljeno pritožbo je vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo upravnega sodišča.