Jedro

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru so določbe 4. točke 6. člena ZDoh-2, po katerih je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Tudi po presoji sodišča iz zbranih podatkov sledi, da ostaja tožnikovo središče osebnih in ekonomskih interesov v letu 2009 v Sloveniji. Pri tem prepričajo zlasti razlogi druge stopnje, v katerih se ugotavlja, da ima tožnik, z ozirom na družino, bivališče, poslovne vezi in kapitalske naložbe, v Sloveniji tako osebne kot ekonomske vezi in da ga na Nemčijo vežejo le tiste okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zahtevo tožnika, da se mu prizna status nerezidenta Slovenije od 1. 7. 2009, zavrnil. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik dne 3. 8. 2009 dal vlogo za ugotovitev omenjenega statusa. Vlogi je priložil izpolnjen vprašalnik in dokazila. V vlogi je med drugim navedel, da bo obdržal vozniško dovoljenje, izdano v Sloveniji, in slovenski potni list, da bo obdržal sezonsko bivališče in naslov za pošiljke v Sloveniji, da bo obdržal druge vezi s Slovenijo (s starši) ter da zunajzakonska partnerka in otrok ostaneta rezidenta Slovenije. Na tej podlagi in na podlagi 6. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDoh-2) davčni organ ugotavlja, da tožnik v letu 2009 ostaja rezident Slovenije na podlagi 4. točke 6. člena ZDoh-2. Pri tem upošteva, da je tožnik izkazal zgolj obstoj stalnega bivališča in nekaterih ekonomskih vezi v Zvezni Republiki Nemčiji, medtem ko je na podlagi ostalih okoliščin mogoče sklepati, da obstajajo močnejše dejanske rezidenčne vezi s Slovenijo. V tej zvezi je upošteval zlasti, da zunajzakonski partner in otrok ostaneta v Sloveniji, ohranitev poštnega naslova, slovensko vozniško dovoljenje in slovenski potni list ter podatke, pridobljene po uradni dolžnosti, to pa je prijavljena dopolnilna dejavnost na naslovu ... v Sloveniji, odprt transakcijski račun pri SKB banki in naložbe v družbo B. d.o.o. Drugostopni davčni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Strinja se namreč z ugotovitvijo organa prve stopnje, da je imel tožnik v letu 2009 v Sloveniji središče ekonomskih in osebnih interesov. Tožnik ima v Sloveniji družino, ki jo občasno obiskuje, v Sloveniji je družbenik v kapitalski družbi, prijavljeno ima dopolnilno dejavnost, ima tudi sezonsko bivališče in obdržal je naslov za pošiljke. V Nemčiji ima prijavljeno stalno prebivališče in je tam zaposlen. V Nemčiji ima tudi bančne račune in sklenjeno zavarovanje. Z Nemčijo so torej jasno izkazane le tiste dejanske okoliščine, ki so povezane z zaposlitvijo pri tujem delodajalcu, kar je ekonomski interes, medtem ko ima z ozirom na ostale dejanske ugotovitve v Sloveniji še vedno pretežni del osebnih in ekonomskih interesov, saj ima tu družino, bivališče, poslovne vezi in kapitalske naložbe. Zato je tudi po presoji organa druge stopnje izpolnjen pogoj iz 4. točke 6. člena ZDoh-2 za to, da ostaja rezident Republike Slovenije. Enako pa po presoji organa druge stopnje sledi tudi, če se tožnikov status presoja na podlagi 4. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja in s tem ob upoštevanju t.i. prelomnih pravil iz Konvencije. Tudi ob uporabi teh pravil in ob upoštevanju, da prvi kriterij pravil (stalno bivališče) ne daje jasne opore za presojo njegovega statusa, prvostopni organ po mnenju druge stopnje pravilno ugotavlja, da je ima tožnik središče svojih vitalnih interesov še vedno v Sloveniji in da je s tem izpolnjen sekundarni kriterij iz Konvencije.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Zunajzakonska partnerka in otrok po navedbah tožnika sicer ostajata rezidenta Slovenije, vendar občasno prebivata tudi v Nemčiji, kjer sta začasno prijavljena. Naslov v Sloveniji je tožnik obdržal zaradi lažje komunikacije z državnimi institucijami. Vozniško dovoljenje bo obdržal, ker je veljavno tudi v drugih državah EU. Prav tako bo obdržal potni list, saj ga po veljavni zakonodaji EU kot državljan Slovenije drugje ne more dobiti. Dopolnilno dejavnost je v vmesnem času izbrisal iz registra. Zaprl je tudi transakcijski račun. Naložbe v družbi B. pa ne morejo predstavljati razloga za zavrnitev priznanja statusa nerezidenta. Glede na navedeno je sklepati, da ima tožnik poleg običajnega bivališča tudi dejansko središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Nemčiji, obenem pa jih nima v Sloveniji. V Sloveniji obstajajo le nekatere ekonomske vezi, medtem ko ostale, ekonomske in osebne, ki so v Nemčiji, prevladajo. Zato tožnik meni, da ga ni mogoče šteti za rezidenta Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v konkretnem primeru, na katero se pravilno sklicujeta že oba davčna organa, so določbe 4. točke 6. člena ZDoh-2, po katerih je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Dejanska podlaga za odločitev so okoliščine, ki jih je (v vprašalniku) navedel tožnik in tiste, ki jih je davčni organ zbral po uradni dolžnosti, in ki so bile v davčnem postopku nesporne. Pravilna in dovolj utemeljena pa je tudi subsumpcija dejanskih okoliščin pod citirane zakonske določbe. Tudi po presoji sodišča namreč iz zbranih podatkov sledi, da ostaja tožnikovo središče osebnih in ekonomskih interesov v letu 2009 v Sloveniji. Pri tem prepričajo zlasti razlogi druge stopnje, v katerih se ugotavlja, da ima tožnik, z ozirom na družino, bivališče, poslovne vezi in kapitalske naložbe, v Sloveniji tako osebne kot ekonomske vezi in da ga na Nemčijo vežejo le tiste okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev. Drugačne tožbene navedbe ne prepričajo o nasprotnem. Zlasti z ozirom na gornje ugotovitve o partnerki in otroku ter o njunem stalnem bivališču (v Sloveniji), ne drži tožbena trditev, da so tožnikove vezi s Slovenijo le ekonomske. Ravno nasprotno – že omenjenim osebnim vezem, ki ostajajo v Sloveniji, se pridružujejo še ekonomske (prijavljena dopolnilna dejavnost, bančni račun, kapitalske naložbe), s tem pa tudi po presoji sodišča vezi s Slovenijo prevladajo nad tistimi z Nemčijo, ki so povezane z zaposlitvijo in so kot take predvsem ekonomske narave. Prav tako ne drži tožbena navedba, po kateri naj bi bili kapitalska naložba in dopolnilna dejavnost edini oziroma ključni razlog za zavrnitev tožnikove vloge. Gre namreč le za okoliščini, ki sta se, skupaj s še drugimi zbranimi podatki, upoštevali pri odločitvi. Upoštevati pa tudi ni mogoče tožbenih trditev o ukinitvi dopolnilne dejavnosti in bančnega računa v Sloveniji. Do sprememb naj bi namreč po navedbah v tožbi prišlo „v vmesnem času“ in torej očitno že po tem, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Obenem pa gre za novo dejstvo, ki bi ga moral tožnik, če je obstajalo že v letu 2009, navesti že v davčnem postopku. Ker tega ni storil, obenem pa ni videti razlogov, ki bi mu preprečevali, da to navede vsaj v pritožbi, je sodišče štelo njegove navedbe v tem delu za nedopustno tožbeno novoto in s tem za novo dejstvo, ki se v skladu z določbami 52. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1) v upravnem sporu ne upošteva.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez obravnave na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je tožnik kot nova navedel zgolj tista dejstva in okoliščine, ki jih sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ni moglo upoštevati pri odločitvi.