Jedro

Vrednost podržavljenega podjetja in vrednosti lastninskih deležev upravičenk na podržavljenem podjetju pred izdajo izpodbijane delne odločbe niso bile ugotovljene. Ugotovljena je bila le vrednost dela sredstev podjetja, in nato v višini ugotovljene vrednosti, upoštevajoč ugotovljeno velikost lastninskih deležev upravičenk, tema priznana odškodnina. Ne glede na to, da vrednost preostalega dela sredstev še ni bila ugotovljena, v obravnavanem primeru to ne bi bila ovira za odločitev o denacionalizaciji, saj je bila izdana delna odločba. Vendar pa bi po mnenju sodišča organ v tem primeru moral, da bi zadostil predpisom, ugotoviti tudi vrednost obveznosti podržavljenega podjetja, in to vrednost (v sorazmernem delu, upoštevajoč velikost lastninskih deležev upravičenk) že upoštevati pri določitvi odškodnine upravičenkama (jo odšteti od ugotovljene vrednosti dela sredstev podržavljenega podjetja). Dokler ni znana vrednost celotne aktive podržavljenega podjetja, je namreč le na ta način mogoče zagotoviti, da denacionalizacija vrednostno ne bo presegla vrednosti podržavljenega podjetja (oziroma v tem primeru vrednosti kapitalskih deležev upravičenk).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Ajdovščina št. 301-8/93-91-MLL z dne 8. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom C.C. se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ajdovščina (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se upravičenkama pokojni A.A. in pokojni B.B. vrne podržavljeno premoženje, in sicer delež vrednosti nepremičnin parc. št. 380/1, 380/3, 380/4, 380/5, *202/3 in *202/4, vse k.o. …, v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d v skupni višini 7.156,65 DEM oziroma 3.659,14 EUR, in sicer vsaki do solastninskega deleža ene polovice, kar predstavlja 3.578,33 DEM oziroma 1.829,57 EUR posamezni upravičenki; zavezanka je dolžna izročiti obveznice skrbniku za posebni primer C.C. v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta vlagateljici v zvezi z zahtevo za vračilo deleža podjetja, natančneje nepremičnin parc. št. 380/1, 380/3, 380/4, 380/5, 380/6, *202/3, *202/4, *206 in *202/2, vse k.o. …, z opremo, električnimi daljnovodi, pomožnimi napravami, priložili vso potrebno dokumentacijo v skladu z 62. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Upravni organ je v dneh 26. 5. 2010 in 15. 2. 2013 opravil ustno obravnavo. Zadnje poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve je izdal dne 11. 7. 2013, na pripombe tožnika pa je 11. 9. 2013 izdal dopolnitev poročila, na katero pa je tožnik ponovno posredoval pripombe, med drugim, da bi bilo v predmetni zadevi potrebno najprej ugotoviti neto aktivo podjetja in tako dopolniti ugotovitveni postopek. Organ v nadaljevanju navaja, da je bila Elektrarna … d.z.o.z. podržavljena 30. 5. 1948 na podlagi Ukaza Prezidija Ljudske skupščine LRS, objavljenega v Uradnem listu LRS 19/48 z dne 30. 4. 1948. Prva odločba OLO Gorica je bila izdana 14. 12. 1960 in v njej je ugotovljen obseg nacionalizirane elektrarne. Dne 15. 12. 1961 pa je Državni sekretariat za finance Ljubljana izdal odločbo, v kateri je zapisano, da je prešlo zasebno gospodarsko podjetje A. d.d. v Ajdovščini (po opombi organa napačno poimenovano) v sklop splošnega ljudskega premoženja z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48). V zemljiški knjigi podržavljenje ni bilo nikoli zapisano. Ne glede na to po ugotovitvah organa dvoma o nacionalizaciji ni, po določbah ZDen pa sicer vpis nacionalizacije v zemljiško knjigo tudi ni pogoj za pravico do denacionalizacije. Ugotovitve o nacionalizaciji potrjuje tudi dejstvo, da so bile nepremičnine odvzete iz posesti oziroma da lastniki Elektrarne … d.z.o.z. z njimi po podržavljenju niso razpolagali, pač pa so z njimi upravljale razne družbene organizacije. Elektrarna … d.z.o.z. nikoli ni bila ocenjena. V času podržavljenja je zagotovo še delovala, ni bila še izbrisana iz registra, kar dokazuje dopis odvetnika D.D. z dne 10. 11. 1948, poslan tej elektrarni pol leta po nacionalizaciji, v katerem poziva družbenike podjetja, naj v Rim pošljejo denar za plačilo registracijske takse; dopis je naslovljen na Elektrarno … v likvidaciji.

Kot izhaja iz notarskega zapisa z dne 31. 10. 1921, je bil ob ustanovitvi podjetja Elektrarna … d.z.o.z. kot eden od 47 družbenikov naveden tudi E.E.. Iz izpiska iz zborničnega registra je nato razvidno, da je bilo dne 7. 11. 1928 vpisano novo vodstvo elektrarne, med drugimi je med vodilne vpisan tudi E.E. E.E. je umrl 27. 1. 1942, nato pa sta v podjetje kot lastnici njegovega deleža vstopili upravičenki, ki sta bili solastnici tudi ob podržavljenju (iz listin v spisu izhaja, da sta bili edini dedinji po E.E. upravičenki – to izhaja med drugim iz izjave z dne 30. 5. 1943). Da sta vstopili v podjetje upravičenki namesto E.E., izhaja iz dopisa Elektrarne z dne 23. 7. 1943, naslovljenega A.A., kjer je zapisano, da je bila navedena glavni delničar družbe in oseba, ki zalaga stroške pravde z B. Podobno je razvidno iz listine, naslovljene na F.F., z dne 9. 8. 1943. Iz navedenega izhaja, da sta bili takrat upravičenki solastnici podjetja po njunem pokojnem očetu, pri čemer upravni organ zaključuje, da sta bili lastnici vsaka pol lastniškega deleža po pokojnem E.E., ker iz listin v spisu ni razvidno, da bi imeli različna lastninska deleža. Ob ustanovitvi podjetja Elektrarna … d.z.o.z. je glavnica znašala 200.000 lir, od tega je vplačal E.E. 10.000 lir, torej eno dvajsetino osnovne vloge. Vrednost osnovnega kapitala je tudi po stanju po tretjem občnem zboru 200.000 lir. V letu 1925 pa je E.E. na občnem zboru vplačal skupaj 29.000 lir, tako da je imel skupaj z že obstoječim deležem ob ustanovitvi takrat 39.000 lir oziroma delež 39/200. Nazadnje je iz cesije z dne 12. 5. 1938 razvidno, da je G.G. prepustil in prodal sodružbeniku E.E. svojih celotnih 20 poslovnih deležev, ki so predstavljali 20/200 ustanovitvenega kapitala oziroma nominalni znesek 20.000 lir. Glede na vse navedeno je imel E.E. leta 1938 delež v družbi 59/200 oziroma 29,50 %. Dodatno ugotovitve upravnega organa potrjuje dopis Elektrarne … d.z.o.z. A.A. z dne 23. 7. 1943, v katerem je navedeno, da je prav ona večinski delničar. Novejših listin, ki bi izkazovale lastniško stanje v času nacionalizacije, upravičenkama ni uspelo pridobiti. Ker pa ni nobenih dokazov ali indicev, ki bi izkazovali dvom v lastniško strukturo v času podržavljenja oziroma da se je pozneje delež E.E. kakorkoli spremenil, upravni organ zaključuje, da je bil E.E. lastnik in po njegovi smrti upravičenki lastnici do 29,50 % podržavljenega podjetja.

Nepremičnine podržavljenega podjetja ob odvzemu niso bile obremenjene, iz listin v spisu pa tudi ni razvidno, da bi bila Elektrarni … d.z.o.z. izplačana odškodnina za odvzeto premoženje. Skupna vrednost podržavljenih zemljišč parc. št. 380/1, 380/4, 380/5, *202/3, *202/4 in 380/3 je 24.259,83 DEM, delež, ki pripada upravičenkama, je 29,50 %, to je 7.165,65 DEM oziroma 3.659,14 EUR, vsaki upravičenki pa pripada ena polovica, to je 3.578,33 DEM oziroma 1.829,57 EUR. Vrednost zemljišč je ugotovljena po Odloku o določanju vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. V aktivo premoženja Elektrarne … spadajo parcele št. 380/1, 380/3, 380/4, 380/5, *202/3 in *202/4, 380/6, *206 in *202/2, vse k.o. …, skupaj s pripadajočimi napravami (če bo izvedenec ugotovil, da so bile nujno del nepremičnine – npr. turbina). Zahtevek pa glede vseh navedenih nepremičnin oziroma premoženja ni zrel za odločanje; to velja za nepremičnine parc. št. 380/6, *206 in *202/2, s pripadajočimi napravami, in o tem delu zahtevka bo izdana dopolnilna odločba. Predpisi ne zahtevajo, da bi se celotna aktiva vrednotila istočasno, upravni organ pa se je v izogib nepotrebnemu zavlačevanju postopka odločil za izdajo delne odločbe. Čeprav je potrebno pri denacionalizaciji podjetja upoštevati tudi pasivo, torej vrednost obveznosti podjetja, le-te glede na listine v spisu v času nacionalizacije niso obstajale, zato jih upravni organ ni mogel upoštevati.

2. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 8. 12. 2014 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano delno odločbo.

3. Tožnik v tožbi najprej izpostavlja, da je nepravilen že izrek izpodbijane delne odločbe, ker v obravnavanem primeru ne gre za vračanje podržavljenih nepremičnin oziroma za plačilo odškodnine v vrednosti teh nepremičnin, pač pa za denacionalizacijo (dela) kapitalskega deleža družbe z omejeno zavezo, ki je imela te nepremičnine v lasti. Dalje navaja, da je v teku postopka vztrajal, da je potrebno pri izračunu odškodnine, ki pripada upravičenkama, upoštevati tudi pasivo podjetja. Ker gre za denacionalizacijo podjetja, se njegova vrednost ugotavlja po metodi neto aktive (aktiva zmanjšana za pasivo). Upravni organ prve stopnje pasive ni upošteval, v odločbi pa je obrazložil, da zato ne, ker obveznosti v času nacionalizacije glede na listine v spisu niso obstajale. Tudi drugostopenjski organ je zavrnil navedbe tožnika, podane v smeri, da je potrebno pri izračunu odškodnine upoštevati tudi pasivo podjetja, da gre za pavšalne trditve tožnika, ki na obstoječo odločitev ne morejo vplivati. Tožnik se z razlogovanjem upravnih organov ne strinja. Meni, da če se zaradi časovne odmaknjenosti ni našlo listin, ki bi izkazovale bilančne obveznosti podjetja, da bi bilo treba upoštevati vsaj dolgove, ki so razvidni iz zemljiške knjige, ti pa so bili glede na podatke, razvidne iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov številka 621 in 121, obe k.o. …, znatni. Zato bi po mnenju tožnika moral upravni organ ugotoviti vsaj to, koliko od hipotekarnih bremen je v času nacionalizacije še obstajalo in ustrezen znesek upoštevati pri izračunu neto aktive. Ker upravni organ sploh ni ugotavljal, koliko je bilo ob nacionalizaciji podjetje iz naslova hipotekarnih dolgov zadolženo, je ostalo dejansko stanje v bistveni točki nepopolno razjasnjeno. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo, da je bil E.E., pravni prednik upravičenk, lastnik do 29,5 % deleža na predmetnem podržavljenem podjetju. Navedeno ne izhaja iz spisnih dokumentov, upravni organ pa se je oprl le na pojasnila vlagatelja C.C. in nekatere listine, iz katerih pa ni mogoče razbrati niti tega, iz katerega časa so, niti ni iz njih razviden delež na osnovnem kapitalu družbe z omejeno zavezo. Noben dokument, razen ustanovne družbene listine in pogodbe o cesiji z dne 12. 5. 1937, ne izkazuje lastništva E.E.. Po mnenju tožnika pa tudi ni mogoče pritrditi sklepanju vlagatelja C.C., da je E.E. na občnem zboru dne 24. 5. 1925 pridobil še dodatne poslovne deleže v višini 29.000 lir, saj se njegove ugotovitve opirajo zgolj na nekaj z roko napisanih opomb na dokumentih brez datuma. Po prepričanju tožnika je izkazano lastništvo E.E. le do 15 % v letu 1937, dokaz glede njegovega lastništva ob nacionalizaciji (1948) pa ni bil niti izveden. Tožnik se v nadaljevanju sicer strinja s prvostopenjskim organom, da je možno tudi denacionalizacijo podjetij reševati z več delnimi odločbami, vendar je potrebno v tem primeru že pri prvi delni odločbi nedvoumno razjasniti vsa ključna dejstva, ki se nanašajo na lastništvo in pasivo podjetja. Če bi se namreč ugotovilo, da je že s prvo odločbo določen znesek odškodnine, ki presega tistega, ki bi ob pravilnem izračunu neto aktive pripadal upravičenkama, napak ne bo mogoče več sanirati. Tožnik bi se tako strinjal s tem, da se pasiva poračuna šele z dopolnilno odločbo, vendar le ob gotovosti, da ta ob upoštevanju kapitalskega deleža upravičenk ne presega preostale aktive. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano delno odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, v katerem naj se dopolni dejansko stanje glede obstoja dolgov in lastništva podjetja.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi vlagatelju C.C.. Ta v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o denacionalizaciji dela kapitalskega deleža prejšnjih imetnic A.A. in B.B. na podržavljenem podjetju Elektrarna … d.z.o.z., in sicer da se upravičenkama prizna odškodnina v obveznicah, ki jih je dolžan izročiti tožnik kot zavezanec. Tožnik ugovarja, da bi pred odločitvijo o denacionalizaciji, tudi če gre le za delno odločbo, morala biti ugotovljena pasiva podjetja, in lastništvo podržavljenega podjetja oziroma delež upravičenk na podržavljenem podjetju.

8. Po 13. členu ZDen lahko zahtevajo vrnitev premoženja osebnih in kapitalskih družb kot upravičenci delničarji oziroma družbeniki. Vračanje podržavljenih podjetij oziroma kapitala je urejeno v 34. do 41. členu ZDen; zakon omogoča – ob izpolnjenih določenih pogojih - vračanje podjetja v last, vzpostavitev lastninskega deleža upravičenca na družbenem kapitalu pravnih oseb, naslednic premoženja podržavljenega podjetja ali vrnitev v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, naslednice premoženja podržavljenega podjetja. Namesto vračanja v naravi podjetja ali kapitalskega deleža lahko upravičenec zahteva odškodnino (40. člen ZDen); odškodnino lahko zahteva tudi, kadar je za vračanje v naravi nepremičnin podana zakonska ovira (42. člen v zvezi z 38. členom ZDen). Izbira upravičenk, da zahtevajo odškodnino, za katero je zavezanec tožnik, v obravnavanem primeru sicer ni sporna. Denacionalizacija (pa) vrednostno ne more presegati vrednosti podržavljenega premoženja (kar izhaja iz 2., 36., 37. in 42. člena ZDen). Za vračanje lastninskega deleža upravičenca v naravi (in nobenega razloga ni, da se ta določba ne uporabi za analogni primer vračanja lastninskega deleža v odškodnini) zakon izrecno določa, da mora biti vrednost tega deleža enaka vrednosti deleža upravičenca, ki ga je imel na podržavljenem podjetju (drugi odstavek 37. člena ZDen). Kar pomeni, da je mogoče o denacionalizaciji podržavljenega podjetja odločati (še)le, ko je ugotovljena vrednost podržavljenega podjetja oziroma vrednost deleža upravičenca na podržavljenem podjetju.

9. Po šestem odstavku 44. člena ZDen se v primeru, če sedanje vrednosti premoženja, med drugim podržavljenih podjetij, ni mogoče ugotoviti, kot je določeno v drugem do petem odstavku tega člena (za podržavljena podjetja v petem odstavku: da se sedanja vrednost ugotovi na podlagi – ter po tam navedeni metodi - ob podržavljenju ugotovljenih denarnih vrednosti podržavljenih podjetij), ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena tega zakona. Ta predpis je Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Po prvem odstavku 8. člena Navodila se vrednost podržavljenega podjetja ugotovi po metodi neto aktive (na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena tega navodila). Neto aktiva je razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (drugi odstavek 8. člena Navodila). Glede na to je mogoče vrednost podržavljenega podjetja ugotoviti (in o denacionalizaciji podržavljenega podjetja odločiti) le, če je poprej ugotovljena (tudi) vrednost obveznosti podjetja.

10. V obravnavanem primeru vrednost podržavljenega podjetja in vrednosti lastninskih deležev upravičenk na podržavljenem podjetju pred izdajo izpodbijane delne odločbe niso bile ugotovljene. Ugotovljena je bila (le) vrednost dela sredstev podjetja, in (nato) v višini ugotovljene vrednosti, upoštevajoč ugotovljeno velikost lastninskih deležev upravičenk, tema priznana odškodnina. Sodišče se s tožnikom strinja, da ne glede na to, da vrednost preostalega dela sredstev (za ugotovitev katerega bi po navedbah organa moral biti določen izvedenec cenilec) (še) ni bila ugotovljena, v obravnavanem primeru to ne bi bila ovira za odločitev o denacionalizaciji - saj je bila izdana delna odločba. Vendar pa bi po mnenju sodišča organ v tem primeru moral, da bi zadostil prej citiranim predpisom, ugotoviti tudi vrednost obveznosti podržavljenega podjetja, in to vrednost (v sorazmernem delu, upoštevajoč velikost lastninskih deležev upravičenk) že upoštevati pri določitvi odškodnine upravičenkama (jo odšteti od ugotovljene vrednosti dela sredstev podržavljenega podjetja). Dokler ni znana vrednost celotne aktive podržavljenega podjetja, je namreč le na ta način mogoče zagotoviti, da denacionalizacija vrednostno ne bo presegla vrednosti podržavljenega podjetja (oziroma v tem primeru vrednosti kapitalskih deležev upravičenk). Ker organ tako, kot je sodišče navedlo, da bi moral, ni ravnal, je po njegovi presoji kršil zakon.

11. Sodišče dodaja, da je v zvezi z obveznostmi podržavljenega podjetja organ v izpodbijani odločbi sicer navedel, da glede na listine v spisu niso obstajale, zaradi česar jih ni mogel upoštevati. Vendar po presoji sodišča s tem, ko se je skliceval zgolj na listine v spisu, ni zadostil načelu materialne resnice (8. člen ZUP) in določbam o preiskovalnih pooblastilih organa (138., 139. člen ZUP), ki od organa terjajo tudi izvajanje dokazov po uradni dolžnosti, saj je njihov namen tudi v varstvu javnih koristi, določenih z zakonom.

12. Sodišče tožniku pritrjuje, da bi organ, ker ni (oziroma če ne bo) našel zapisnika z ob podržavljenju ugotovljenimi vrednostmi (sredstev in) obveznosti podjetja, v skladu z upravno sodno prakso moral upoštevati (vsaj) dolgove podržavljenega podjetja, ki so razvidni iz zemljiške knjige, in za katere bi bilo ugotovljeno, da jih je ob podržavljenju prevzela država; organ mora pri tem upoštevati tudi morebitne določbe o takih obveznostih podjetja v zakonu, ki je bil podlaga podržavljenju, ter predpisih za njegovo izvedbo (prim. sodbi tega sodišča U 127/2002 z dne 8. 10. 2003 in U 405/2003 z dne 7. 9. 2004 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1248/2004 z dne 14. 2. 2007). Vrednost premoženja se namreč določi po stanju premoženja v času podržavljenja (prvi odstavek 44. člena ZDen), vrednost podržavljenega podjetja pa se določi, kot določa 8. člen Navodila, (tudi) ob upoštevanju vrednosti obveznosti podržavljenega podjetja.

13. Tožbene navedbe, da je nepravilna ugotovitev organa, da je bil E.E. kot pravni prednik upravičenk lastnik do 29,5 % deleža na podržavljenem podjetju, pa sodišče, kolikor jih tožnik opira na trditve, da ima ugotovitev podlago le v pojasnilih vlagatelja C.C. ter takih listinah, iz katerih ni mogoče razbrati časa, iz katerega izvirajo, in ki ne izkazujejo deležev na osnovnem kapitalu podržavljenega podjetja, zavrača kot neutemeljene. Organ je svoj zaključek o lastniškem deležu E.E. namreč med drugim oprl na listino (in nanjo kot sporno se nanašajo tožbene navedbe) - vabilo z dne 14. 5. 1925 družbenikom Elektrarne … d.z.o.z. na III. redni občni zbor družbe dne 24. 5. 1925 - pridobljeno v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici (kar potrjuje žig na kopijah), in ki ima v prilogi kot sestavni del seznam družbenikov (z njihovimi podpisi, s katerimi glede na vsebino vabila potrjujejo prejem vabila) ter v katerem je v rubriki „opombe“ pri vsakem od družbenikov, kot ugotavlja organ, ročno zapisan njegov delež oziroma vplačani znesek. Da gre za navedbo deležev družbenikov, je organ zaključil na podlagi primerjave z ustanovno družbeno listino z dne 7. 11. 1921; ugotovitve, da seštevek vrednosti deležev pokaže vrednost osnovnega kapitala 200.000,00 lir (kot ob ustanovitvi); obrazložil je tudi, zakaj sklepa, da je zapis deleža pri imenu E.E. nepravilen, in navedel, kateri zapis velja zanj ter zakaj. Organ je obrazložil tudi, zakaj zaključuje, da znaša delež E.E. oziroma ob podržavljenju upravičenk 29,5 %: glede na deleže, razvidne iz ustanovne družbene listine ter deleže, razvidne iz prej omenjene listine z dne 14. 5. 1925, pridobitev poslovnih deležev od G.G. s cesijo z dne 12. 5. 1937 (ki ni sporna), dopis F.F. z dne 23. 7. 1943 ter izostanek dokazov ali indicev, ki bi vzbujali dvom v pravilnost zaključka. Sodišče tožniku zato ne pritrjuje, da je izkazano lastništvo E.E. le do 15 % v letu 1937, medtem ko dokaz glede njegovega lastništva ob nacionalizaciji (1948) niti ni bil izveden. Po presoji sodišča je zaključek upravnega organa v izpodbijani odločbi o tem, da je bil E.E. oziroma sta bili po njegovi smrti (ob podržavljenju) upravičenki lastnici do 29,50 % podržavljenega podjetja, prepričljivo obrazložen. Iz izpodbijane odločbe po navedenem jasno izhaja, na katere listinske dokaze se je organ pri tem oprl ter da je bila opravljena vestna in skrbna presoja vsakega dokaza posebej in součinkovanja vseh dokazov skupaj, tako kot organu nalaga načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP) ter sodišče nima podlage za presojo, da bi šlo za arbitrarno vrednotenje dokazov in da zaključek ni pravilen. Po mnenju sodišča bi tako moral organ v ponovnem postopku dopolnjevati dejansko stanje zaradi ugotovitve lastništva upravičenk le v primeru, če bi tožnik predložil dokaze, s katerimi bi mogel biti zaključek o lastništvu izpodbit ali če bi podal argumentirane nove navedbe, ki bi omajale skupno dokazno oceno organa.

14. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon nepravilno uporabljen ter ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, je na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

15. V ponovnem postopku bo moral organ ugotoviti vrednost celotne aktive podržavljenega podjetja tako, da bo ugotavljal vrednost nepremičnin (ki so sestavljale premoženje podržavljenega podjetja) na podlagi drugega in tretjega odstavka 44. člena ZDen ter Navodila (drugi odstavek 4. člena Navodila), vrednost premičnin pa z verodostojnimi listinami (5. člen v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Navodila). Da bi pravilno ugotovil vrednost podržavljenega podjetja, pa bo tudi moral, kot izhaja iz 11. točke obrazložitve te sodbe, dopolniti dejansko stanje v pogledu obveznosti podržavljenega podjetja. V odločbi, izdani v ponovnem postopku, bo tudi pravilno oblikoval izrek, tako da bo odločeno, da se vrača kapitalski delež upravičenk na podržavljenem podjetju (oziroma del kapitalskega deleža, če bo izdal delno odločbo, ugotovljen ob upoštevanju tam – v izreku - navedenega premoženja – sredstev in obveznosti podržavljenega podjetja).

16. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), saj je tožnik s tožbo uspel ter toženki (ki sicer povrnitve stroškov ni zahtevala) in stranki z interesom, ki je v tem upravnem sporu v položaju intervenienta na njeni strani, ni dolžan povrniti stroškov postopka.