Jedro

Pri ugotavljanju državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za pridobitev položaja denacionalizacijskega zavezanca, pač pa, ali je oseba, katere državljanstvo se ugotavlja, jugoslovanski državljan po predpisih povojne Jugoslavije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 811/96-10 z dne 7.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 24.4.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo in potrdila odločbo Upravne enote Š. pri J. z dne 28.6.1995. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje ugotovil, da I.O. ni državljan Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), ni štel za jugoslovanskega državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za postopek ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. V tem postopku je upravni organ dolžan upoštevati vse predpise o državljanstvu, ki so veljali od rojstva osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, do trenutka, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do njene smrti (39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije) ter določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno pritrdila organu prve stopnje, ki je ugotovil, da je bil I.O. sicer državljan bivše Kraljevine Jugoslavije z domovinstvom na dan 6.4.1941 v takratni občini R.S., vendar mu je to državljanstvo prenehalo s smrtjo dne 4.4.1943, zaradi česar na dan 28.8.1945 ni postal državljan nove Jugoslavije. Ker I.O. ni dočakal uveljavitve Zakona o državljanstvu FLRJ z dne 28.8.1945, je pravilno stališče tožene stranke, da ni mogel postati državljan nove Jugoslavije. Glede na navedeno so neupoštevni tožbeni ugovori, da je imel domovinsko pristojnost dne 6.4.1941 v takratni občini R.S. in državljanstvo Kraljevine Jugoslavije do svoje smrti.

Tožnik navaja v pritožbi, da je od ugotovitve državljanstva za njegovega očeta I.O. odvisno, ali bo izkazana njegova aktivna legitimacija v denacionalizacijskem postopku. Ker je bil ZDen sprejet zaradi poprave krivic, bi bilo potrebno v obravnavani zadevi odločiti v skladu z moralnimi in etičnimi načeli in ne po črki zakona. Če bo izpodbijana sodba obveljala, ne bo nikoli odpravljena krivica, ki se je zgodila s podržavljenjem premoženja njegovim staršem. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter ugotovi, da je bil I.O. na dan 28.8.1945 jugoslovanski državljan in da je denacionalizacijsku upravičenec v smislu določb ZDen.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta pravilno navedli tožena stranka in sodišče prve stopnje, gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, ker I.O. ni vpisan v evidenco o državljanstvu nove Jugoslavije (3. odstavek 63. člena ZDen). Pri ugotavljanju državljanstva v skladu z navedeno določbo ZDen je upravni organ dolžan ugotoviti, ali je oseba, katere državljanstvo se ugotavlja, jugoslovanski državljan po predpisih povojne Jugoslavije. Ker se pri ugotavljanju državljanstva v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen ne odloča o tem, ali je oseba, katere državljanstvo se ugotavlja, denacionalizacijski upravičenec po določbah ZDen, na odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori v zvezi s položajem I.O. kot denacionalizacijskega upravičenca.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je I.O. umrl dne 4.4.1943 kot državljan bivše Kraljevine Jugoslavije, je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na Zakon o državljanstvu FLRJ z dne 28.8.1945. Državljanstvo je osebnostna pravica, ki se pridobi z rojstvom in izgubi s smrtjo, ugotavlja pa se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, do trenutka, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do njene smrti. Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo opreti svojo odločitev na moralna in etična načela.

Ker tudi ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, na katerega mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.