Jedro

Pri presoji, ali izvesti predlagani dokaz, sodišče pretehta, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten in ali je stranka pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 6. 2009 R. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo enoletno zaporno kazen. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zaradi procesne kršitve in ob uporabi pooblastila po 427. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 18. 5. 2010 ocenjujejo tožilčeve navedbe za neutemeljene in vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Neutemeljene so trditve obsojenčevih zagovornikov, da sodišče ni obrazložilo očitka obtožbe, da je obsojenec oškodovanki s silo rok razkrečil noge ter da je bilo oškodovanko strah, da jo bo udaril. Zaključek o poteku dogajanja dne 28. 5. 2005, o nasilnosti spolnega odnosa med obsojencem in oškodovanko ter o občutkih oškodovanke med in po odnosu je sodišče oprlo na izpoved oškodovanke, ki je med drugim povedala, da se je na zadnjih sedežih stisnila v kot, da je noge tiščala skupaj, da je obsojenca odrivala od sebe, kolikor je mogla ter da jo je bilo strah, da jo bo udaril, če bi se upirala. Kljub odrivanju, stiskanju k sebi in prošnji, naj preneha, je obsojenec s spolnim udom prodrl vanjo in z njo spolno občeval, pri čemer se zaradi njegove teže sploh ni mogla premikati. Izpovedbo oškodovanke o občutkih zaradi dogodka z dne 28. 5. 2005 so potrdile tudi številne priče, ki jim je oškodovanka zaupala svojo izkušnjo. Sodišče je natančno in razumno obrazložilo, kako je presojalo posamezne dokaze, kako je vrednotilo nasprotujoče izjave udeležencev v postopku in zakaj ni sledilo obsojenčevi verziji dogodka, ter je s tem zadostilo kriterijem sedmega odstavka 364. člena ZKP. Kolikor pa zagovorniki izražajo dvom v pravilnost zaključka o poteku dogajanja 28. 5. 2005 oziroma dvom v dokazno presojo sodišč, izpodbijajo dejansko stanje. To pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovorniki nadalje očitajo, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga glede postavitve izvedenca medicinske stroke kršilo obsojenčevo pravico do izvedbe dokaza, za katerega je obstajala velika verjetnost, da ga bo razbremenil. Poudarjajo, da izvršitev analne penetracije v ugotovljenih okoliščinah (strah, stiskanje analnih mišic, prodiranje brez lubrikanta) ni bila mogoča brez poškodb mehkega in občutljivega tkiva, zaradi česar so predlagali postavitev izvedenca medicinske stroke. Negativen odgovor izvedenca bi vzbudil dvom v izpoved oškodovanke in potrdil obsojenčev zagovor o prostovoljnosti spolnih odnosov. Zagovorniki opozarjajo tudi na zmotnost stališča višjega sodišča, da je splošno znano, da pri analnem občevanju brez uporabe ustreznega lubrikanta ne pride vedno do poškodbe oziroma do natrganja mehkega tkiva.

8. Očitki zagovornikov niso utemeljeni. Ne glede na vprašljivost stališča višjega sodišča o notornosti navedenega dejstva, prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaza z izvedencem ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe (drugi odstavek 329. člena ZKP v zvezi z 248. členom ZKP). Pri presoji, ali izvesti predlagani dokaz, mora sodišče pretehtati, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, ali je stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, v primeru dvoma pa šteti, da je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.(1) Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da so s predlogom glede postavitve izvedenca skušali dokazati, da bi pri oškodovanki zaradi njenega strahu, stiskanja analnih mišic in prodiranja brez lubrikanta morale nastati poškodbe mehkega tkiva. Res je, da obsojenec pri analnem odnosu ni uporabil lubrikanta ter da je oškodovanka sprva stiskala analne mišice (str. 5-6 in 11 prvostopenjske sodbe), vendar je oškodovanka, na katere izpoved se je sodišče v celoti oprlo, tako v fazi preiskave kot tudi na glavni obravnavi povedala, da ji je bilo pri analnem odnosu po tem, ko je spoznala, da obsojenec z ravnanjem ne bo odnehal, že čisto vseeno, in ni imela več moči, da bi se upirala. Bilo jo je strah in si je samo še želela, da jo pusti pri miru in da se vse čim prej konča. Dodala je tudi, da obsojenec pri analnem odnosu težav pri penetraciji ni imel. Ob upoštevanju okoliščin, da je obsojencu pred analnim odnosom uspelo zlomiti odpor oškodovanke, ki odnosa ni več skušala preprečiti, temveč je le še čakala, da obsojenec s svojim ravnanjem preneha, je očitno, da teza, ki bi jo obramba želela dokazovati s postavitvijo izvedenca, za odločitev v tej zadevi ni relevantna. Tudi če bi izvedenec potrdil tezo obrambe, da bi zaradi strahu, upiranja (stiskanja mišic) in neuporabe lubrikanta pri oškodovanki morale nastati poškodbe mehkega tkiva, pa to ob dodatno ugotovljenih dejanskih okoliščinah, to je pasivnosti oškodovanke, ki se pri analnem odnosu obsojencu ni več upirala in je le še čakala na konec spolnega odnosa, na odločitev v obravnavanem primeru ne bi moglo vplivati. Relevantnost dokaznega predloga bi bila podana le v primeru, če bi ta izhajal iz predpostavke, da bi moralo do poškodb priti tudi ob pasivnosti in zlomljenem odporu oškodovanke. Dokazni predlog obrambe je tako le hipotetičen, saj ga predlagatelji ne povezujejo z vsemi okoliščinami spolnega odnosa med obsojencem in oškodovanko. Z zavrnitvijo predlaganega dokaza obsojenčeva pravica do obrambe zato ni bila kršena (drugi odstavek 371. člena ZKP).

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS I Ips 92/2001 z dne 3. 4. 2003, I Ips 177/2002 z dne 20. 5. 2004 in I Ips 378/2004 z dne 23. 2. 2006.