Jedro

Če vikend ni bil ograjen, in je bil tudi kraj, kjer je bil na tleh najden za vložnika sporni madež rdeče barve, dostopen brez ovir ter od roba lesenega dela vikenda oddaljen en meter, procesno dejanje ogleda v takih okoliščinah ne pomeni posega v pravico do zasebnosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni J.K. je dolžan plačati povprečnino v višini 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 10.5.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.3.2007, je bil J.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nezakonitega lova po drugem in prvem odstavku 343. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v dveh letih ne bo storil kaznivega dejanja. Obsojeni mora tudi povrniti stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega J.K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej predlagajo, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika. Zagovorniki predlagajo tudi začasno zadržanje izvršitve izpodbijane sodbe.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Sledovi, najdeni v prtljažniku osebnega avtomobila, so bili odkriti potem, ko je obsojenec sam odprl prtljažnik, in zato ne drži navedba v zahtevi, da se sodba nanje ne sme opirati, ker policisti niso imeli odredbe sodišča. Sledovi so bili odkriti z vizualnim opazovanjem in ne z globinsko preiskavo, prtljažnika pa tudi ni mogoče šteti za skrit prostor prevoznega sredstva v smislu šestega odstavka 215. člena ZKP. Tudi pri ogledu okolice vikenda obsojenca ni mogoče sprejeti stališča, da gre za prostor s pričakovano zasebnostjo, česar tudi sam obsojenec ob ogledu ni uveljavljal. Glede očitkov kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženega vrhovni tožilec navaja, da sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo v skladu z načelom proste presoje dokazov in ni dolžno izvesti predlaganega dokaza, če ta ni materialnopravno relevanten in če ne more vplivati na že oblikovano dokazno presojo. Navedbe v zahtevi, da je stališče o nedovoljenosti uradnih zaznamkov kot dokazov napačno, pa po mnenju vrhovnega tožilca pomenijo le uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

B-1.

4. Vložnik zahteve navaja, da so bile sledi krvi, najdene v prtljažniku, pridobljene v nasprotju z določil ZKP o hišni preiskavi, zaradi česar predstavljajo nedovoljen dokaz v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, na katerega sodišče ne bi smelo opreti sodbe, ker pa je to storilo, je podana absolutno bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik zatrjuje, da bi policisti morali imeti odredbo preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo prtljažnika, ki je po njegovem mnenju skrit prostor prevoznega sredstva v smislu šestega odstavka 215. člena ZKP. Prav tako ni mogoče trditi, da se je obsojenec prostovoljno strinjal s hišno preiskavo, ker ga policisti niso opozorili na pravice v skladu z 215. členom ZKP in na pravico odkloniti preiskavo prtljažnika.

5. Očitek vložnika zahteve ni utemeljen. Stališče, da so bili sledovi krvi v prtljažniku osebnega vozila najdeni s kršitvijo pravil o hišni preiskavi, ne drži. Pravila ZKP o hišni preiskavi urejajo predpostavke dopustnosti odreditve in izvedbe posega v nedotakljivost stanovanja in drugih prostorov, za katere je v smislu 36. člena Ustave RS bistveno, da gre za zaključeno prostorsko enoto, namenjeno in uporabljeno za bivanje ter skrito pred očmi javnosti, medtem ko prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati zasebnost (tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-430/00, Ur. l. RS, št. 36/2003) in za preiskavo katerega proti volji prizadete osebe bi bilo potrebno pridobiti odredbo sodišča. Vložnik pa tudi ne zatrjuje konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je obsojeni v osebnem avtomobilu pričakoval zasebnost, niti jih ni policistom zatrjeval obsojeni, ki je bil ob najdbi sledov navzoč, niti ne izhajajo iz zapisnika o ogledu oziroma priloženih fotografij.

6. Prav tako ne držijo navedbe, da je najdba sledov krvi v prtljažniku nezakonita, ker bi policisti morali za preiskavo prtljažnika kot skritega prostora v smislu šestega odstavka 215. člena ZKP pridobiti odredbo preiskovalnega sodnika. Dejstva obravnavanega primera so naslednja: poseg v prtljažnik osebnega avtomobila so izvršili policisti PP K. pred policijsko postajo tako, da so od obsojenega zahtevali, da sam odpre prtljažnik in obsojeni je tako tudi storil (zapisnik o ogledu z dne 12.4.2004, list. št. 5; zagovor obsojenega na glavni obravnavi z dne 10.2.2006, zapisnik o glavni obravnavi, list. št. 46); na desni strani prtljažnika so policisti neovirano zagledali madež rdeče barve, odvzeli vzorec in ga zavarovali ter fotografirali (zapisnik o ogledu, prav tam, in priložene fotografije). Sodišče poudarja, da v spisu ali zahtevi pri tem ni imelo podlage za ugotavljanje dejavnikov, ki bi kazali na neveljavnost privolitve (npr. uporaba sile, grožnje ali zvijače - podobno Ustavno sodišče v odločbi Up-62/98 z dne 1.7.1999), zaradi česar obsojenčevo ravnanje, t.j. lastnoročno odpiranje prtljažnika na zahtevo policistov, v odsotnosti ugotavljanja okoliščin, ki bi kazale na napake obsojenčeve volje, razume kot njegovo privolitev k posegu policistov v prtljažnik avtomobila. Veljavna privolitev pa je splošno sprejeta okoliščina, ki izključuje protipravnost takega posega (volenti non fit iniuria), dokazi, pridobljeni z njim, pa niso nedovoljeni.

7. Tudi trditev vložnika zahteve, da so policisti kršili določbe ZKP o hišni preiskavi, ko obsojenca niso opozorili, da ima pravico odkloniti preiskavo in da se sme ta opraviti le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, zaradi česar privolitev ni veljavna, ne drži. ZKP namreč določbe o tem, da morajo policisti podati pouk o pravici odkloniti preiskavo, ne pozna. Prav tako ne drži trditev, da je privolitev neveljavna, ker obsojeni ni bil opozorjen v skladu z 215. členom ZKP. V skladu z 215. členom ZKP se osebo, pri kateri se opravlja preiskava, ob izročitvi odredbe obvesti le, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je pri preiskavi lahko navzoč (drugi odstavek 215. člena ZKP). Namen pouka v omenjeni določbi je torej v učinkovitem izvrševanju pravice do odvetnika, ne vpliva pa na vprašanje, ali so policisti preiskavo sploh upravičeni opraviti.

8. V zahtevi vložnik očita sodišču prve stopnje, da so izpodbijano sodbo oprli na zapisnik o ogledu okolice vikenda obsojenca, ki predstavlja po mnenju vložnika nezakonit poseg v pravico do zasebnosti po 35. členu Ustave RS, za katerega bi sodišče potrebovalo sodno odredbo, in zaradi česar naj bi bila podana absolutna kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik v zahtevi navaja, da iz zapisnika izhaja, da so policisti vstopili na zasebno zemljišče obsojenca, kjer so našli madež rdeče barve, ki je bil kasneje uporabljen v dokaznem postopku zoper obsojenca. Vložnik trdi, da je prostor neposredno ob vikendu prostor, kjer posameznik upravičeno pričakuje zasebnost, ter da je okolica hiše ustavnopravno varovana kategorija v smislu 35. člena Ustave RS.

9. Očitki v zahtevi so tudi v tem delu neutemeljeni. Pritrditi jim velja le v delu, da procesno dejanje ogleda v določenih okoliščinah lahko pomeni tudi poseg v pravico do zasebnosti. Glede na dejstva konkretnega primera pa je treba ugotoviti, da temu ni tako. Varstvo zasebnosti bo namreč posameznik užival povsod tam, kjer lahko utemeljeno pričakuje, da ne bo izpostavljen javnosti, kar hkrati pomeni, da mora biti tako pričakovanje razvidno za druge (tako, na primer, Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003, Uradni list RS, št. 48/2003). Kot izhaja iz zapisnika o ogledu in iz priloženih fotografij, se je vikend obsojenca nahajal 4,60 metra od prosto uporabne prevozne poti skozi vas (fotografija št. 7, list. št. 11). Vikend ni bil ograjen, in tudi kraj, kjer je bil na tleh najden za vložnika sporni madež rdeče barve, je bil dostopen brez ovir ter od roba lesenega dela vikenda oddaljen 1 meter. Po desni strani lesenega dela vikenda je bila namreč speljana prosto prehodna pot (fotografija 8, list. št. 11) in policisti so lahko k mestu madeža pristopili neovirano, madež sam pa zagledali prosto, brez dodatnega poseganja v celostnost okolice vikenda. Enako sodišče ugotavlja tudi za madež, najden na spodnjem delu kamina na zadnji strani vikenda.

10. Drugih zunanjemu opazovalcu razvidnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je obsojeni na kraju okoli neograjenega in prosto dostopnega vikenda pričakoval, da ne bo izpostavljen javnosti, obsojeni ni zatrjeval ne ob ogledu, ne med postopkom, niti jih ne vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato ni mogoče trditi, da je obsojeni na kraju, kjer je bil madež odkrit, utemeljeno pričakoval zasebnost in tudi ne, da je bil madež odkrit zaradi nezakonitega posega v pravico do zasebnosti po 35. členu Ustave RS.

11. Tudi očitku, da je sodišče kršilo pravico obsojenca, da predlaga in izvaja dokaze v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave RS, ko je zavrnilo predlog zagovornika obsojenca, danega na naroku za glavno obravnavo dne 10.2.2006, naj sodišče zasliši priči F.B. in A.J., ne gre pritrditi. Iz zapisnika o glavni obravnavi tega dne (list. št. 54) je razvidno, da je zagovornik v obrazložitvi predloga za zaslišanje F.B. navedel, da bi ta "potrdil, da je obdolženec skupaj z Z. prišel k njemu," medtem ko je predlog za zaslišanje A.J. utemeljen s tem, da je bil na kraju dogajanja in bo izpovedal glede vegetacije in vidljivosti ter poteka dogodkov.

12. Prvostopenjsko sodišče je na naroku glavne obravnave dne 10.5.2006 (list. št. 74) in na tretji strani sodbe oba predloga zavrnilo in utemeljilo s tem, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovorniki navajajo, da bi obe priči obsojencu podelili alibi, dokaz z alibijem pa sodišča po mnenju vložnika morajo izvesti, saj naj bi izpostavil dvom v obsojenčevo krivdo, kar pa je razlog za oprostilno sodbo.

13. Merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS, zahtevajo od sodišča, da ugodi dokaznemu predlogu, (1) če je dokaz oziroma dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom dokazuje, materialnopravno relevanten, (2) če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in pravno relevantnost ter obstoj dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer (3) je v dvomu predlagani dokaz v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti.

14. Preden sodišče odloča o predlogu, ki ga obramba poda v dokaznem postopku, v skladu z merili 3. alineje 29. člena Ustave RS, se mora prepričati, da predlog vsebuje vse sestavine, na podlagi katerih lahko sodišče sploh odloča o tem, ali je obramba zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Odločanje o tem, ali je obramba pravno relevantnost in obstoj dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, bo zato mogoče le, če bo obramba v predlogu določno zatrjevala (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj naj se ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo, ki naj se uporabi v dokaznem postopku zaradi dokazovanja tega dejstva, in (3) obrazložitev, v kateri obramba utemeljuje pravno relevantnost tega dejstva ter navaja okoliščine, iz katerih izhaja, da bo z uporabo predlaganega dokaznega sredstva v dokaznem postopku mogoče sklepati o obstoju oziroma neobstoju dejstva, ki naj se dokazuje. Kolikor predlog obrambe teh sestavin ne vsebuje, ne gre za dokazni predlog v smislu tretjega odstavka 29. člena Ustave RS (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30.10.2003) in sodišče o njem tudi ne odloča po merilih iz citiranega člena Ustave RS, pač pa ga obravnava v okviru meril drugega odstavka 299. člena in drugega odstavka 329. člena ZKP.

15. Glede na povedano je treba skleniti, da predlog obrambe za zaslišanje prič F.B. in A.J., ne predstavlja predloga v smislu tretjega odstavka 29. člena Ustave RS. Iz navedb, da bo F.B. "potrdil, da je obdolženec skupaj z Z. prišel k njemu", ni mogoče presoditi, zakaj bi bilo dejstvo, da je obsojeni z J.Z. prišel k F.B., pomembno za odločitev sodišča. Obramba v predlogu ne zatrjuje, da bi z zaslišanjem F.B. dokazala, da obsojenega v času kaznivega dejanja na kraju dejanja ni bilo, niti ne zatrjuje, da bi bil obsojeni v času dejanja na drugem kraju, kar bi oboje predstavljalo dokaz z alibijem. Pritrditi gre vložniku, da je dokaz z alibijem v večini primerov odločilen, vendar pa v predlogu obrambe ni trditev ne o dejstvih ne o okoliščinah, ki bi kazale na to, da se dokazuje alibi. Zato je sodišče pri odločanju, katere dokaze naj izvede, pravilno odločilo v skladu z lastno oceno, ali je tak dokaz sploh potreben (drugi odstavek 299. člena ZKP) in ga temu primerno tudi obrazložilo z oceno, da je dejansko stanje zadosti razjasnjeno za odločitev. Podobno velja tudi za predlog za zaslišanje A.J. Obrazložitev, da bo vedel izpovedati glede vegetacije in vidljivosti ter poteka dogodkov, ne izpolnjuje zahtev, ki jih pred obrambo postavlja 3. alineja 29. člena Ustave RS, ker ne navaja določno dejstva, ki naj se dokazuje, niti razlogov, zakaj je to dejstvo pravno pomembno, vsekakor pa v predlogu obramba ne zatrjuje alibija. Take navedbe obrambe lahko predstavljajo le splošen predlog obrambe sodišču, da te okoliščine razišče, ter pomeni pobudo sodišču, katere relevantnost naj to oceni po lastni presoji v okviru pooblastil materialnega procesnega vodstva (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP).

16. Iz navedb vložnikov zahteve o nepravilnosti stališča drugostopenjskega sodišča o nedovoljenosti dokaza z branjem uradnih zaznamkov je mogoče razbrati le, da vložniki zatrjujejo kršitev drugih določb kazenskega postopka v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Ker se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na tiste kršitve, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP), morajo biti v zahtevi zatrjevane kršitve navedene in obrazložene tako določno, da je mogoče razbrati, v čem naj bi kršitev bila. V primeru razlogov za vložitev zahteve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP je treba konkretno navesti tudi, kako je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost konkretne, izpodbijane sodbe. Vložniki v zahtevi pa navajajo le na splošno in pogojno, da uporaba uradnega zaznamka lahko prispeva k oceni o verodostojnosti prič. Splošnih in pogojnih navedb v zahtevi, ki povrh vsega merijo še na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti niti ni mogoče uveljavljati, pa Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni pristojno meritorno preizkusiti.

17. Prav tako ne drži trditev, da višje sodišče stališča o nedovoljenosti dokaza z uradnimi zaznamki ni obrazložilo. Iz obrazložitve sodbe višjega sodišča (str. 3) je razvidno, da sodišče svoje stališče izvaja iz primerjave med izpovedbo, ki jo poda priča sodišču v preiskavi ali na glavni obravnavi, in obvestilom, ki ga zbere policija na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 148. člena ZKP, s čimer je po oceni Vrhovnega sodišča izpodbijano stališče višjega sodišča ustrezno obrazloženo.

B-2.

18. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

19. V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi 92. in prvega odstavka 95. člena ZKP, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo še, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer na 1.000,00 EUR odmerjeno povprečnino.