Jedro

Tožeča stranka (delodajalec) utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke (delavca) s tem, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe (sklenjene zaradi nakupa nepremičnine, ki je bila nato oddana v leasing) ni ravnala dovolj skrbno (pri pripravi ponudbe za sklenitev pogodbe) ter da kasneje ni poskrbela za vpis lastninske pravice na kupljenih nepremičninah, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda. Ker toženi stranki ni mogoče očitati, da bi pri svojem ravnanju ravnala protipravno, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.680.000,00 EUR, zmanjšan za 48.169,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2012 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, v roku 15 dni od prejema sodbe pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 13.380,35 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Tožeči stranki se je v končno plačilo naložilo stroške priče A.A. v višini 44,21 EUR, ki jih je dolžna tožeča stranka priči plačati v roku 8 dni pod izvršbo (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožeče stranke in sicer v 15 dnevnem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker se je postavilo na stališče, da je tožbeni zahtevek zastaral. Pravilno je sicer citiralo materialnopravno podlago in sicer prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika, da začne zastaranje teči prvi dan, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne obveznosti ni z zakonom določeno kaj drugega, ter da se odškodninska terjatev šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode v skladu s 165. členom OZ. Sklicevalo se je tudi na prvi odstavek 352. člena OZ, ki določa, da terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil ter drugi odstavek tega člena, v katerem je opredeljeno, da odškodninska terjatev zastara v vsakem primeru v roku 5 let odkar je škoda nastala. Primarno je bilo torej treba ugotoviti, kdaj naj bi škoda tožeči stranki nastala. Pred nastankom škode namreč glede na določbo 165. člena OZ zastaranje ne more začeti teči. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti v 15. točki obrazložitve, iz katere je mogoče razbrati, da sodišče prve stopnje šteje, da je tožeča stranka svoje trditve glede nastanka škode in trenutke seznanitve s škodo ter njenim povzročiteljem pravočasno spremenila, ni pa razvidno, kdaj naj bi, glede na spremenjene trditve tožene stranke ter izvedeni dokazni postopek, sodišče štelo, da je škoda tožeči stranki sploh nastala. Škoda ni nastala v trenutku sklenitve pogodbe o finančnem leasingu dne 6. 2. 2007 oziroma v trenutku, ko je družbi B. d. o. o. plačala zneske po računu št. ..., prav tako tudi ne takrat, ko bi morala tožena stranka poskrbeti za vpis lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah v zemljiško knjigo, temveč bistveno kasneje in sicer z dnem razveze pogodbe o finančnem leasingu, do katere je prišlo dne 16. 2. 2011. Šele takrat oziroma nekoliko kasneje, v mesecu marcu 2011, ko je tožeča stranka ugotovila, da ni lastnica nepremičnin, ki so bile predmet leasinga, se je tožeča stranka seznanila z nastankom škode in njenimi povzročitelji. Šele takrat, ko je tožena stranka tožečo stranko seznanila, da so nekatere nepremičnine, ki so bile predmet leasinga, odtujene, druge pa obremenjene s hipoteko v višini milijon EUR v korist C., se je tožeča stranka zavedala, da družba B. d. o. o. svojih obveznosti do tožeče stranke ne bo poravnala. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi odškodninska terjatev že zastarala. Sodišče prve stopnje je nepravilno upoštevalo kupoprodajno pogodbi št. ... z dne 1. 2. 2007 ter prodajno pogodbo kot dodatek k pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin št. ... z dne 13. 3. 2008 (ki je bila z vidika vknjižbe leasingojemalca na spornih nepremičninah brezpredmetna), kot okoliščino, zaradi katere naj bi bila terjatev tožeče stranke zastarana. Iz prve pogodbe izhaja, da prodajalec v zemljiški knjigi še ni vknjižen kot lastnik in da se bo na podlagi opravljene geodetske odmere kupec v zemljiško knjigo vknjižil na podlagi predložene verige pogodb. Iz prodajne pogodbe kot dodatka k pogodbi o finančnem leasingu št. ... z dne 13. 3. 2008 pa je sodišče citiralo del vsebine C točke 1. člena, v kateri je določeno enako kot v zgoraj citirani pogodbi z dne 1. 2. 2007. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila tožeča stranka že v letu 2007 in 2008 preko svojega zakonitega zastopnika seznanjena s tem, da ni lastnica nepremičnin, zaradi česar naj bi bil zahtevek zastaran. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala s hudo malomarnostjo, pri čemer navaja, da je sodna praksa izoblikovala stališče, da gre za hudo malomarnost takrat, ko oseba ne ravna niti s takšno pazljivostjo kot običajen človek. Huda malomarnost je torej skrajna nepazljivost in pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega človeka, medtem ko je malomarnost kot oblika krivde podana takrat, ko je oškodovanec ravnal v nasprotju z ravnanjem posebno skrbnega človeka. Tožena stranka je ravnala protipravno med drugim tudi s tem, da ni poskrbela za vpis lastninske nepremičnine na spornih nepremičninah na tožečo stranko. Tožena stranka je namreč pojasnila, potem ko se je prvotno izmikala odgovoru na naroku dne 13. 4. 2015, da je bila ona sam odgovorna oziroma, da ni poskrbela za vpis lastninske pravice. Z navedenim ravnanjem je tožena stranka leasingojemalcu omogočila, da je postal lastnik nepremičnin pred poplačilom leasinga ter da je navedene nepremičnine obremenil, posledično pa tudi, da je tožeči stranki v nadaljevanju nastala škoda. Toženec je med svojim zaslišanjem izpovedal še, da je po izročitvi verige pogodb leasingojemalcu zgolj še enkrat preveril stanje v zemljiški knjigi, kjer je videl, da je plomba vpisana in da je B. d. o. o. pričel s postopkom vpisa v zemljiško knjigo. Nadaljnjega (zemljiškoknjižnega) stanja pa ni več spremljal. Zakaj bi bilo takšno stanje oziroma ravnanje skladno s povprečno skrbnim človekom, zaradi česar mu ne bi bilo mogoče očitati hude malomarnosti, iz obrazložitve sodbe ni razvidno. Tudi priča D.D. je izpovedala, da je med delovne obveznosti tožene stranke sodila tudi dolžnost, poskrbeti za vpis lastninske pravice na nepremičninah na tožečo stranko. V svoji izpovedbi je priča izpovedala, da je bil skrbnik posla tisti, ki bi moral poskrbeti za vpis lastninske pravice. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena ZPP, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče parcialno upoštevalo izpovedbe tožene stranke in prič, pri čemer je najbolj relevantne dele izpovedbe preprosto prezrlo in prišlo do protispisnih zaključkov.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbo prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), v skladu s katero mora delavec delodajalcu povrniti škodo, ki mu jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči na delu ali v zvezi z delom. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.): nastanek škode (tožeči stranki), nedopustno ravnanje tožene stranke, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke ter odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zastaral. Ugotovilo je tudi, da ni podana odgovornost tožene stranke, saj ni ravnala s krivdno obliko hude malomarnosti.

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, so jasni in si med seboj niso v nasprotju, zato ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

8. Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je nastopilo zastaranje škode, ker naj bi se tožeča stranka že v letu 2007, pri podpisu kupoprodajne pogodbe št. 272/07 z dne 1. 2. 2007 (A2) oziroma pri sklenitvi prodajne pogodbe kot dodatka k pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin št. ... z dne 13. 3. 2008 (A19) vedela, da ni lastnica nepremičnin, ki so bile predmet finančnega leasinga oziroma, da takrat še ni bil možen vpis lastninske pravice. Ker je pogodbeno sodelovanje na podlagi pogodbe o leasingu med tožečo stranko in družbo B., d. o. o. trajalo do 16. 2. 2011, to je do razveze pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin št. ... (A21) in je bila tožba vložena 15. 5. 2012, ni nastopilo zastaranje glede na določbo prvega odstavka 352. člena OZ, ki določa, da terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Vendar pa ugotovitev o zastaranju ni bistvena za odločitev o pritožbi.

9. Tožeča stranka namreč utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke s tem, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v letu 2007 ni ravnala dovolj skrbno (pri pripravi ponudbe za sklenitev pogodbe) ter da kasneje ni poskrbela za vpis lastninske pravice na kupljenih nepremičninah, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda.

10. Glede ravnanja tožene stranke v času sklepanja kupoprodajne pogodbe št. ... z dne 1. 2. 2007, je sodišče prve stopnje na podlagi prošnje za izdajo soglasja za sklenitev pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin z B. d. o. o., ki jo je pripravila tožena stranka in dala v odobritev takratnemu direktorju tožeče stranke D.D. in E. d. d., med podatki o leasingojemalcu navedla, da podjetje B. d. o. o. deluje od leta 2001, da je lastnik ter ustanovitelj podjetja F.F., da B. d. o. o. nenehno posluje s pozitivnim rezultatom, da je boniteta komitenta ocenjena kot „zelo dobro“ in da so detajlnejši podatki razvidni iz priložene dokumentacije. Sodišče prve stopnje je pri podatkih o predmetu leasinga ugotovilo, da je potencialni leasingojemalec za nepremičnine že sklenil kupoprodajno pogodbo za nepozidane stavbe zemljišča in da želi z leasingom financirati ta nakup oziroma nabavo ter da se cene primerljivih zemljišč oziroma lokacij gibljejo okoli 150 EUR/m2. Tožena stranka je v tej prošnji tudi navedla, da je podjetje B. d. o. o. v letu 2005 imelo dobiček iz poslovanja, enako leta 2006, da je razlika med nabavno in tržno vrednostjo nepremičnin velika, kar zmanjšuje rizik financiranja, da je finančni položaj podjetja stabilen, da ima tradicijo v svojem okolju, je prepoznavno ter da so predmeti financiranja tržno zanimivi. Priložila je tudi bilanco stanja za 2005 in 2004, delne bilance za leto 2006, davčno registracijo, statistiko AJPES-a, izpisek iz sodnega registra, potrdilo o plačilni sposobnosti, izpisek iz ZK, verigo pogodb, lokacijske informacije, predstavitev podjetja in ponudbe financiranja.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila obravnavana prošnja oziroma ponudba po vsebini in obliki podobna prošnjam, ki so se v tistem času pripravljale pri tožeči stranki. Kot običajno so se vnesli podatki iz javno dostopnih evidenc, saj tožeča stranka ni imela bonitetne službe. Na podlagi teh javno dostopnih podatkov in dosegljivih poslovnih izkazov je bilo ugotovljeno, da komitent dobro posluje in da je finančno sposoben. Prošnji je bila priložena veriga pogodb in zemljiškoknjižni izpisek, tako da je bilo že iz prošnje in priloženih dokumentov razvidno, da še ni pogojev, da se tožeča stranka vpiše kot lastnica nepremičnin v zemljiški knjigi ter da zato tudi ni bilo potrebe, da bi na to tožena stranka posebej opozarjala. To je izhajalo tudi iz pogodb, da se čaka na ureditev parcelacije in da bo vpis možen šele, ko bo parcelacija izvedena. Vsa dokumentacija je bila k prošnji tudi priložena. Tudi sodelavka G.G. je to prošnjo pregledala, če so bili priloženi dokumenti kot priloge. Nato je bila prošnja predana D.D. v odobritev. Po odobritvi D.D. je bila prošnja z dokumentacijo predana v odobritev E. d. d., ki je imela organizirane številne službe, ki so pravno in finančno stanje lahko preverile. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved tožene stranke, da je pripravila pogodbe potem, ko je E. odobrila posel. Zanikala je, da konkretna prošnja ni vsebovala vseh podatkov. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje svojo odločitev tudi oprlo na to, da je D.D. izpovedal, da so bila navodila o minimalni potrebni dokumentaciji, ki je bila potrebna za odobritev leasinga in načinov kontroliranja te dokumentacije z dne 26. 5. 2006, sestavni del Pravilnika o pristojnostih in odgovornosti zaposlenih. Pravila so določena, da mora za manko dokumentacije imeti odgovorni referent objektivni razlog ali odobritev odgovorne osebe. Te izjeme pa niso vplivale na aktiviranje pogodbe, niti niso smele biti odložene med redne pogodbe. D.D. je tudi izpovedal, da so preverili vrednost nepremičnin, pridobili vso potrebno dokumentacijo, prošnjo preverili in pripravili predlog. To so pripravili v skladu z njegovo oceno v skladu s Pravilnikom oziroma internimi predpisi. Ker je bila tudi naloga E., da preveri prošnjo, je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega ugotovilo, da je tožena stranka pripravila prošnjo v skladu s prakso, ki je v spornem času bila tudi pri tožeči stranki. Prošnja je bila izdelana v skladu s podatki, do katerih je imela dostop tožena stranka iz javnih evidenc in dokumentov, ki jih je predložil komitent. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bile s prošnjo in priloženo dokumentacijo razkrita vsa tveganja, vključno z dejstvom, da lastninske pravice v predmetu leasinga v začetni fazi ne bo mogoče pridobiti.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tudi zavrnilo očitek tožeče stranke, da je bila kupnina za sporne nepremičnine višja kot kupnina po prodajni pogodbi, ki jo je pred tem B. d. o. o. sklenil s H. dne 8. 1. 2007. Upoštevalo je namreč izpoved tožene stranke, da je bila prošnja pripravljena na podlagi ustnega navodila direktorja D.D., ki je bil z F.F. dogovorjen glede sklenitve sporne leasing pogodbe, med drugim tudi glede cene in kako se bo odplačevala glavnica, kar je D.D. potrdil. Cena za nepremičnine je bila torej po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pod povprečno ceno nezazidanih stavbnih zemljišč na tem območju. Cenitev nepremičnin pri tožeči stranki ni bila običajna, pa tudi sicer bi jo cenilec izdelal na osnovi javno dostopnih podatkov, tako kot je to naredila tožena stranka. Tožena stranka je tudi opozorila, da pogodba med B. d.o.o. in H. d. d. ni odražala prave vrednosti, saj je bila dogovorjena med dvema povezanima subjektoma, ker je bil B. d.o.o. lastnik H. d. d. 13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je bilo v splošnih pogojih pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine (A23), ki so bili sestavni del sklenjene pogodbe o finančnem leasingu št. ..., v točki 7.3 določeno, da ima na predmetu leasinga od trenutka njegove izročitve leasingojemalcu s strani dobavitelja in podpisa prevzemnega zapisnika izključno in neomejeno lastninsko pravico leasingodajalec. Glede na splošne pogoje je torej tožeča stranka menila, da je postala lastnik predmeta leasingov v trenutku izročitve predmeta leasinga, v splošnih pogojih pa ni bilo nikjer določeno, da bi morala biti tožeča stranka vknjižena v lastninsko pravico kot lastnica predmeta leasinga. Pravila so torej dopuščala, da v času odobritve in sklenitve leasing pogodbe tožeča stranka kot leasingodajalec ni bila lastnik nepremičnine. Zaradi neizvedene geodetske odmere nepremičnin je bila tudi tožeča stranka seznanjena, da ni bila možna vknjižba lastninske pravice niti zaznamba vrstnega reda, ki jo je nenazadnje lahko predlagal le formalni lastnik nepremičnine. Na podlagi navedenega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki v fazi sklepanja leasing kupoprodajne pogodbe in pogodbe o leasingu ni mogoče očitati nepravilnosti, ki ji jih je očitala tožeča stranka.

14. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je mogoče tožniku očitati kvečjemu (navadno) malomarnost, ker ni poskrbel za vknjižbo lastninske pravice. Štelo je namreč, da bi za to moralo skrbeti več nivojev kontrole in sicer notranja revizija, zunanja revizija, skrbnik komitenta in kontroling služba, saj je bil obravnavani posel predmet pregleda notranje revizije kot tudi zunanje revizije. V zvezi s prodajno pogodbo kot dodatkom k pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin št. ... z dne 13. 3. 2008 med tožečo stranko kot prodajalcem in B. d. o. o., kot kupcem, je ugotovilo, da je bila podpisana, a brezpredmetna v smislu vknjižbe leasingojemalca na spornih nepremičninah. Podpisal jo je direktor tožeče stranke D.D. in se seznanil z njeno vsebino. V zvezi z navedeno pogodbo je bistveno, da je bil podpis direktorja notarsko overjen. Iz pogodbe izhaja, da je prodajalec, to je tožeča stranka, na podlagi kupoprodajne pogodbe postala lastnik nepremičnin in sicer parc. št. ..., parc. št. ..., parc. št. ... in parc. št. ..., vse vpisane v k. o. I. in vpisane v zemljiško knjigo pri Okrajnem sodišču v Celju, da sta stranki dne 6. 2. 2007 sklenili pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin, da je na podlagi tega leasingodajalec predal nepremičnine iz točke a) te pogodbe kupcu kot leasingojemalcu v posest in uporabo, da prodajalec v zemljiški knjigi še ni vknjižen kot lastnik navedenih zemljišč in da se bo na podlagi opravljene geodetske odmere v zemljiško knjigo vknjižil na podlagi predložene verige pogodb. V tej prodajni pogodbi je tudi ugotovljeno, da se v času nakupa zemljišč parc. št. ..., vse k.o. I., ta nahajajo v območju zazidalnega načrta vzhodno J. in še niso bila odmerjena v skladu z veljavnim zazidalnim načrtom.

15. Nadalje je bistveno, da sta v prodajni pogodbi z dne 13. 3. 2008 stranki prodajne pogodbe ugotovili, da je bila geodetska odmera (že) opravljena in da sta pogodbeni stranki z Listino za uskladitev zemljiškega stanja z dejanskim, ki sta jo podpisali dne 13. 3. 2008, opravili uskladitev na dejansko zemljiškoknjižno stanje iz stanja ob podpisu kupoprodajne pogodbe in pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin, ki je navedeno v točki a) tega člena pogodbe, na sedanje zemljiškoknjižno stanje, tako, da so predmet te pogodbe sledeče nepremičnine in sicer parc. št. ..., …, …, ..., ... ter ..., v izmerah kot sledi in sicer parc. št. ... v izmeri ... m2, parc. št. ... v izmeri ... m2, parc. št. ... v izmeri ... m2, parc. št. ... v izmeri … m2, parc. št. ... v izmeri ... m2 in parc. št. ... v izmeri ... m2. Po prodajni pogodbi postane lastnik teh parcel torej B. d. o. o., tožeča stranka pa se je zavezala te nepremičnine tudi izročiti kupcu. Na vseh navedenih nepremičninah je tožeča stranka izrecno in brezpogojno dovolila, da se kot lastnik v zemljiško knjigo vpiše B. d. o. o. (5. člen pogodbe), v pogodbi pa je bilo tudi ugotovljeno, da je prodajalec na osnovi tega že poplačal vse obveznosti in ne bo izvedeno nobeno plačilo. Ker je s to pogodbo, kot je navedeno, na podlagi Listine za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja, ki sta ga sklenili tožeča stranka kot prodajalec in B. d. o. o. kot kupec, ter na podlagi overjene intabulacijske klavzule (5. člen), tožeča stranka prenesla lastninsko pravico na navedenih nepremičninah na B. d. o. o., je z vidika protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja tožene stranke bistveno, da je po sklenitvi te prodajne pogodbe odpadla pravna podlaga po prej sklenjeni kupoprodajni pogodbi št. ... z dne 1. 2. 2007 za vpis nepremičnin v zemljiško knjigo. Če je takrat, pred podpisom prodajne pogodbe z dne 13. 3. 2008, še obstajala dolžnost tožene stranke, da poskrbi (ko bo opravljena parcelacija in uskladitev zemljiškoknjižnega stanja) za vpis lastninske pravice tožeče stranke na parcelah, pa po sklenitvi prodajne pogodbe z dne 13. 3. 2008 ta obveznost ni več obstajala oziroma je odpadla pravna podlaga za vpis, saj je tožeča stranka sama ravnala tako, da je navedene nepremičnine po uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja ter odmeri in novi parcelaciji, prodala (nazaj) B. d. o. o. Z vidika prodajne pogodbe z dne 13. 3. 2008 je bila pravica tožeče stranke le v tem, da dobi plačano kupnino oziroma sredstva, ki jih je (že) nakazala B. d. o. o., po računu št. ... z dne 9. 2. 2007 (A3), glede česar pa tožeča stranka ni navajala, da bi bila to dolžnost tožene stranke. Tudi če tožeča stranka navaja, da se na podlagi te pogodbe B. d. o. o. ni vpisal kot lastnik nepremičnin v zemljiški knjigi, pa je bistveno za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke, da za vpis lastninske pravice na tožečo stranko ni bilo več pravne podlage. To pa posledično pomeni, da ni podan eden izmed elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke v smislu 131. člena OZ.

16. Ker toženi stranki ni mogoče očitati, da bi pri svojem ravnanju ravnala protipravno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke, čeprav iz deloma drugačnih materialnopravnih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.