Jedro

V 109. členu SZ-1 so predpisani nujni kumulativno predvideni pogoji za lastnikovo obveznost sklenitve najemne pogodbe za stanovanje po smrti njegovega najemnika. Med temi pogoji je tudi ta, da je bil najemnikov zakonec (izvenzakonski partner) ali njegov ožji družinski član naveden v najemni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, da je toženka dolžna izprazniti stanovanje št. 48 v šestem nadstropju na naslovu G., ter ga prostega oseb in stvari prepustiti tožnici v posest. Toženki je naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 988,63 EUR. Sodišče prve stopnje je z isto sodbo tudi zavrnilo toženkin zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnica dolžna s toženko skleniti najemno pogodbo za navedeno stanovanje.

Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne zahtevek po tožbi ter ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, tožnici pa naloži plačilo toženkinih stroškov postopka, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da toženka ob smrti najemnika dejansko ni prebivala v spornem stanovanju. Toženka je imela v stanovanju vse svoje osebne stvari, na tem naslovu je imela prijavljeno stalno prebivališče, pred smrtjo pa je tudi sama skrbela za pokojnega očeta. Prevelika teža je posvečena dejstvu, da toženka v trenutku smrti očeta ni bila v stanovanju oziroma se v njem ni nahajala zadnji mesec pred njegovo smrtjo. Zaslišane priče in toženka so izpovedale, da je toženka večino časa dejansko prebivala na spornem naslovu. Drugje je vselej bivala zaradi očetovega nasilja in drugih razlogov na njegovi strani, zaradi česar se je bila prisiljena začasno odseliti iz stanovanja. Po umiritvi razmer se je toženka vračala v stanovanje. V spornem stanovanju je živela z očetom tudi v času prijave na razpis za oddajo neprofitnih stanovanj njenega takratnega partnerja B. Ž.. V druga stanovanja je toženka hodila le prespati. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kje je bil naslov njenega dejanskega prebivanja, če toženka ni živela na G.. Sodišče ni ugotavljalo, koliko časa je toženka dejansko prebivala v spornem stanovanju in koliko časa drugje. Sodišče ni upoštevalo razlogov za toženkino odsotnost iz stanovanja. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z materialnim pravom. Ne zakon ne sodna praksa ne zahtevata, da oseba, ki zahteva sklenitev najemne pogodbe, s pokojnim najemnikom dejansko prebiva v stanovanju natanko ob trenutku njegove smrti. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega prebivanja toženke in dejstva, da se je bila „prisiljena“ izseliti iz stanovanja mesec dni pred smrtjo najemnika iz razlogov na njegovi strani. Ni bistveno, ali je tožnica vedela ali ne za uporabo stanovanja in dejansko prebivanje v njem s strani toženke. Tožnica sploh ne preverja, kdo v njenih stanovanjih dejansko prebiva. Glede na pomanjkljivi nadzor tožnica niti ni mogla vedeti, da je toženka že dolgo pred najemnikovo smrtjo uporabljala stanovanje.

Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka v relevantnem obdobju ni prebivala v obravnavanem stanovanju. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so jasni, izčrpni, skladni in prepričljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbene navedbe navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Ne glede na to pa vprašanje, ali je toženka dejansko prebivala v stanovanju v času očetove (najemnikove) smrti niti ni odločilno. Med pravdnima strankama ni sporno, da toženka ni bila navedena kot uporabnica stanovanja v najemni pogodbi. Že ta okoliščina je zadoščala za ugoditev tožbenemu zahtevku po tožbi in zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. V 109. členu SZ-1 so predpisani nujni kumulativno predvideni pogoji za lastnikovo obveznost sklenitve najemne pogodbe za stanovanje po smrti njegovega najemnika. Med temi pogoji je tudi ta, da je najemnikov zakonec (izvenzakonski partner) ali njegov ožji družinski član bil naveden v najemni pogodbi. Da lahko preide na uporabnika pravica pridobiti status novega najemnika stanovanja, mora torej biti uporabnik naveden že v najemni pogodbi prejšnjega najemnika. Ker toženka ni bila navedena kot uporabnica v prejšnji najemni pogodbi, tožeča stranka ni bila dolžna skleniti najemne pogodbe z njo že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo tudi, ali je toženka v stanovanju dejansko prebivala, pri čemer je izhajalo s stališča, zavzetega v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 183/2000, ki pa se navezuje še na določbe prejšnjega SZ (Ur. l. RS, št. 18/91). Določbe 109. člena SZ-1 so namreč v obravnavanem pogledu strožje od določb 56. člena SZ, saj novi zakon za razliko od prejšnjega kot nujen pogoj za lastnikovo dolžnost sklenitve najemne pogodbe določa tudi to, da je uporabnik bil naveden v najemni pogodbi. Ker toženka ni bila navedena v najemni pogodbi, je že ta ugotovitev, kot že rečeno, zadoščala za pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).