Jedro

Ne gre za prosti poudarek, če gre za odločanje na podlagi presoje izpolnitve pogojev iz 94. člena ZZDej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1917/96-12 z dne 26.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) ugodilo tožbi, odločbo tožene stranke z dne 23.11.1996 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Urada za družbene dejavnosti Mestne občine K. z dne 11.9.1995, s katero je bil tožničin zahtevek za podelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe na področju zdravstvenega varstva otrok in mladine na območju Mestne občine K. zavrnjen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo, s soglasjem ministrstva za zdravstvo. Po 68. členu Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in drugi) je tožena stranka vezana na upravni postopek, to pa pomeni, da mora kot upravni organ postopati po ZUP. Tožena stranka je odločala po prostem preudarku, sklicujoč se na 2. odstavek 4. člena ZUP. Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 37/95, 8/96, ZZDej), ki ureja podeljevanje koncesij za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti, pa toženi stranki takih pooblastil ne daje. Ob pravilni uporabi ZZDej bi morala tožena stranka ugotavljati le okoliščine o tem, ali tožnica kot zasebna zdravstvena delavka izpolnjuje z zakonom določene pogoje za podelitev koncesije v času, ko plan zdravstvenega varstva RS še ni bil sprejet in pri tem ugotoviti, ali so bila pri podelitvi koncesije spoštovana določila 1. in 2. odstavka 94. člena ZZDej. Tega pa tožena stranka ni storila. Zato je ugovor tožnice, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, utemeljen. Tožena stranka bo zato morala pred izdajo novega upravnega akta ugotoviti okoliščine, ki so po presoji sodišča pomembne za odločanje v tej zadevi. Določbi 1. in 2. odstavka 94. člena ZZDej sta v prehodnem obdobju, ko še ni bil sprejet plan zdravstvenega varstva in ko v občini še ni bila sprejeta mreža javne zdravstvene službe, obvezni. V odločbi, s katero se odloča o zahtevku, kot je tožničin, pa je po 2. odstavku 209. člena ZUP/86 potrebno oceniti dokaze in razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. Obrazložitev izpodbijane odločbe take vsebine nima in je zaradi tega ni mogoče preizkusiti, to pa je že zadosten razlog za njeno odpravo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega spora, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb upravnega spora je podana zato, ker je upravno sodišče izdalo sodbo brez opravljene glavne obravnave. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno rešilo pravno vprašanje, ali ima vlagatelj zahteve za pridobitev koncesije "pravico do koncesije" in ali lahko upravni organ zahtevo, kljub izpolnjevanju zakonskih pogojev, zavrne. Kako naj zakon določi prosti preudarek, če mrežo določi občina s splošnim aktom. Neutemeljeni so vsi argumenti, da je mogoče koncesijo "iztožiti", saj se občina odloči, da ohrani neko dejavnost znotraj okvira zdravstvenega zavoda. Mestna občina K. se je tako tudi odločila s Sklepom o določitvi javne zdravstvene mreže na primarni ravni (Uradne objave, št. 8/97), v katerem je določeno, da se ta del zdravstvene dejavnosti ohrani znotraj zdravstvenega doma. Plan zdravstvenega varstva še ni sprejet. Če pa v zdravstvenem domu ni več zobozdravnikov za otroke in mladino, (vsi imajo koncesijo) in želi zdravstveni dom (oziroma občina kot ustanovitelj) ohraniti minimalne pogoje za opravljanje dejavnosti in obstoj zdravstvenega doma, pa nujna podelitev koncesije nasprotuje 94. členu ZZDej. Tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Tožnica in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZZDej v 94. členu določa, da do sprejema plana zdravstvenega varstva deluje mreža javne zdravstvene službe največ v obstoječem obsegu (1. odstavek) in da do sprejema meril za mrežo javne zdravstvene službe ni dovoljeno investirati v nove prostorske zmogljivosti (2. odstavek).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka v konkretni zadevi ugotavljati le okoliščine o tem, ali tožnica kot zasebna zdravstvena delavka izpolnjuje z zakonom določene pogoje za podelitev koncesije v času, ko plan zdravstvenega varstva še ni bil sprejet. To pa pomeni, da bi morala ugotoviti, ali so bile pri podelitvi koncesije spoštovane določbe 1. in 2. odstavka 94. člena ZZDej. Zato ne gre za prosti preudarek, če gre za odločanje na podlagi presoje izpolnitve pogojev iz 94. člena ZZDej. Toda, tudi če bi šlo za pravilno uporabo 94. člena ZZDej, bi, po presoji pritožbenega sodišča, morala biti taka odločba obrazložena tako, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje ter se pri tem sklicuje na 209. člen ZUP.

Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na sklep o določitvi javne zdravstvene mreže, ki je bil, kot izhaja iz predloženih spisov, sprejet po izdaji izpodbijane odločbe, saj se pri presoji zakonitosti upoštevajo le predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe.

Ni podana kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki je stranke niti v tožbi niti v odgovoru na tožbo niso zahtevale, o zadevi pa je odločalo na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.