Jedro

Pravnomočnost odločbe veže sodišče pri sojenju v predmetni zadevi. Temelj za prejeto denarno nadomestilo plače je odpadel. Posledično je toženec za sporno obdobje neupravičeno prejel znesek nadomestila za brezposelnost.

Izrek

I. Zavrne se pritožba tožene stranke in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe v višini 279,99 EUR nosi tožena stranka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu plačilo 1.007,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2023 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Začasnemu zastopniku je priznalo nagrado in stroške za zastopanje v višini 298,66 EUR, ki se izplačajo iz sredstev založenega predujma za stroške začasnega zastopnika na njegov TRR. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 321,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje toženec po začasnem zastopniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sporno je izplačevanje nadomestila tožencu za obdobje od 17. 3. 2020 do 31. 5. 2020 v višini 1.007,79 EUR zaradi vključenosti toženca v obvezno zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti v obdobju med 17. 3. 2020 in 19. 3. 2020. Sodišče je spregledalo okoliščine dejanskega stanja. Dejstvo, da je bil toženec v spornem obdobju vključen v obvezno zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti, ne more predstavljati razloga, da do nadomestila za primer brezposelnosti ne bi bil upravičen oziroma bi tega moral vrniti. Sodišče bi pri odločanju moralo slediti načelu pravičnosti in tožbeni zahtevek zavrniti. Gre za kratko obdobje treh dni. To je čisti formalizem. V tem obdobju toženec ni prejel nobenih dohodkov, kar pomeni, da je to obdobje za toženca enako kot če bi bil brezposeln. Če bi se kratkotrajno obdobje upoštevalo, bi toženec prenehal s svojo dejavnostjo iz poslovnega razloga in bi bil na tej podlagi upravičen do pridobitve denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Toženec je v obeh primerih očitno upravičen do denarnega nadomestila, ki ga je prejel. Zato toženec ni dolžan vrniti prejetega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti sodišče, niti do zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča in s pravnim razlogovanjem.

5. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je vključenost toženca v obvezno zavarovanje iz naslova samostojne pridobitne dejavnosti v obdobju treh dni utemeljen razlog za odločitev, da toženec v tem obdobju ni upravičen do prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost. 6. Pritožbeno sodišče ne more soglašati s pritožbeno trditvijo, da se je pri odločitvi potrebno opreti na načelo pravičnosti. Ključno je, da je bila odločba z dne 27. 5. 20201 brez izdaje posebnega sklepa o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti z odločbo z dne 30. 6. 2020 odpravljena. Hkrati je bila vloga za priznanje pravice do začasnega denarnega nadomestila plače zaradi izgube zaposlitve zavrnjena. Odločba je postala dokončna in pravnomočna 16. 7. 2020, kar je sodišče povzelo v 6. točki obrazložitve. Sodišče je pravilno izpostavilo, da pravnomočnost odločbe veže sodišče pri sojenju v predmetni zadevi. Temelj za prejeto denarno nadomestilo plače za čas od 17. 3. 2020 do 31. 5. 2020 je odpadel. Posledično je toženec za sporno obdobje neupravičeno prejel znesek nadomestila za brezposelnost v višini 1.007,79 EUR.

7. Ker gre za verzijsko terjatev iz tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – v nadaljevanju OZ), je sporni znesek toženec dolžan plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Na odločitev ne more vplivati dejstvo, ali je bil toženec vključen v obvezno zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-2 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden zgolj tri dni. Pravno upoštevna kategorija je le dejstvo, da je bil toženec v obvezno zavarovanje vključen. Zakon za vključitev v obvezno zavarovanje ne določa kot pravno relevantne okoliščine kriterija doseganja dohodka, zato je neupoštevna pritožbena trditev, da je imel kot navaja toženec le "papirnati" status samostojnega podjetnika.

9. Ostale pritožbene navedbe za odločitev pritožbenega sodišča niso relevantne in odgovor nanje ni potreben (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Upoštevajoč obrazloženo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Na podlagi 154. člena ZPP nosi stroške pritožbe tožena stranka.2 Sodišče je priznalo 375 točk za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar znaša 229,50 EUR, ter 22 % DDV v znesku 50,49 EUR, skupaj torej 279,99 EUR.

1 S katero je bila tožencu priznana pravica do začasnega denarnega nadomestila zaradi izgube zaposlitve od 17. 3. 2020 do 31. 5. 2020 v mesečnem znesku 513,64 EUR bruto. 2 Tožeča stranka je skladno s 5. odstavkom 82. člena ZPP za stroške postavitve začasnega zastopnika položila predujem.