Jedro

Tožena stranka je zaključila, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje, ker ni upoštevala plač, ki mu jih je delodajalec izplačal v gotovini. Za tako odločanje pa ni pravne podlage, po kateri bi se štelo, da iz razloga, ker delodajalec tujcu plačila ni izplačal na pravilen način, da se šteje, kot da plačila sploh ni prejel in posledično temu, da nima dovolj sredstev za preživljanje. Zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca po presoji sodišča tujec ne more trpeti posledic v tem smislu, da se mu ne bi priznalo, da teh dohodkov sploh ni prejel.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Postojna št. 214-68/2014/18 z dne 2. 4. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tožnik vložil vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. Pri zavrnitvi vloge se sklicuje na tretji odstavek 33. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki med drugim določa, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, med drugim tudi zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi. Tožnik je predložil pogodbo o zaposlitvi, plačilne liste za mesece november in december 2013 ter januar 2014 in blagajniške izdatke, ki izkazujejo, da mu je delodajalec izplačal plačo za te mesece v gotovini. Ugotovljeno je bilo, da tožnikov delodajalec A. d.o.o. nima transakcijskega računa. Delodajalec pa je dolžan v skladu z Zakonom o dohodnini, Zakonom o davčnem postopku in Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku izplačevati plače na transakcijski račun, izplačila v gotovini pa niso dovoljena. Iz navedenih razlogov prvostopenjski organ ni upošteval izplačila plač tožniku v gotovini. Štel je, kot da ta izplačila niso izkazana. Iz navedenega razloga je prvostopenjski organ štel, da tožnik ne izpolnjuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje v Republiki Sloveniji in je zaradi tega tožnikovo vlogo zavrnil. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da njegov delodajalec ni izplačeval plač na transakcijski račun, ker ima blokiran račun zaradi neplačanih prispevkov, vendar pa mu je delodajalec osebne dohodke redno izplačeval preko blagajniških izdatkov. Torej je osebne dohodke redno prejemal in je zato imel sredstva za preživljanje. V Sloveniji živi od leta 2007 in ima redno zaposlitev, nikoli ni bil obsojen in je od 3. 5. 2013 tudi poročen z državljanko Republike Slovenije. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi ponavlja navedbe iz pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, katero je drugostopenjski organ zavrnil in pojasnil, zakaj so pritožbene navedbe neutemeljene. Pri teh pojasnilih tožena stranka vztraja in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na tretji odstavek 33. člena ZTuj-2, ki med pogoji, ki jih mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, izpolnjevati, določa tudi to, da mora imeti zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno in sicer mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Na podlagi ZTuj-2 je bil sprejet Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (Ur.l. RS št. 61/2012 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravilnik). Ta Pravilnik določa način ugotavljanja izpolnjevanja pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki jih tretji odstavek 33. člena in drugi odstavek 36. člena ZTuj-2 določata kot pogoj za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1. člena Pravilnika). Pravilnik v prvem odstavku 2. člena določa, da tujec, ki je v Republiki Sloveniji že zaposlen, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, plačo, nadomestilom plače, povračilom stroškov v zvezi z delom, bonitetami in regresom za letni dopust. Plačo, nadomestilo plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, bonitete in regres za letni dopust izkaže s plačilnimi listami za pretekle tri mesece in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesecem odločanja pristojnega organa o prošnji. Tožnik je v upravnem postopku plačilne liste tudi predložil, citirani Pravilnik pa ne določa, da bi bil tujec dolžan poleg plačilnih list predložiti še druga dokazila. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Pravilnika tujec lahko izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali tujini. Iz besedila tega člena je razvidno, da tujec lahko izpolnjevanje tega pogoja dokazuje s sredstvi na računu, kar pomeni, da tujca ni mogoče k temu zavezovati. Od tujca ni mogoče zahtevati več, kot določa Pravilnik, ker za to ni pravne podlage.

Prvostopenjski organ v odločbi sicer navaja, da iz razloga, ker plač ni dovoljeno izplačevati v gotovini, takšnih plač ni mogoče upoštevati. Vendar pa za tako odločanje ni pravne podlage, po kateri bi se štelo, da iz razloga, ker delodajalec tujcu plačila ni izplačal na pravilen način, da se potem šteje, kot da plačila sploh ni prejel in posledično temu, da nima dovolj sredstev za preživljanje. Zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca tujec ne more trpeti posledic v tem smislu, da se mu ne bi priznalo, da teh dohodkov sploh ni prejel. Če je bilo izplačilo izvedeno na nepravilen način, je odgovornost za tako ravnanje na strani tujčevega delodajalca.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker prvostopenjski organ ni pravilno uporabil določila ZTuj-2 ter določila Pravilnika. Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi in za odpravo odločbe nepravilna uporaba materialnega prava, se sodišče do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).