Jedro

Toženčevo nedopustno ravnanje predstavlja pravno priznano škodo. Pljunek v obraz nedvomno predstavlja poseg v osebnostne pravice tožnika. Prav tako je s spornim dejanjem toženec prizadel čast in dobro ime tožnika.

Pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške pravdnega postopka. Tožnik je delno uspel s tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikov delni uspeh v pravdi 80%, kar pomeni, da je uspeh toženca 20%. Toženec ima zato prav, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti tudi njegove stroške in jih upoštevati pri odločitvi o priznanju stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka znesek 834,06 EUR nadomesti z zneskom 669,95 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 1.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2021 dalje (I. točka izreka) ter odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 834,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo zmotno dokazno oceno, da je toženec pljunil tožniku v obraz. Priča A. A. ni videl dejanskega pljunka, ampak je zgolj slišal nekaj, kar bi lahko bilo slišati kot pljunek. Toženec je zanikal, da bi pljunil tožnika, slednje tudi ni zavedeno v zapisniku, tožnik pa bi si v tem primeru gotovo brisal pljunek z obraza. V tožnika je zgolj pihnil. Tožnik ni odnesel vzorca sline na DNK analizo, kar dokazuje, da pljunka ni bilo. Tožbe ni vložil zaradi duševnih bolečin in posledic ravnanj toženca, ampak razočaranja nad sodnim sistemom, ker je bil obsojen v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe. Sodišče prve stopnje je o izpovedbi tožnika napravilo pristransko in selektivno dokazno oceno. Tožnik je vtoževal odškodnino, ker ima s tožencem družinske zamere. Tožnik se ima za večvrednega od toženca. V izpovedbi je bil skrajno sovražen in žaljiv do toženca ter njegove družine. Gre zgolj za maščevanje do toženca. V primeru težav z nespečnostjo bi tožnik gotovo poiskal ustrezno zdravniško pomoč. Tožnik ni imel nobenih težav v družinskem življenju in v službi. Ni doživel stresne motnje. Ni pojasnil, kako je osramočenost in prizadetost vplivala nanj. Toženec ni presegel praga žalitve in ni bil prizadet. Odškodnina je odmerjena previsoko. Napačna je stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčevih stroškov. V primeru delnega uspeha se najprej odmerijo stroški ene in druge stranke ter se nato medsebojno pobotajo. Odmerilo je le stroške tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napravilo prepričljivo in medsebojno skladno dokazno oceno, da toženec ni zgolj pihnil v tožnika, ampak mu je na hodniku pred sodno dvorano pljunil v obraz. O tem je prepričljivo in jasno izpovedal tožnik, njegovo izpoved pa potrdil varnostnik na sodišču priča A. A. Četudi varnostnik ni videl, da bi si tožnik brisal slino z obraza, je izrecno potrdil, da je slišal zvok pljunka. Nesporno je, da je tožnik takoj za tem udaril toženca. Tako je povsem življenjsko logično, da varnostnik ni videl, da bi si tožnik brisal pljunek z obraza, saj se je na pljunek takoj odzval s fizično silo. Prepričljive dokazne ocene v ničemer ne omaje dejstvo, da tožnik ni shranil toženčeve sline in je ni poslal na DNK test. Prav tako ne, da pljunek ni zabeležen v zapisniku o glavni obravnavi, saj se je dogajanje odvilo na hodniku poleg stopnišča po prekinitvi obravnave in ne v sodni dvorani.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravni oceni, da toženčevo nedopustno ravnanje predstavlja pravno priznano škodo. Pljunek v obraz nedvomno predstavlja poseg v osebnostne pravice tožnika. Prav tako je s spornim dejanjem toženec prizadel čast in dobro ime tožnika, ki je prepričljivo izpovedal o stopnji pretrpljenih duševnih bolečin, ki utemeljujejo višino dosojene odškodnine. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik zahteval plačilo odškodnine zgolj zaradi maščevanja do toženca, ker je bil v kazenskem postopku. Iz izpovedbe tožnika jasno izhaja, da je bil zaradi dogodka zelo osramočen in razočaran in je še vedno po štirih letih. Izrecno je odgovoril na vprašanje sodnika, da tožbo vlaga zaradi kršitve osebne integritete in ne zaradi maščevanja. Iz izpovedbe tudi izhaja, da so tožnika motila določena ravnanja sodišča in sodni postopki, vendar iz celotnega konteksta ni razbrati, da bi šlo zgolj za maščevanje, ampak da je bil resnično prizadet in osramočen.

7. Tožnik je izpovedal, da je šlo za toženčevo predrznost, da je imel porušeno integriteto in stresne motnje. Dejanje je upravičeno označil kot nedopustno. Tudi primerjava dejanja z barbarstvom ni neprimerna. Za stare Grke in Rimljane je bil barbar pripadnik neciviliziranih ljudstev, danes pa se izraz slabšalno uporablja za nekulturnega človeka. Pljuvanje v obraz ni skladno z današnjimi civilizacijskimi standardi in kulturo vedenja. Sicer pa izpovedba tožnika v delu, kakšen človek naj bi bil toženec in njegova družina, ni bistvena za presojo dejstev o poteku spornega dogajanja in stopnji prizadetosti tožnika.

8. Pritožnik v nasprotju s podatki spisa povzema izpovedbo tožnika, da ni imel nobenih težav zaradi dogodka. Tožnik je izpovedal, da fizioloških težav ni imel, bil pa je prizadet njegov ego, bil je vznemirjen, prizadet in razočaran. V službi se je počutil neprijetno. Izrecno je povedal, da pomoči psihoterapevta ne rabi. Očitno zato tudi ni poiskal zdravniške pomoči po dogodku, kar pa ne dokazuje, da ni trpel zatrjevanih duševnih bolečin. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da ne bi verjelo tožniku tudi glede težav z nespečnostjo. Toženec v pritožbi nadalje zmotno navaja, da naj bi bila tožniku prisojena odškodnina iz razloga, ker se ima za večvrednega. Tožnik je izpovedal o nadjazu v smislu, da ima izoblikovano samopodobo in samospoštovanje. Odškodnina mu ni bil prisojena, ker se bi počutil večvrednega od drugih ljudi. Glede na vse pretrpljene duševne bolečine tožnika je dosojena odškodnina malo nad eno povprečno neto plačo primerna in predstavlja pravično zadoščenje.

9. Pritožnik pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške pravdnega postopka. Tožnik je delno uspel s tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikov delni uspeh v pravdi 80%, kar pomeni, da je uspeh toženca 20%. Toženec ima zato prav, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti tudi njegove stroške in jih upoštevati pri odločitvi o priznanju stroškov. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo priglašene stroške skladno z vloženim stroškovnikom pod prilogo B4. Za odgovor na tožbo 300 točk, prvo pripravljalno vlogo 300 točk, pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo dne 9. 12. 2021 300 točk, narok za glavno obravnavo dne 25. 4. 2022 150 točk in 50 točk za trajanje naroka, skupaj 1100 točk. K temu je prištelo še 21 točk za materialne izdatke in 22% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znese skupaj 820,57 EUR.

10. Ob upoštevanju odmerjenih stroškov tožnika v višini 1.042,57 EUR, mu je toženec dolžan glede na uspeh v pravdi povrniti 834,06 EUR. Stroški toženca so odmerjeni v znesku 820,57 EUR. Glede na toženčev uspeh v pravdi mu je tožnik dolžan povrniti 164,11 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec tožniku dolžan plačati 669,95 EUR pravdnih stroškov.

11. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (351. člen ZPP). Drugih kršitev, ki jih je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti, ni našlo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Toženec je s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu. Glede odločitve o glavni stvari je v celoti propadel, delno pa uspel s pritožbo zoper stroškovno odločitev, ki je stranska terjatev. Tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k hitrejši in enostavnejši rešitvi spora. Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).