Jedro

Objekt A. je bil res zgrajen kot prizidek k stanovanjski hiši B., vendar stoji na svoji nepremičnini in je v tožničini lasti, zato je tožnica kot lastnica in samostojna uporabnica storitev javne službe oskrbe s pitno vodo dolžna izvesti priključek svoje stavbe na javni vodovod.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici kot lastnici stanovanjskega objekta na A. naložila, da v osmih mesecih od prejema odločbe priključi omenjeni objekt na omrežje javnega vodovoda. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da gre za stanovanjsko stavbo, ki leži na svoji parc. št. 47/1 k.o. ..., ima svojo hišno številko, zgrajena pa je bila naknadno kot enonadstropni prizidek k hiši B. Ker gre za stavbo, bi morala biti v skladu z 8. in 9. členom Odloka o oskrbi s pitno vodo samostojno priključena na omrežje javnega vodovoda.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je njen stanovanjski objekt A., ki je bil na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 20. 7. 1940 zgrajen kot prizidek objektu na B., preskrbljen z vodo. S stavbo na B. ima namreč skupen vodovodni priključek, vodomerno mesto pa se nahaja v zidni niši enote B., od tu naprej pa je napeljava interna. Ker je njen objekt na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja uradno še vedno prizidek, ne pa samostojna stavba, naj bi v obravnavanem primeru šlo za stanovanjski enoti v okviru ene stavbe, zato njen objekt ne potrebuje ločenega in samostojnega vodovodnega priključka. Sprememba namembnosti njenega objekta bi se namreč lahko „zgodila“ le s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, ki pa ga ni, zato objekta na B. in A. uradno še vedno veljata za enostanovanjski objekt s prizidkom, torej za enotno stavbo, zato svojega priključka ni dolžna izvesti. Glede definicije stavbe se sklicuje na Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena oziroma na metodološka pojasnila. Dejstvo, da ima tožnica ločen vhod, ločeno parcelno številko in ločeno številko hiše torej ne pomeni, da je njena enota samostojna stavba, ki potrebuje svoj vodovodni priključek. Gradnjo tega bi ji lahko naložil le upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Obveznost, kot ji je bila naložena z izpodbijano odločbo, tako nima podlage v materialnem pravu.

Poleg tega samostojnega priključka niti ne more narediti, saj bi ga bilo mogoče izvesti le preko zemljišča sosednje stavbe (B.), vendar pa je njen lastnik B.B. umaknil soglasje za služnost, zato ni mogoče ustanoviti služnostne pravice položitve vodovodnega priključka. Tako ne drži ugotovitev toženke v drugostopenjski odločbi, da ima tožnica možnost ureditve samostojnega priključka.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke. Med drugim se sklicuje tudi na določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN), v skladu s katerim mora investitor vložiti zahtevo za vpis stavbe v kataster stavb. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo z dne 30. 1. 2014. V njej odgovarja na stališča toženke, ki niso pomembna za odločitev v tej zadevi, v bistvenem pa ponavlja svoja stališča iz tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi, samo tako opredeljeni razlogi pa so predmet preizkusa v upravnem sporu. To stališče, ki ga je sodišče zavzelo že v več zadevah, med drugim U 2358/2008, I U 36/2011 in I U 1566/2011, izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži. Sodišče je pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi in v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, medtem ko po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). To pomeni, da mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo. Sodišče se zato v tem upravnem sporu ni opredeljevalo do tožničinih navedb iz prejšnje tožbe.

Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) v drugem odstavku 1. člena določa, da se z gospodarskimi javnimi službami zagotavljajo materialne javne dobrine kot proizvodi in storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavlja republika oziroma občina zaradi zadovoljenja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu. Način opravljanja občinske gospodarske javne službe (v konkretnem primeru oskrbe s pitno vodo) predpiše lokalna skupnost z odlokom (drugi odstavek 3. člena). V tem predpisu se med drugim določijo pogoji za zagotavljanje in uporabo javnih dobrin ter pravice in obveznosti uporabnikov (7. člen). Uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, je obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (drugi odstavek 5. člena).

V skladu z navedenim je Mestna občina Ljubljana sprejela Odlok o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 17/06 in naslednji) in v njem uredila način opravljanja obvezne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, katerega sestavni del so tudi obveznosti uporabnikov. Tako je po prvem odstavku 8. člena obvezna priključitev stavbe na javni vodovod, če gre za območje, kjer je ta že zgrajen, o čemer je izvajalec dolžan uporabnika obvestiti in mu določiti pogoje za izdajo soglasja za priključitev (drugi odstavek). V 9. členu je še določeno, da se vodovodni priključek izvede za vsako stavbo posebej, lahko pa ima stavba tudi več vodovodnih priključkov. Po 21. členu je uporabnik storitve javne službe fizična ali pravna oseba, ki uporablja vodo iz javnega vodovoda na območju MOL, za kar je dolžan tudi plačevati račune (23. člen).

V zadevi ni sporno, da je tožnica lastnica objekta na naslovu A., ki stoji na njenem zemljišču parc. št. 47/1 k.o. ..., da je bil objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja kot enonadstropni prizidek k stanovanjski hiši B., da ga uporablja v stanovanjske namene in da je v njem zagotovljena oskrba s pitno vodo preko priključka B. na javni vodovod. Sodišče dodaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo I U 2026/2011 z dne 15. 3. 2012 odpravilo prejšnjo prvostopenjsko odločbo št. 061-617/09-3 z dne 17. 6. 2011 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V omenjeni odločbi je bilo namreč ugotovljeno le, da stanovanjski objekt A. ni samostojno priključen na omrežje javnega vodovoda, ne da bi bile ugotovljene okoliščine, v katerih je mogoče tožnici naložiti tak ukrep.

Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v ponovljenem postopku, ostaja sporno, ali je obstoječi način oskrbe s pitno vodo v skladu z veljavnimi predpisi.

Poleg že omenjenih predpisov je v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni Pravilnik o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/06 in naslednji) določal zahteve za oskrbo s pitno vodo, ki morajo biti izpolnjene pri opravljanju storitev obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, oskrbe s pitno vodo in pri lastni oskrbi prebivalcev s pitno vodo (prvi odstavek 1. člena). Iz določb omenjenega pravilnika izhaja, da je eden od vidikov izvajanja obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja tudi v zagotavljanju pogojev za njeno delovanje. Zato priključevanje stavbe na javni vodovod ni določeno le zaradi koristi uporabnikov – njihove oskrbe s pitno vodo iz javnega vodovoda (kar ima za posledico, da za to oskrbo ne smejo uporabljati drugih vodnih virov – prim. 117. člen Zakona o vodah, ZV-1), ampak tudi zaradi tega, da se s tem zagotovi možnost, da se uporabniku obračunajo stroški za porabljeno vodo. Eden od virov financiranja gospodarskih javnih služb je namreč tudi cena javnih dobrin (prvi odstavek 8. člena ZGJS), ki jo plačujejo uporabniki (prvi odstavek 59. člena ZGJS). Ceno pa bo mogoče uporabniku zaračunati in tako doseči njegov prispevek k financiranju delovanja obvezne gospodarske javne službe le, če bo njegova stavba, v kateri rabi vodo, priključena na javni vodovod.

Pravilnik o oskrbi s pitno vodo tako v prvem odstavku 14. člena določa, da če se v stavbi oziroma gradbenem inženirskem objektu na poselitvenem območju, kjer se zagotavlja oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe, rabi pitna voda, mora lastnik stavbe oziroma gradbeno inženirskega objekta zaradi oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod. V skladu s prvim odstavkom 15. člena se mora na javni vodovod priključiti vsako odjemno mesto posebej. Odjemno mesto pa je mesto vodovoda, kjer se odčitava poraba pitne vode posameznega porabnika pitne vode; na posamezno odjemno mesto je lahko priključeno več porabnikov pitne vode, če je v skladu z določbami stanovanjskega zakona zagotovljena porazdelitev stroškov med njimi (3. točka 4. člena).

Iz navedenega izhaja, da gradnja priključka stavbe pomeni gradnjo povezave med javnim vodovodom in odjemnim mestom, kjer se odčitava poraba posameznega uporabnika. Na posamezno odjemno mesto je sicer lahko priključenih več porabnikov pitne vode (kot je to v obravnavanem primeru), vendar le, če je v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) zagotovljena porazdelitev stroškov med njimi, to je v primerih etažne lastnine (prim. 30. člen SZ-1). Samo v takem primeru bi bila torej dopustna oskrba z vodo preko skupnega priključka, za kar se zavzema tožnica.

Glede na uvodoma navedena dejstva, ki med strankama niso sporna, pa sodišče meni, da v tej zadevi ne gre za tak primer. Tožnica ne izpodbija, da je lastnica objekta A., ki dobiva vodo preko priključka sosednje nepremičnine (tam je tudi vodomer), ki je v lasti drugega, torej preko tujega priključka (drugi odstavek 24. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo). Objekt na A. je bil res zgrajen kot prizidek k stanovanjski hiši B., vendar stoji na svoji nepremičnini – zemljišču parc. št. 47/1 k.o. ... in je v tožničini lasti, zato je tožnica kot lastnica in samostojna uporabnica storitev javne službe oskrbe s pitno vodo dolžna izvesti priključek svoje stavbe na javni vodovod.

Na navedeno ne more vplivati dejstvo, da je bil tožničin objekt zgrajen tako, da je bil prizidan tedaj že obstoječi hiši. Gre za način gradnje, ki v smislu sedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) prav tako pomeni gradnjo novega objekta (7.1. točka prvega odstavka 2. člena). Tudi sicer prizidek sam zase ustreza definiciji stavbe iz 1. in 1.1. točke prvega odstavka istega člena ZGO-1, kot s tlemi povezanim objektom, ki ima enega ali več prostorov, v katere lahko človek vstopi in so namenjeni prebivanju ali opravljanju dejavnosti. V tem pogledu je neupoštevano tudi tožbeno stališče, da bi bilo tožničin prizidek mogoče šteti za samostojno stavbo samo, če bi bilo izdano gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti prizidka. „Prizidek“ namreč ni namembnost in je zato ni treba spreminjati (v smislu: iz gradbenega dovoljenja za prizidek v gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo). Omenjeni prizidek torej tako v funkcionalnem kot v gradbenem pogledu (kot s tlemi povezanim objektom) ustreza definiciji stavbe. Za presojo, da gre za stavbo, ki mora imeti svoj priključek na javni vodovod, je zato irelevantno, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za prizidek, za katerega je bila oskrba s pitno vodo zagotovljena prek interne napeljave od priključka stanovanjske stavbe na B. Na dolžnost gradnje priključka ne more vplivati niti v tožbi zatrjevana okoliščina, da se ta lahko izvede le preko sosednjega zemljišča, na katerem stoji objekt B., ki je v lasti B.B., ta pa je soglasje za to umaknil. Če do dogovora ne pride, ima namreč lastnik nepremičnine, ki izpolnjuje pogoje za priklop, možnost zahtevati v sodnem postopku določitev trase, po kateri naj se izvede priključek preko tuje nepremičnine (91. člen Stvarnopravnega zakonika). Glede na navedeno tožnica neutemeljeno oporeka stališču toženke, da ima možnost ureditve samostojnega priključka.

Na podlagi drugega odstavka 40. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo je inšpektor mestne uprave MOL pristojen za nadzor nad izvajanjem določb odloka, za katere je v primeru njihove kršitve po tem odloku predpisana globa, torej tudi za ravnanje v nasprotju z 8. členom odloka (44. člen). Navedeno je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, zato ne drži, da bi izvedbo samostojnega priključka lahko zahteval le organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ker ostale navedbe za odločitev niso pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).