Jedro

Če stranka, ki je predlagala izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti ne pristopi na obravnavo, sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v celoti potrdi sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje z dne 19. 5. 2021. II. Tožena stranke je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 153,00 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tako določenega paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168948/2015 z dne 4. 1. 2016 ostane v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi glede odločitve, da je tožena stranka A. A., dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki P. d.o.o., znesek 288,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 12. 2015 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 99,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 1. 2016 dalje do plačila. V točki II. izreka pa je odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je to sodbo sprejelo v postopku v sporih majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je narok za glavno obravnavo razpisalo za dne 19. 5. 2021, tožena stranka se tega naroka ni udeležila, je pa zahtevala izvedbo naroka. Sodišče prve stopnje pa je sklenilo, da zato ker tožena stranka ni prišla na ta narok, čeprav je bila v redu vabljena, izda sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 454. člena ZPP sodbo na podlagi pripoznave, saj so bili izpolnjeni pogoji iz člena 316 ZPP. V primeru izostanka tožene stranke, ki je zahtevala narok, mora namreč sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je še zapisalo, da je bila tožena stranka na posledice izostanka opozorjena tudi v vabilu na narok in je zato sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 454. člena ZPP, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je zahtevku tožeče stranke ugodilo (sodba na podlagi pripoznave), ker je ugotovilo, da ne gre za zahteve, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, pa mora na podlagi določila 442. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja v laični obliki. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi pa navaja, da je on kot tožena stranka podal kazensko ovadbo zoper razpravljajočo sodnico in tako sodnica ni imela nobenih pooblastil, da bi speljala narok za glavno obravnavo za 19. 5. 2021, prav tako je podal kazensko ovadbo zoper predsednico Okrajnega sodišča v Celju in zoper direktorja tožene stranke. Navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodbe sodišča, sprejete v točki 13 obrazložitve sodbe. Vložena kazenskega ovadba zoper razpravljajočo sodnico namreč pomeni, da ta tožencu ne zagotavlja sodnega varstva, kar posledično pomeni, da tožencu in priči sodnica ne more zagotoviti resnične izpovedi. Tako so nastopile okoliščine storitve kaznivega dejanja in posledično reševanje kazenske ovadbe. Sodnica sama pa je to kazensko ovadbo reševala v lastni režiji, kar ni zakonito. Nastopila je okoliščina, ki je onemogočila izvedbo naroka in s tem je bil tudi upravičen izostanek tožene stranke iz naroka, zato so tudi navedbe sodnice v 12. točki obrazložitve sodbe neutemeljene in brezpredmetne. Sodnica se je vmešala v delo samostojnih organov pregona. Zaradi vloženih in nerešenih kazenskih ovadb je bil izostanek toženca A. A. in priče B. B. iz naroka dne 19. 5. 2021 obrazložen in opravičen in tako bo tudi v prihodnje, dokler kazenske ovadbe ne bodo obravnavane po SKP Celje in Državnem tožilstvu. Sodnica zato ni imela pooblastila za opravila nadaljnjih dejanj, to je izvedbo naroka in izdajo sodbe. Navaja še, da ima B. B. na tem stanovanju pravico dosmrtnega stanovanja, s čemer je izkazan pravni interes, da bi tudi B. B. nastopil na sodišču. Navaja še, da je reševanje kazenskih ovadb le v pristojnosti organov pregona, zato v celoti zavrača trditve sodnice v 14. točki obrazložitve sodbe, da sodišče stranke ni dolžno obvestiti o tem, da predlogu za preklic naroka ni ugodilo oziroma, če stranka ne prejme obvestila sodišča, to pomeni, da bo narok opravljen. Zato večkrat ponavlja, da je zaradi vloženih in nerešenih kazenskih ovadb bil izostanek toženca A. A. in priče B. B. iz naroka dne 19. 5. 2021 obrazložen in opravičen. Vložena kazenska ovadba presega zgolj izločitev sodnice iz pristojnosti v sodni zadevi in zaradi vložene kazenske ovadbe sodnica ne bi smela opravljati procesnih dejanj. Narok z dne 19. 5. 2021 je tako bil nezakonit. Ne strinja se tudi z odločitvijo sprejeto v sodbi VSC Cp 29/2021 z dne 3. 3. 2021. Še enkrat poudarja, da je zaradi nerešenih kazenskih ovadb, razpravljajoča sodnica nezakonito razpisala narok za dne 19. 5. 2021 v zadevi P 145/2021. S tem je storila kršitev določbe 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodnica bi narok morala preklicati. Nato navaja, da sodnica Mateja Kikelj zapisnika z naroka z dne 19. 5. 2021 ni izkazala oziroma ga ni vročila njemu kot tožencu. Ker zapisnik toženi stranki s tega naroka ni bil vročen, sodnica ni izkazala, da je bil dne 19. 5. 2021 opravljen narok. Tako toženec ni pripoznal tožbenega zahtevka in zato sodba zanj ni veljavna in ni zavezujoča. Pritožbo podaja tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Ti stroški so prisojeni v nesorazmerno visokem znesku glede na vrednost vtoževane glavnice. Prav tako izpodbija tudi priznane stroške izvršilnega postopka v višini 99,90 EUR. Predlaga, da se tej pritožbi ugodi in da se v celoti zavrne izpodbijana sodba.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da je sodišče povsem pravilno in skladno z določili ZPP ugotovilo, da je tožencu vabilo na narok za dne 19. 5. 2021 bilo pravilno vročeno s fikcijo kot tudi, da je njegova prošnja za preložitev le-te ni utemeljena ter da njegov izostanek z naroka ni opravičen, saj je kot razlog navajal vložene kazenske ovadbe. Sodišče je pravilno ocenilo, da toženec s svojimi procesnimi ravnanji zlorablja svoje pravice in onemogoča delo sodišča, kar je nedopustno in ne more imeti pravnega varstva. Tožeča stranka je še mnenja, da so kazenske ovadbe, katere podaja toženec neutemeljene. Navaja še, da je pogodba o upravljanju št. 121/12 veljavna, kar je tožeča stranka v predmetnem postopku izkazala in je tudi predložila vsa potrebna dokazila. Mnenja je tudi, da bi se toženo stranko moralo kaznovati, ker nedokazano zatrjuje, da je nekdo storil nekaj kaznivega. Sama vložitev kazenske ovadbe še ne pomeni niti, da bo nekdo utemeljeno osumljen nečesa kaznivega, kaj šele, da bo kasneje pravnomočno obsojen. Vložena kazenska ovadba zoper sodnika ni razlog za preklic narokov vse do takrat, dokler ne bodo preiskovalna dejanja končana. Trditve iz kazenskih ovadb si je toženec izmislil in s tem skušal onemogočiti delo sodišča. Sodnica v predmetni zadevi ni reševala kazenskih ovadb, pač pa je na podlagi civilno pravnih pravil ter procesno pravnih pravil sodila in odločila o predmetnem zahtevku tožeče stranke. V slovenskem pravu velja domneva nedolžnosti v kazenskih postopkih, dokler nekdo ni pravnomočno obsojen in ga zato ne smejo zadevati nikakršne posledice ali vplivi morebiti vloženih kazenskih ovadb. Navaja še, da si toženec napačno tolmači bistvene kršitve pravil postopka po členu 339 ZPP, ko trdi, da je sodnica kršila točko 10. člena ZPP, s tem, ko ni opravila naroka za zaslišanje njegove priče. Razlog za izdajo sodbe na podlagi pripoznave je lahko že sama neupravičena odsotnost stranke, ki se naroka ne udeleži. Zapisnika o izvedenem naroku sodnik ni dolžan vročati nobeni stranki, lahko si pa stranka to pridobi iz sodnega spisa. V spisu se zapisnik nahaja, bil je spisan tekom naroka, ki se ga toženec ni udeležil, v nasprotju s tožnikom. Tožeča stranka povzema, da je sodnica imela zakonsko podporo za izvedbo naroka dne 19. 5. 2021 in je pravilno, skladno z ustreznimi določili ZPP zaradi toženčevega nepristopa na ta narok izdala sodbo na podlagi pripoznave, odločala je po pravilih, ki veljajo za postopke v sporih majhne vrednosti, zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšne omejitve pritožbenih razlogov so zato nedovoljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje pa ob preizkušanju pritožbe po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11., ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno izdalo izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti. Izdalo jo je na podlagi določbe tretjega odstavka 454. člena ZPP. Po tej določbi izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa na narok ne pride, čeprav je bila v redu vabljena. Pri tem morajo biti za izdajo sodbe na podlagi pripoznave izpolnjeni tudi pogoji iz 316. člena ZPP, to je da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati glede na določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP. Ker je bila sodba na podlagi pripoznave izdana kot posledica neupravičenega izostanka tožene stranke iz naroka, na katerega je bil toženec izrecno opozorjen tudi v vabilu na narok, ki je bil razpisan za dne 19. 5. 2021, so nepomembne pritožbene navedbe toženca, da vse do izdaje izpodbijane sodbe, tožbenega zahtevka ni pripoznal in da zato niso bili izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP za izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave.

7. Pritožbene navedbe, s katerimi toženec očita razpravljajoči sodnici, ki je izdala izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave in sicer z domnevno zlorabo sodniške funkcije ter prekoračitev pooblastil, ter s tem povezano storitvijo kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu KZ-1, ne predstavlja nobenega od dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP.

8. Dejstvo o vloženih in nerešenih kazenskih ovadbah zoper razpravljajočo sodnico in tudi zoper predsednico sodišča samo po sebi še ne pomeni, da razpravljajoča sodnica svoje sodniške funkcije v zadevi, na katero se nanaša, ne bi smela oziroma mogla opravljati, kot to zmotno meni toženec v svoji pritožbi, je pa to lahko predmet zahteve za njeno izločitev iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP, kar je bilo tudi v konkretnem primeru in je o tem že bilo odločeno. Toženec sicer v pritožbi navaja, da pomeni vložitev kazenskih ovadb prekoračitev izločitvenih razlogov, vendar pa, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, vložitev kazenskih ovadb zoper razpravljajočo sodnico in predsednika sodišča ter drugih udeležencev v sodnih postopkih, ne predstavlja nobenega od dovoljenih in uveljavljanih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Toženec se neutemeljeno ne strinja z obrazložitvijo, katero je sodišče navedlo v točki 12. obrazložitve, kjer je navedeno, da je tožena stranka sicer vložila predlog za preklic naroka, razpisanega za dne 19. 5. 2021 in opravičila odsotnost z navedenega naroka. Sodišče prve stopnje pa je po vpogledu vsebine te vloge pravilno ugotovilo, da ta ne vsebuje nobenih okoliščin, ki bi opravičevale njegov preklic oziroma izostanek tožene stranke iz navedenega razloga. V skladu s prvim odstavkom 115. člena ZPP v zvezi z 442. členom ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Takšen drug upravičen razlog lahko v skladu s sodno prakso predstavlja le nujna in nepredvidljiva ter neodložljiva obveznost, ki je stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku onemogočila pristopiti na razpisani narok, med takšne upravičene razloge pa prav gotovo ne sodi niti vložena kazenska ovadba niti vložena zahteva za izločitev sodnika, saj te okoliščine ne onemogočajo izvedbe naroka za glavno obravnavo, ker kaj takšnega ni opredeljeno v določbah ZPP. Kot neutemeljeni se tako izkažejo očitki toženca, da je sodišče prve stopnje narok dne 30. 9. 2020 opravilo v njegovi odsotnosti, kljub njegovemu opravičilu za izostanek s tega naroka iz upravičenega razloga. Res je sicer, da je sodišče v preteklosti v tej zadevi zaradi obstoja tovrstnih okoliščin že preklicalo narok. Ker pa je odločitev za preklic naroka sklep procesnega vodstva, sodišča v skladu s tretjim odstavkom 298. člena ZPP v zvezi s členom 242 ZPP ne zavezuje. Tudi predhodni sklepi sodišča o preklicu oziroma preložitvi naroka iz razloga vloženih kazenskih ovadb oziroma zahtev za izločitev razpravljajoče sodnice zanj niso zavezujoči, tudi sicer pa zoper sklep o nepreložitvi naroka v skladu s šestim odstavkom 115. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP in drugim odstavkom 270. člena ZPP v zvezi z 242. členom ZPP ni posebne pritožbe. Zakon tudi ne predpisuje obveznosti sodišča, da bi moralo o sprejetem sklepu, da prošnji za preložitev naroka ne bo ugodilo, obvestiti stranko, ki je preložitev predlagala, takšna je tudi ustaljena enotna sodna praksa sodišč, ki je že zavzela stališče, da se mora stranka, če ne prejme obvestila o preklicu naroka, le-tega udeležiti, ker sicer sama odgovarja za morebitne posledice izostanka z naroka. Če sodišče na njegov predlog za preložitev naroka ni odgovorilo, je toženec lahko sklepal le to, da njegovemu predlogu ni ugodilo. Posledice neupravičenega izostanka z naroka po tretjem odstavku 454. člena ZPP zakon ne veže zgolj na poravnalni oziroma prvi narok za glavno obravnavo, zato je sodna praksa že zavzela stališče, da posledice izostanka nastopijo tudi zaradi izostanka s kateregakoli drugega naroka.1 Toženec tako ne more biti uspešen s pritožbenimi navedbami, v katerih izpostavlja, da se je v tem postopku doslej udeležil več razpisanih narokov in da zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca o kršitvi njegove pravice do vročitve zapisnika z naroka in s tem posledično tudi kršitve njegove pravice do obrambe, ki bi lahko predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker mu sodišče prve stopnje ni vročilo zapisnika o naroku z dne 19. 5. 2021. Toženec si je napačno razlagal določilo 124. člena ZPP, ki vsebuje zgolj pravila o sestavi in vodenju zapisnika o naroku, ne določa pa obveznosti sodišča po uradni dolžnosti (primer njene odsotnosti z naroka stranki) vročati zapisnik o naroku strankam. Stranka ima vedno možnost in pravico vpogledati v sodni spis in se na takšen način tudi prepričati o opravljenih dejanjih sodišča in nasprotne stranke, zahteva pa lahko tudi prepis oziroma kopijo listin iz spisa, tudi zapisnika o naroku. Zatrjevano kršitev pravice do vročitve zapisnika in posledične kršitve pravice do obrambe bi tako lahko sodišče zgrešilo samo v primeru, če strankini zahtevi za vpogled v spis in za vročitev kopije oziroma prepisa zapisa o naroku brez utemeljenega razloga ne bi ugodilo, česar takega pa toženec v pritožbi ne zatrjuje. Sicer pa se zapisnik o glavni obravnavi nahaja v tusodnem spisu na listovni št. 467 in 467a spisa.

11. Pravno zmotno je sklepanje toženca v pritožbi, da je iz razloga, ker mu sodišče prve stopnje zapisnika o naroku z dne 19. 5. 2021 ni vročalo in da to posledično tudi pomeni, da ni izkazano, da je bil narok tega dne sploh opravljen oziroma in da iz tega razloga ni izkazano, da je bila na naroku prisotna tožeča stranka ter da to posledično pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po tretjem odstavku 454. člena ZPP. Ker se v sodnem spisu nahaja javna listina, to je zapisnik o naroku z dne 19. 5. 2021 iz katerega izhaja, da je bil ta narok opravljen in da se ga je udeležila tudi tožeča stranka, zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe o teh dejstvih in vsebino listine o teh dejstvih ne obstaja in zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi ustrezala 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pravilna je tudi obrazložitev sprejeta v točki 13. obrazložitve, da zatrjevana vložitev več kazenskih ovadb zoper tožečo stranko oziroma njuna predstavnika, zoper predsednico sodišča in zoper sodečo sodnico, ki se nanašajo tako na predmetno pravdno zadevo kot tudi na druge pravdne zadeve, ki jih obravnava razpravljajoča sodnica in o katerih pristojni organi še niso odločali, ne vpliva na delo sodeče sodnice in ni upravičen razlog za preklic naroka oziroma za izostanek tožene stranke z navedenega naroka. Sodišče je v tej zvezi štelo takšno ravnanje toženca za očitno zlorabo procesnih pravic in da se toženec očitno ne zaveda, da je tudi kriva ovadba kaznivo dejanje ter da z dajanjem takšnih krivih kazenskih ovadb onemogoča vsakršna dejanja sodišča v predmetni pravdni zadevi, kar pa je nedopustno in ne more imeti pravnega varstva. Sodišče mora v javnem interesu zagotavljati koncentracijo in pospešitev postopka. Sodišče namreč samostojno vodi postopek in samostojno sprejema odločitev v posameznih pravdnih zadevah. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe toženca češ, da je sodnica sama odločala o usodi kazenskih ovadb in je s tem posegla v delo neodvisnih organov pregona. Sodnica o usodi teh kazenskih ovadb ni odločala. Kot pa je sodišče že pojasnilo tožencu v tem in drugih primerih, pa vložitev kazenskih ovadb še ne pomeni procesne ovire za to, da razpravljajoča sodnica ne bi smela opravljati procesnih dejanj in da bi zaradi tega razloga takšna procesna dejanja bila nezakonita. Pravilno v odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da po Ustavi RS velja domneva nedolžnosti glede storitve kaznivih dejanj in to velja, dokler ni utemeljeno dokazana storitev kaznivega dejanja storilcu. Sodišče tako ni odločalo o vsebini kazenskih ovadb, o teh pritožbenih razlogih se je tudi izrekla razpravljajoča sodnica v izjavi z dne 24. 9. 20212 in to pojasnilo je bilo vročeno toženi stranki, ki je tako bila seznanjena s poslovanjem sodeče sodnice tudi po tem, ko je izvedela, da je toženec vložil številne kazenske ovadbe, sodnica pa stoji na pravilnem stališču, da zgolj vložene kazenske ovadbe še ne pomenijo, da je nekdo utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja. Ta domneva velja do pravnomočne kazenske sodbe. Sodnica je še pravilno zapisala, da je bilo v izpodbijani sodbi že pojasnjeno, da vložitev neutemeljenih kazenskih ovadb ni mogla vplivati na delo sodeče sodnice, ki jih tudi sicer obravnava kot razpravljajoča sodnica in da to tudi ni upravičen razlog za preklic naroka oziroma za izostanek tožene stranke z naroka za glavno obravnavo. V primeru drugačnih odločitev pa bi zato obstajali le razlogi za obnovo postopka po določbah ZPP. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zaradi vloženih in nerešenih kazenskih ovadb bil izostanek toženca in priče z naroka z dne 19. 5. 2021 obrazložen in opravičen. Sodišče druge stopnje je tožencu v zgornji obrazložitvi obrazložilo in pojasnilo v katerih primerih je lahko izostanek z naroka opravičen. Nikakor pa to ni vložitev kazenskih ovadb iz same vsebine sporočil preiskovalnih organov pa izhaja, da so te ovadbe po vsebini neobrazložene, to izhaja iz zapisnikov, katere je k pritožbi priložil sam toženec. Pogoj za opravo naroka tudi ni bil, da bi bile kazenske ovadbe s strani organov pregona zavržene, na dan odločanja in tako ni obstajal noben zakoniti razlog, da sodnica ne bi smela opraviti procesnega dejanja kot ga je nato tudi opravila. To dejanje je tako imelo pravni učinek po določbah ZPP in sodišče prve stopnje je tako zakonito izdalo sodbo na podlagi pripoznave, kot je obrazloženo s strani sodišča prve in druge stopnje.

13. Ker je toženec, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, zahteva izvedbo naroka, njegov izostanek z naroka, razpisanega za dne 19. 5. 2021, kot je bilo to predhodno že obrazloženo, pa ni bil upravičen in ker niso obstajali drugi utemeljeni razlogi za preložitev tega naroka, toženec pa pritožbeno niti ne izpodbija ugotovitve in zaključkov sodišča prve stopnje v tej točki, to je v 16. točki obrazložitve sodbe na podlagi pripoznave in ker pri zahtevku tožeče stranke v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZPP ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati, je sodišče prve stopnje, ki je toženca na takšno posledico njegovega izostanka iz naroka tudi izrecno opozorilo v vabilu na ta narok, povsem pravilno zaključilo, da so izpolnjeni prav vsi pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave na podlagi tretjega odstavka 454. člena ZPP v zvezi s členom 316 ZPP.

14. Toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev, vsebovano v izpodbijani sodbi na podlagi pripoznave. Najprej sodišče druge stopnje zavrača njegove pavšalne pritožbene navedbe, da so pravdni stroški v nesorazmerju z vrednostjo spornega predmeta. Sodišče prve stopnje se je namreč v točki 19. obrazložitve opredelilo do vseh priglašenih stroškov tožeče stranke in je ugotovilo, da je del stroškov bil priglašen v skladu z Odvetniško tarifo. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo nagrado pooblaščencu, saj se je pooblaščenec tožeče stranke udeležil narokov in iz tega razloga pripada nagrada pooblaščencu za zastopanje na teh narokih po Tar. št. 18/1, 19/1 in 20/1 Odvetniške tarife in za odsotnost iz pisarne v času potovanj na sodišče po četrtem odstavku 6. člena Odvetniške tarife, vse v smislu določila 155. člena ZPP in gre za pravdo potrebne stroške, do povrnitve katerih je tožeča stranka upravičena. Sodišče prve stopnje je materialne stroške tožeči stranki priznalo v realni višini in jih je priznalo po tretjem odstavku 11. člena OT, zato pa je sklenilo, da ni upravičena še do povrnitve v pavšalnem znesku v višini 2 % skupne vrednosti storitve in zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje podvajalo stroške tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo Odvetniško tarifo in jo ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) stroške tožeče stranke za odvetniške storitve in za izdatke, pravilno odmerilo v znesku kot to izhaja iz odločitev sodišča prve stopnje. Ker se je glede na izdano sodbo na podlagi pripoznave izkazal ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi za neutemeljen, je zato sodišče prve stopnje pravilno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168948/2015 z dne 4. 1. 2016 tudi v tretjem odstavku, to je glede plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 99,90 EUR.

15. Pritožba toženca zoper izpodbijano sodbo je glede na vse obrazloženo neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, ki kakšnih kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave po določbi člena 353 ZPP v celoti potrdilo in zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno.

16. Toženec ni priglasil pritožbenih stroškov, zato je izrek o njegovih pritožbenih stroških odpadel, tožeči stranki pa mora v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 442. členom ZPP povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj s svojo pritožbo ni uspel. Tožeča stranka je glede na to, da se je konkretizirano opredelila do navedb v pritožbi, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo v višini 250 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife in do povrnitve administrativnih stroškov v višini 5 točk po drugem odstavku 11. člena Odvetniške tarife, skupaj torej 255 točk oziroma v višini 153,00 EUR. Tožena stranka mora tako tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v skladu s četrtim odstavkom 458. člena ZPP v roku 8 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Primerjaj sodbo VSK opr. št. Cpg 277/2013 z dne 23. 1. 2014, sodbo VSL opr. št. I Cp 287/2014 z dne 30. 1. 2014 in druge. 2 Glej listovno št. 491 spisa.