Jedro

Ker tožeči stranki niso bili predloženi dokazi, na katerih temelji odločba prvostopenjskega organa, je tožena stranka, ker teh napak ni odpravila, storila bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 624/99-15 z dne 8.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.2.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep in odločbo Carinarnice M. z dne 22.5.1998 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je bila s sklepom Carinarnice M. po uradni dolžnosti dovoljena obnova postopka carinjenja blaga po carinski deklaraciji z dne 14.2.1996 v delu, ki se nanaša na vrsto, količino blaga, valutno vrednost, statistično vrednost in znesek carine, z odločbo pa je bila obračunana razlika v premalo obračunanem carinskem dolgu v znesku 1.003.793,00 SIT. Iz upravnih spisov kot tudi iz tožbenih navedb izhaja, da tožeči stranki v postopku obnove niti na prvi niti na drugi stopnji niso bile kljub izrecni zahtevi v pritožbi predočene listine - računi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Ker tožeča stranka ni imela možnosti, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah, je po presoji sodišča prve stopnje podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS. Navedeno nepravilnost bo tožena stranka v ponovnem postopku morala odpraviti.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da v času odločanja veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) ni izrecno določal, katere kršitve pravil postopka povzročijo odpravo izpodbijane odločbe. Zato je bilo potrebno od primera do primera ugotavljati, kakšne posledice bi morala imeti kršitev pravil postopka na odločitev o stvari in šele ob pogoju, da je takšna odločba vplivala na pravilno odločitev o stvari, odločbo odpraviti. V konkretnem primeru opustitev temeljnega načela zaslišanja stranke ni vplivala na odločitev o stvari. Tudi če bi bili tožeči stranki predočeni računi oziroma bi se o njih izjasnila, to ne bi vplivalo na odločitev. Določba 3. odstavka 25. člena ZUS, na podlagi katere je odločilo sodišče prve stopnje, je zato v neskladju z določbami ZUP/86. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, da glede na določbe ZUP/86 lahko drugostopenjski upravni organ kljub ugotovljenim nepravilnostim v postopku na prvi stopnji zavrne pritožbo, če meni, da so bile nepravilnosti take, da ne bi mogle vplivati na odločitev o stvari. Vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, ko tožeči stranki niso bili predloženi dokazi, na katerih temelji odločba prvostopenjskega organa, ne gre za tak primer. Tožena stranka bi morala zato pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji odpraviti in tožeči stranki v pritožbenem postopku dati možnost, da se izjavi o teh dokazih oziroma odpraviti odločbo prvostopenjskega upravnega organa in mu vrniti zadevo v ponoven postopek. Tožeča stranka je namreč za predložitev teh dokazov v pritožbi v upravnem postopku zaprosila. Brez tako dopolnjenega postopka pa tožena stranka za zavrnitev pritožbe ni imela podlage. Zato je tožena stranka z izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno kršila določbe postopka glede na določbo 3. odstavka 25. člena ZUS, saj tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.