Jedro

Predmet po izvršilnem naslovu (po sodni poravnavi) je lahko le dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev. Le tako obveznost je namreč v izvršilnem postopku mogoče izvršiti. Sodna poravnava, ki jo je kot izvršilni naslov predložil upnik, zgolj ugotavlja obstoj upnikove terjatve napram dolžniku, zato taka sodna poravnava ni mogla postati izvršljiva in ne more biti izvršilen naslov, primeren za izvršbo. V takem primeru je treba upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Ker pa je v konkretnem primeru dolžnik v stečaju, bi bila povsem pravilna odločitev, da bi sodišče prve stopnje izvršilni predlog kot nedovoljen zavrglo. Zakon o stečaju, prisilni poravnavi in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, ZPPSL) namreč v 111.členu določa, da od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. Po začetku stečajnega postopka je individualna izvršba dovoljena le na podlagi izvršilnih naslovov, katerih predmet so terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, izločitvene pravice, terjatve, ki so stroški stečajnega postopka, in terjatve po izvršilnih naslovih, ki jih upnik pridobi v stečajnem postopku oziroma v pravdah, na katere je bil napoten v stečajnem postopku. Ker za take izjeme od pravila prepovedi izvršbe v konkretnem primeru ne gre, bi bilo treba upnikov predlog za izvršbo zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izvršbo.

Proti sklepu se je pritožil upnik. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je njegova terjatev napram dolžniku definirana v 4. in 5. točki sodne poravnave z dne 19.5.1998. Predmetna sodna poravnava izpolnjuje vse pogoje po prvem odstavku 21.člena ZIZ, razen časa izpolnitve obveznosti. Rok izpolnitve obveznosti pa bi moralo na podlagi 2.odstavka 21.člena ZIZ določiti sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Sodna poravnava je lahko izvršilni naslov, če je postala izvršljiva, kar pomeni, če je terjatev iz sodne poravnave zapadla (1.točka 2.odstavka 17.člena ZIZ v zvezi s 1. odstavkom 20.člena ZIZ). Izvršilni naslov je primeren za izvršbo med drugim, če sta v njem navedena predmet obveznosti in čas izpolnitve te obveznosti (1.odstavek 21.člena ZIZ). Predmet po izvršilnem naslovu (po sodni poravnavi) je tako lahko le dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev. Le tako obveznost je namreč v izvršilnem postopku mogoče izvršiti. Sodna poravnava, ki jo je kot izvršilni naslov predložil upnik, zgolj ugotavlja obstoj upnikove terjatve napram dolžniku, vendar te terjatve obenem ne nalaga v izpolnitev dolžniku. Zaradi tega taka sodna poravnava ne more biti izvršilen naslov, primeren za izvršbo. Ker s predmetno poravnavo dolžniku ni naložena izpolnitev obveznosti upniku, sodišče na podlagi 2.odstavka 21.člena ZIZ tudi ne more določiti roka za izpolnitev te obveznosti. V takem primeru je treba upnikov predlog za izvršbo zavrniti. To je storilo tudi sodišče prve stopnje. Ker pa je v konkretnem primeru dolžnik v stečaju, bi bila pravilna odločitev, da bi sodišče prve stopnje izvršilni predlog kot nedovoljen zavrglo. Zakon o stečaju, prisilni poravnavi in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, ZPPSL) namreč v 111.členu določa, da od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. Po začetku stečajnega postopka zoper dolžnika lahko torej posamezen upnik doseže poplačilo svoje terjatve samo v stečajnem postopku. Po začetku stečajnega postopka je individualna izvršba dovoljena le na podlagi izvršilnih naslovov, katerih predmet so terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, izločitvene pravice, terjatve, ki so stroški stečajnega postopka, in terjatve po izvršilnih naslovih, ki jih upnik pridobi v stečajnem postopku oziroma v pravdah, na katere je bil napoten v stečajnem postopku. Za take izjeme od pravila prepovedi izvršbe pa v konkretnem primeru, izhajajoč iz vsebine predložene sodne poravnave, ne gre. Tudi v primeru dovoljenih izvršb tekom stečajnega postopka proti dolžniku pa je treba upoštevati določbo 21.člena ZIZ o primernosti izvršilnega naslova.

Ne v enem ne v drugem primeru pa pritožba upnika proti izpodbijanemu sklepu ne more biti utemeljena, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.točka 365.člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, ZPP, v zvezi s 15.členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1.odstavek 154.člena ZPP v zvezi s 1.odstavkom 165.členom ZPP in 15.členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je tako zavrnilo tudi njegov zahtevek na povrnitev pritožbenih stroškov. Ta odločitev pa je vsebovana že v odločitvi o glavni stvari.