Jedro

Niti invalidski komisiji niti oba sodna izvedenca, ki ju je določilo sodišče prve stopnje, z oceno medicinske dokumentacije, priloženih izvidov in osebnega pregleda tožnice pri tožnici v razmerju do njenega osnovnega poklica proizvodne delavke kot tudi do dela prodajalke (za katero se je tožnica priučila) niso ugotovili zmanjšanja delovne zmožnosti v takšnem obsegu, da bi bilo tožnico mogoče razvrstiti v katero koli kategorijo invalidnosti. Zato je njen zahtevek za odpravo odločb toženke in za priznanje pravic na podlagi invalidnosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 14. 10. 2009 in št. ... z dne 16. 3. 2010, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnica zaradi posledic bolezni razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo lahko psihofizično nezahtevno delo, brez vsiljenega ritma in norme, brez prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, brez počepanja ali dvigovanja s tal, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, v polnem delovnem času od 1. 10. 2009 dalje ter da naj o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči tožena stranka s posebno odločbo v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodbe. Prav tako je zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka oziroma jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odločitev oprlo na izvedenski mnenji specialistov ortopeda in medicine dela, ob tem ni upoštevalo nasprotij v mnenjih in tudi ne navedb tožeče stranke o dejanskem delu. Napačno je upoštevalo ugotovitev izvedenca medicine dela, da tožnica ni opravljala normiranega dela. Pri vsem delih, ki jih je bila po opisih dolžna opravljati, se je zahtevala ročna spretnost in hiter tempo, norme zato ni dosegala. Razen delovne operacije „obrez po desmi“ je opravljala tudi druga dela po opisih skupaj po mesec ali dva. Natančneje opisuje delovne operacije pri prevažanju in zlaganju zabojčkov s podplati in ob tem opozarja, da pri zlaganju zabojčkov ni vstajala. Zložene zabojčke je zamenjala sede, ker višina petih ni tolikšna, da bi morala vstajati. Pri delu je sedela do dve uri skupaj. Po več ur je opravljala delo v prisilnem položaju telesa, česar izvedenec medicine dela ni upošteval. Zmotno je sodišče ugotovilo, da pri ostalih delih ni šlo za vsiljen tempo in ritem dela ter za zahteve, da se delo opravlja izključno stoje ali sede. Položaj pri delu ni bil odvisen od tožničine volje. Glede operacije „oblikovanje obutve“ je izvedenec ugotovil, da se delo opravlja stoje, v hitrem tempu, potrebna je ročna spretnost ter spretnost prstov. Pri tem delu je tožnica tudi do dva meseca delala stojé. Prav tako je povedala, da je tudi delovno operacijo „vstavljanje steljk“ opravljala le stoje. Nasprotno je pri delu „vdevanje vezalk“ ves čas sedela v prisilnem položaju. Vstala je le na uro ali dve, ko je potiskala vozičke. Natančneje opisuje delovne postopke pri opravljanju posameznih nalog. Izvedenec medicine dela se ni natančno opredelil do obremenitev, z izjemo delovne operacije „obrez po desmi“. Čeprav je zanjo primerno delo izmenoma stoje in sede je, glede na organizacijo, tudi do dva meseca opravljala le stoječe ali sedeče delo. Izvedenec ortoped je potrdil, da osemurno stoječe delo zanjo ni primerno, skladno sta bila izvedenca mnenja, da tožnica ne zmore vsiljenega tempa in ritma dela. Sodišče bi moralo upoštevati prepričljivejše mnenje ortopeda, ker specialist medicine dela delovnih obremenitev ni natančno ugotovil. Glede na nasprotujoča izvedenska mnenja, bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu in postaviti drugega izvedenca, tudi s področja varstva pri delu. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka v pritožbi ni podrobneje opredelila, na kakšen način naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka in kako naj bi domnevne kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Obravnavani postopek za ugotovitev invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi se je za tožnico začel s predlogom osebne zdravnice z dne 7. 7. 2009, podanim v skladu z ureditvijo v drugem odstavku 259. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12). Osebna zdravnica navaja, da tožnica ni zmožna za dviganje in prenašanje bremen ter prisilno držo pri delu, pri njej naj bi bila podana zmanjšana delovna zmožnost zaradi glavne bolezni sindroma fibromialgije in kroničnega hrbteničnega bolečinskega sindroma ter zaradi arterijske hipertenzije. Iz priloženih izvidov, ki so predvsem ortopedski ter radiološki, nedvomno izhaja, da ima tožnica zdravstvene težave, zaradi katerih je pri delu vsaj deloma ovirana, naloge izvršuje s povečano prizadevnostjo in pojavljajo se ji bolečine. V kolikšni meri zdravstvene težave vplivajo na delovno zmožnost je strokovno medicinsko vprašanje, na katerega sodišče odgovori s pomočjo izvedenca (243. člen ZPP). Po definiciji iz 60. člena ZPIZ-1 je zavarovanec invalid, če se mu zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ugotovljenih skladno z ZPIZ-1, zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Po podatkih v upravnem spisu, fotokopiji delovne knjižice, tožnica do prenehanja delovnega razmerja pri tedanjem delodajalcu P. d.d. dne 31. 8. 1998 ni pridobila posebne kvalifikacije ali sposobnosti, opravljala je različna dela v proizvodnji, nato pa se je 8. 3. 2002 usposobila za poklic trgovke oziroma prodajalke. Kot svoj poklic, v razmerju do katerega se ugotavljata invalidnost in preostala delovna zmožnost, se po tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Tako invalidski komisiji, ki na podlagi 261. člena ZPIZ-1 v postopkih ugotavljanja invalidnosti pri toženi stranki dajeta izvedenska mnenja, kot oba izvedenca, prvi specialist ortoped in drugi specialist medicine dela, prometa in športa, ki ju je sodišče postavilo na predlog tožnice, z oceno celotne medicinske dokumentacije, predloženih izvidov in tudi z osebnimi pregledi (z izjemo ocene invalidske komisije II. stopnje) pri tožnici v razmerju tako do njenega osnovne poklica proizvodne delavke kot za delo prodajalke, niso ugotovili zmanjšanja, niti spremenjene delovne zmožnosti v tolikšnem obsegu, da bi jo bilo mogoče razvrstiti v katerokoli kategorijo invalidnosti.

Tožnica opozarja na nasprotja med izvedenskim mnenje specialista ortopeda in mnenjem specialista medicine dela, nepravilno naj bi sodišče upoštevalo vsebino in obremenitve pri njenem delu, teh nasprotij ni raziskalo in odpravilo, to bi lahko pomenilo bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zagreši sodišče, če stranki ne omogoči enakopravnega obravnavanja v skladu z načelom kontradiktornosti in pravico do izjavljanja iz 5. člena ZPP oz. kršitev načela materialne resnice iz 61. člena ter preiskovalnega načela iz 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Te trditve so neutemeljene. V izpovedi na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica potrdila pravilnost in popolnost opisov njenega dela, kot jih je nekdanji (in zadnji) delodajalec podal 10. 1. 1997. Sodišče prve stopnje je pridobilo dve pisni izvedenski mnenje, oba medicinska strokovnjaka sta se opredelila do zahtev delovnega mesta in psihofizičnih obremenitev, ki jim je bila tožnica izpostavljena pri delu. Skladno sta bila mnenja, da pri tožnici, kljub temu, da so zanjo primerne manjše razbremenitve pri delu, ni mogoče ugotoviti invalidnosti. Delo v proizvodnji poteka v ugodnih klimatskih pogojih. Pri vseh operacijah je tempo dela hiter, ne gre pa za vsiljen ritem dela, kljub individualno postavljeni normi si tožnica v določene obsegu tako način izvajanja delovnih operacij kot tempo oziroma ritem lahko do določene mere prilagaja. Izvedenec medicine dela je opozoril, da iz nobenega izvida ne izhaja in s tem je, ob upoštevanju ugotovitev osebnega pregleda tudi sam soglašal, da je stoječe delo za tožnico nedovoljeno (kontraindicirano). Edina stalna omejitev, ki sta jo določila izvedenca, je prepoved dviganja ali prenašanja bremen nad 10 kg, takšne obremenitve pa pri njenem delu po opisih delovnih nalog ni. Iz opisov izhaja, da tožnica pri vseh operacijah opravlja razmeroma enostavna dela, pri nobeni ne vsiljuje ritma avtomatiziran stroj z lastnim pogonom. Pri delovnih operacijah „obrez po desmi“ ter „oblikovanje obutve“ je pri prvi res v opisu delovnega mesta določeno sedeče delo in pri drugi le stoječe, vendar je izvedenec medicine dela pojasnil, da celotni delovni postopek kljub temu vsebuje možnost spremembe položaja telesa, možnost vstajanja ter gibanja v proizvodnem prostoru, ko tožnica dovaža in zlaga zabojčke z obdelovanci (obutvenimi podplati). Način dela, pogostost vstajanja in trajnost sedenja pri delu si je lahko določila tudi sama. Gibanje kot hoja je določeno v opisih treh nalog, razen pri nalogi „vstavljanje stelk“. Po skladnem mnenju obeh izvedencev zanjo tudi ni nedovoljeno (kontraindicirano) delo prodajalke, ki pa ga tožnica, kljub naknadni usposobljenosti, ni opravljala.

Sodišče v dokaznem postopku, upoštevajoč prej navedena načela, zagotovi, da se ugotovijo odločilna dejstva, ki so pomembna za odločbo (213. člen ZPP). Za razjasnitev dejstev v zvezi s tožničino delovno zmožnostjo je nedvomno potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče v postopku zagotovi in priskrbi z izvedenskim mnenjem. Izvedenec medicine dela je ustrezno pojasnil strokovni pomen ugotovitev specialista ortopeda o primernosti posameznih opravil za tožnico, npr. da ni primerno potiskanje bremen 50 do 60 kg, da ne zmore opravljati normiranega dela ter da zanjo ni primerno osemurno stoječe ali sedeče delo, brez možnosti vmesnih sprememb položaja telesa. Jasno in prepričljivo je izpovedal, da specialisti medicine dela nikomur ne priporočajo le sedečega ali samo stoječega dela, vendar pa stoječe delo pri tožnici ni bilo prepovedano ali kontraindicirano. Ustreznejše delo izmenjaje sede ali stoje še ne pomeni, da ni zmožna delati le stoje ali sede. Opozoril je, da si je delovne operacije tožnica sama prilagajala, sicer je imela določeno individualno normo, tempo ter položaj pa si je lahko določila sama. Pri vseh delovnih nalogah si je morala prinašati material, kar pomeni določeno razgibanost dela. Težave oziroma nedoseganje normativa dela same po sebi še ne pomenijo, da je pri zavarovancu podana invalidnost. Sodišče prve stopnje je, glede na pripombe tožnice k mnenjem, v skladu z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP oba izvedenca zaslišalo in odpravilo bistvena nasprotja ter nejasnosti v pisnih izvedenskih mnenjih. V ustnem podajanju mnenj sta skladno pojasnila, da tožnica sicer ima zdravstvene težave, ki jo nedvomno, tako kot vsakega človeka, deloma omejujejo pri opravljanju dela, vendar navedene težave ne zadoščajo za ugotovitev, da gre za tolikšno spremembo v zdravstvenem stanju, ki bi ji zmanjšala zmožnost opravljanja del proizvodne delavke oziroma jo pri tem celo onemogočala. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni ugodilo predlogu, da se zahteva mnenje drugih izvedencev.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo.

Ker s pritožbo ni uspela tožnica na podlagi 154. člena ZPP stroške, ki so ji v zvezi s pravnim sredstvom nastali, nosi sama.