Jedro

Samo zatrjevanje okoliščin, ki naj bi kazale na to, da so se razmere v matični državi za tožnika poslabšale, še ne zadošča za ponovno meritorno odločanje o prošnji za priznanje mednarodne zaščite in ne more spremeniti ocene, ki jo je napravila tožena stranka že v prvotnem postopku, ko je zavrnila njegovo prošnjo za pridobitev mednarodne zaščite, to je, da razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil matično državo, nimajo lastnosti dejanj preganjanja in tudi ne predstavljajo resne škode po 58. členu ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 2. 2009, s katero je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007) zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je zahtevo zavrgla, ker je ugotovila, da za izvedbo ponovnega postopka niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 56. člena ZMZ.

2. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke in sledilo utemeljitvi izpodbijanega sklepa ter se v sodbi, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, v celoti sklicevalo na utemeljitev tožene stranke.

3. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo in uveljavljal pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Med drugim navaja razloge, zakaj je bil prisiljen zapustiti matično državo in poudarja, da je njegovo življenje, če bi se vrnil v matično državo, resnično ogroženo. Meni, da bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pogoje za vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite in postopek pri ponovni prošnji ureja ZMZ v določbah 56. in 57. člena, na katere se tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno sklicujeta. ZMZ v določbah 56. člena določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu (prvi odstavek); novi dokazi pa morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (drugi odstavek). V 57. členu ZMZ določa, da mora tisti, ki vloži zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, v zadevi sam predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZMZ, dovoli vložitev ponovne prošnje, v nasprotnem primeru pa zahtevo za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže (tretji odstavek 57. člena).

7. Iz izpodbijane sodbe in predloženih spisov izhaja, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite po pravnomočno končanem postopku za mednarodno zaščito (po sodbi Vrhovnega sodišča I Up 425/2008 z dne 17. 9. 2008), v katerem je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zavrnjena kot neutemeljena. Pravnomočno (po sodbi Vrhovnega sodišča I Up 606/2008 z dne 23. 12. 2008) pa je bil zavržen njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je vložil dne 6. 10. 2008. Glede na določbe drugega odstavka 56. člena ZMZ je za pravilno odločitev v tej zadevi bistveno, ali je tožnik predložil nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu, saj je tožena stranka, ko gre za odločanje o ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite, vezana le na dokaze, ki jih mora predložiti prosilec. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna presoja tožene stranke, da tožnik za svoje navedbe, da so se zanj razmere v matični državi poslabšale, ni predložil nobenih dokazov. Kot novo okoliščino je navedel zgolj, da se mu hči in žena ne javljata na telefonske klice in ga ne pokličeta, kljub temu, da jima je sporočil telefonsko številko Centra za tujce. Samo zatrjevanje okoliščin, ki naj bi kazale na to, da so se razmere v matični državi za tožnika poslabšale, še ne zadošča za ponovno meritorno odločanje o prošnji za priznanje mednarodne zaščite in ne more spremeniti ocene, ki jo je napravila tožena stranka že v prvotnem postopku, ko je zavrnila njegovo prošnjo za pridobitev mednarodne zaščite, to je, da razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil matično državo, nimajo lastnosti dejanj preganjanja in tudi ne predstavljajo resne škode po 58. členu ZMZ.

8. Glede na ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik je namreč v pritožbi le smiselno ponovil ugovore, ki jih je uveljavljal že v postopku na prvi stopnji in jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

9. Po določbi drugega odstavka 75. člena v povezavi s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju s tem zakonom, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni podana. Glede na to, da je bila v tem primeru ključna le presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, izvedba glavne obravnave ne bi v ničemer spremenila relevantnega dejanskega stanja, tožnik pa tudi ni, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, navedel, v čem naj bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od izjave v ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite in kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.