Jedro

Za tožnikovo poškodbo je tožena stranka krivdno odgovorna, saj ni izvajala dolžnega nadzora (ni sama oz. po svojih nadrejenih preverila ustreznost postavitve fasadnega odra ter ostalih delovnih pripomočkov). Delno (10 %) pa je podana tudi odgovornost tožnika, saj tožene stranke ni opozoril, da je betonski robnik nestabilen in da se dela brez ustreznih pripomočkov ne da varno opraviti.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi:"Tožena stranka je za nesrečo pri delu odgovorna v višini 90 %, tožnik pa v višini 10 %." V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana vmesna sodba.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožniku po temelju odgovorna za nastanek škode iz naslova nesreče pri delu v višini 60%.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga spremembo prvostopenjske sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti oz. podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno opredeljevalo do trditev tožene stranke, da se tožnik ni poškodoval navedenega dne na delu pri toženi stranki in ni presojalo trditev in dokazov, ki jih je ponudil tožnik, na čigar strani je bilo tako trditveno kot dokazno breme glede dejanske ugotovitve, kdaj in kako naj bi se sploh zgodil škodni dogodek. Sodišče celo ugotavlja, da nobena priča ni potrdila nastanka škodnega dogodka, kljub temu, da je tožnik trdil drugače. Tudi izpolnitev prijave o nezgodi pri delu s strani zakonitega zastopnika je lahko ostala le na ravni hipoteze, saj je ta zapisal le, kar je slišal. Izpoved tožnika se ne more upoštevati, ker na gradbišču dela ni opravljal sam, kar pomeni, da bi morala vsaj kakšna priča (sodelavec) njegove trditve potrditi. Navaja, da so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju, zato se sodbe ne da preizkusiti, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 215. čl. ZPP, saj je sodišče nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožnik bi namreč moral dokazati, da je škodo utrpel na delu. Sodišče nadalje zaključuje, da tožnik pri delu ni uporabil ustreznih delovnih pripomočkov, ki so mu bili sicer na razpolago, nato pa napravi nasprotni zaključek, da tožena stranka v času, ko je tožnik delal, ni ustrezno poskrbela za varnost. Tožnik bi lahko koristil potrebne delovne naprave, pa jih ni. V času izvajanja fasaderskih del je bil montiran fasadni oder in se je fasadni oder tudi uporabljal za izvajanje del. Pri toženi stranki se betonski robniki nikoli niso uporabljali kot oder. Navedenega dne se tudi ni opravljala zaščita oken ali podobno, kar je razvidno iz priloženega gradbenega dnevnika. Če je tožnik postopal na nepravilen način, je za nezgodo sam odgovoren. Krivdna odgovornost delodajalca je podana le, če ta krši potrebno profesionalno skrbnost oz. posamezna pravila gradbene dejavnosti in zato pride do nezgode. Delodajalec tudi ne more biti in tudi ni dolžan biti ves čas prisoten ob vsakem koraku delavca in tako ni možno delavcev ves čas kontrolirati. Vseh teh okoliščin sodišče sploh ni presojalo, prav tako se ni opredelilo do fotografij, kontrolnega lista odra, podatkov o montaži in skice odra, ki izkazujejo, da so bili tistega dne odri postavljeni in bi jih tožnik lahko uporabil. Po drugi strani pa sodišče verjame zakonitemu zastopniku tožene stranke in priči A.Č., ki sta povedala, da je bil tistega dne oder na razpolago tudi pri vratih, kjer je tožnik opravljal delo in je bila tam postavljena deska, ki bi jo tožnik lahko sam postavil na oder, ne da bi moral za to kogarkoli vprašati. Tudi v tem pogledu so razlogi sodbe protislovni. Toženi stranki ni mogoče očitati ničesar, saj je za vse poskrbela, tožnik pa je sam nepravilno in samovoljno uporabil robnik. Prav tako je pravno nepomemben zaključek, da se je na gradbišču nahajal robnik, ki ga je tožnik nepravilno uporabil. Jasno je, da se na gradbišču vselej nahaja gradbeni material, kot so opeka, zidaki pesek, itd., pa zaradi tega ne more biti podana krivdna odgovornost delodajalca, če delavec te stvari uporabi za namen, za katerega niso namenjene. Bistveno je, da so bili na voljo ustrezni delovni pripomočki. Uporabe robnika za delo delavcem nihče ni svetoval in to je sodišče ugotovilo. Sodišče ne konkretizira, v čem naj bi bile konkretno zapovedi iz ZVZD kršene in sicer v smislu, da bi bila opustitev tožene stranke v relevantni vzročni zvezi z nastalo posledico. Pravno relevantna vzročna zveza med nedoločno opustitvijo in nastalo posledico ni dokazana. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tudi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik navaja, da se strinja z ugotovitvijo, da je tožena stranka s tem, ko je dopuščala, da so se na konkretnem gradbišču delovni pripomočki pojavljali prosto po presoji delavcev, opustila dolžnost zagotovitve varnostnih ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Glede na takšno ugotovitev bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da je delež odgovornosti tožene stranke višji. A.Č., sicer delovodja, je izrecno izpovedal, da betonskih robnikov na gradbišču kot pomagalo za vzpenjanje in sestop po pravilu ne smeš imeti. To pomeni, da je tožena stranka vedela, da njeni delavci kot pomagalo uporabljajo betonski robnik. S tem je v tolikšni meri opustila svoje dolžne varnostne ukrepe, da njene odgovornosti ni mogoče zmanjšati za morebitni soprispevek tožnika. Ker tožena stranka ni odstranila betonskega robnika, je dejansko s konkludentnimi ravnanji naročala delavcem, da uporabijo neustrezen delovni pripomoček. Tožena stranka je najprej trdila, da betonskega robnika nikoli ni bilo, nato pa je spremenila svoje trditve in jih prilagodila trenutni situaciji, ter je trdila, da je tožnik samovoljno stopil na betonski robnik, s čimer je priznala, da je vedela za obstoj betonskega robnika. Tožena stranka bi lahko preprečila nezgodo tako, da bi betonski robnik odstranila takoj, ko se je kot pripomoček za delo znašel na gradbišču. Sicer pa bi moralo sodišče ugotoviti, kdo je betonski robnik na to mesto sploh postavil in s kakšnim namenom. Če je namreč betonski robnik tja postavil delodajalec, potem tožniku ni mogoče pripisati soprispevka k nastali škodi. Sodišče pri ugotavljanju višine odgovornosti ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v časi škodnega dogodka pri toženi stranki zaposlen šele 2 do 3 dni in se torej v tako kratkem času ni mogel seznaniti z vsemi pretečimi nevarnostmi. Dejstvo je namreč, da so ta robnik na enak način uporabljali vsi delavci, zato je tudi tožnik menil, da je to delovni pripomoček, ki ga je dala na voljo tožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do nezgode prišlo dne 3. 7. 2008, ko je tožnik stopil na nestabilen betonski robnik in padel, ter tako z levo podlahtjo zadel robnik in utrpel zlom spodnjega dela koželjnice. Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval odškodnino za nematerialno škodo, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.000,00 EUR, iz naslova strahu v višini 1.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.000,00 EUR, skupaj torej 6.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje se je v vmesni sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Skrbno in prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in logični, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je pravila o dokaznem bremenu uporabilo pravilno, zato tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 215. čl. ZPP. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je jasno razvidno, zakaj je sodišče zaključilo, da tožena stranka za škodni dogodek krivdno odgovarja, pojasnilo je tudi, kateri izvedeni dokazi so bili odločilni za takšen zaključek. Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema (razen delno glede višine odgovornosti posamezne stranke za škodni dogodek) in jih zato ne ponavlja.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev, da se je tožnik dne 3. 7. 2008 dejansko poškodoval na delu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je za tak zaključek navedlo argumentirane in preverljive razloge, ki so jasni in nedvomni. Pritožbeno sodišče razlogov, ki bi bili glede tega odločilnega dejstva sami s seboj v nasprotju ni našlo, zato zavrača pritožbene trditve o bistveni kršitvi določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik je z zadostno mero gotovosti uspel dokazati, da je poškodbo utrpel na delu pri toženi stranki dne 3. 7. 2008, kar je sodišče prve stopnje glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu tudi pravilno upoštevalo. Resda ni nobena priča potrdila, da je videla tožnikov padec spornega dne, je pa bilo dejstvo, da se je tožnik poškodoval prav navedenega dne na delu pri toženi stranki, mogoče ugotoviti iz drugih izvedenih dokazov. Tako je npr. delovodja A.Č. spreminjal svojo izpovedbo o tem, ali je tožnika peljal v zdravstveni dom, saj je najprej izpovedal, da tožnika ni peljal, nato pa je zatrdil, da se tega ne spomni (list. 85). Kasneje pa je A.B. izpovedal, da mu je o nesreči izpovedoval prav delovodja A.Č., s katerim je prijatelj in mu je slednji tudi povedal, da je tožnika peljal v bolnico (list. št. 94). Ob takšni izpovedbi navedenih dveh prič, ob dejstvu, da je tožnikov delodajalec sam izpolnil obrazec „prijava poškodbe pri delu“, in da delodajalec tudi ni dokazal, da se je tožnik poškodoval drugje, kot je to zatrjeval, pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma v to, da se je tožnik poškodoval na delu pri toženi stranki tako, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna izvajati nadzor nad delom tožnika vsaj v toliko, da bi sama oz. po tožnikovem nadrejenem neposredno sprotno preverila ustreznost postavitve fasadnega odra ter ostalih delovnih pripomočkov, ki so jih delavci uporabljali pri delu. A.Č., ki je bil pri toženi stranki delovodja, je izpovedal, da dopušča možnost, da se je betonski robnik uporabil kot pomagalo, kljub temu, da se po pravilu ne bi smel. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka s tem, ko je dopuščala, da se je na konkretnem gradbišču takšen betonski robnik uporabljal kot delovno sredstvo, čeprav se ne bi smel, opustila dolžnost zagotovitve varnostnih ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da med opustitvijo tega nadzora in škodnim dogodkom ni nobene vzročne zveze. V kolikor bi tožena stranka oz. tožniku nadrejeni delavec pravočasno ukrepal in namesto neustreznega betonskega robnika priskrbel ustrezen delovni pripomoček, ali pa bi tožniku vsaj odredil, da namesto robnika uporabi drug, ustreznejši delovni pripomoček, potem bi ravnanje tožnika, ki bi kljub takšnim navodilom za delo še vedno uporabljal sporni betonski robnik, pomenilo pretrganje vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Res je sicer, da tožena stranka ni bila dolžna ves čas nadzorovati tožnika pri delu, vendar pa je dejstvo, da ni opravila niti tistega minimuma tega nadzora, ki bi ga bila dolžna izvajati. Navedeno pa pomeni, da je podana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega nadzora s strani tožene stranke in škodnim dogodkom. Zaradi opustitve potrebnega nadzora je bila izbira načina dela oz. delovnih sredstev v celoti (nepravilno) prepuščena tožniku. Tako je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je do poškodbe na delu prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. Tožnik je sicer soprispeval k nastanku škode, ni pa mogoče šteti, da je škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja, saj tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili, ki bi mu jih izrecno dala tožena stranka. Pritožba tožene stranke se zato neutemeljeno zavzema za zvišanje deleža tožnikovega soprispevka, sodišče prve stopnje pa je tožnikov delež celo precenilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.) štelo, da je tožena stranka delno prosta odgovornosti, ker je tožnik tudi sam delno prispeval k nastanku škode, s tem, ko tožene stranke (oz. nadrejenega) ni opozoril vsaj na to, da je betonski robnik nestabilen, in se tako dela ne da dovolj varno opravljati. Tožnik bi ob takšnem stanju, ob potrebni skrbnosti, toženo stranko moral opozoriti, da namesto (po zatrjevanju tožene stranke 95 kg težkega) nestabilnega betonskega robnika namesti ustrezen delovni pripomoček. Tožnik tega ni storil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem tožnik delno zanemaril tisto skrbnost, ki se pričakuje od izkušenega delavca, kakršen je bil tožnik. Vendar pa je sodišče prve stopnje delež soprispevka tožnika k nastanku škode kljub temu ocenilo previsoko, kar tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja. Glede na vse okoliščine primera je ta soprispevek potrebno oceniti v višini 10 %.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo delno spremenilo tako, da je odločilo, da je tožnik za nesrečo pri delu, ki se je zgodila 3. 7. 2008 odgovoren do višine 10 %, tožena stranka pa do višine 90 %.

Ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano vmesno sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V skladu s 164. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.