Jedro

Pritožbeni argument, da ekonomske vrednosti pravice ni mogoče ugotavljati ločeno za kabelsko retransmisijo v TV in radijskih programih, negira že okoliščina, da je bila v času veljavnosti Memoranduma z dodatki cena za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja v radijskih programih urejena v posebni licenčni pogodbi - Sporazumu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan v 15 dneh tožniku plačati 71.434,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2016 (točka I izreka) in 7.278,89 EUR pravdnih stroškov (točka III izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 pritožuje toženec. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožnik sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih pravnih ugovorov, temveč je zgolj povzelo stališča Višjega sodišča v Ljubljani iz sodne odločbe II Cp 851/2018. Zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo v radijskih programih za obdobja od 1. 1. do 31. 12. 2011, od 1. 1. do 30. 6. 2012 in 1. 12. do 31. 12. 2012 je bil prvič vsebinsko obravnavan, zato sodišče na ugovore ne bi smelo odgovarjati zgolj s posplošenim povzemanjem obrazložitve omenjene odločbe. Obravnavo, opravljeno 29. 8. 2019, je sodišče vodilo na nedopusten način. S tem, ko je toženca nenehno prekinjalo in ga opozarjalo, da ne dovoli razprave o pravnomočno razsojeni stvari in da o predmetu spora obstajajo judikati, mu ni zagotovilo vsebinsko celovitega in učinkovitega izjavljanja.

Tožnik je zaradi kršitve avtorske pravice zahteval plačilo odškodnine in civilne kazni (po 168. členu ZASP2). Vsak poseg v ustavno zaščitene pravice iz ustvarjalnosti, med katere sodi tudi avtorska pravica, predstavlja njihovo kršitev. ZASP celovito ureja vse pravne položaje, povezane s stvaritvijo avtorskih del, tako tiste, ki se nanašajo na dopustno uporabo, kot tiste, ki se nanašajo na njihovo nedopustno uporabo. Vse kršitve po ZASP je treba obravnavati po pravilih o povzročitvi škode. Višina odškodnine se določi v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste, kar pa ne pomeni, da se s takim načinom določitve obsega škode spreminja tudi pravna narava zahtevka - iz odškodninskega (po 168. členu ZASP) v pridobitvenega (po 190., 198. členu OZ3). Sodno varstvo je v ZASP celovito urejeno, določena je pravna narava pravovarstvenih zahtevkov; ne gre za pravno neurejena vprašanja, ki bi terjala uporabo OZ. Določbe OZ, razen v obsegu, predpisanim z ZASP, niti po razlagalnem argumentu kronologije (novela ZASP-C je v razmerju do OZ mlajši specialni predpis) niti po razlagalnem argumentu specialnosti ne morejo posegati v specialno ureditev sodnega varstva po ZASP. Upoštevajoč datum vložitve tožbe (2. 3. 2016) in triletni zastaralni rok, ki velja za odškodninske terjatve, je celotna vtoževana terjatev zastarala.

V sodbi povzeta stališča so neskladna z odločbami Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče v odločbi U-I-165/03-18 ni presodilo, da so določila drugega odstavka II. poglavja - Javno oddajanje Tarife 984, ki predpisujejo avtorska nadomestila v pavšalnem znesku, v neskladju z ustavo ali zakonom. Z razveljavitvijo posamezne določbe predpisa s strani Ustavnega sodišča ostale določbe predpisa ne prenehajo veljati. Kriterij iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja - Javno oddajanje Tarife 98 je postal edini veljavni kriterij za izračun avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih glasbenih del. Predpisi, tudi splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil, ne prenehajo veljati zaradi njihove domnevne neuporabe. Tarifa 98 je na podlagi prehodnih določb ZASP-B ex lege pridobila pravno naravo skupnega sporazuma (sporazumne tarife). Memorandum ni mogel imeti narave splošne tarife za uporabo avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije (ni bil objavljen v Uradnem listu, ni določal tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe ...), in zato na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ni pridobil veljave skupnega sporazuma o tarifi. Enako velja glede Dodatka k Memorandumu.

Sodišče ni pristojno za določitev primerne tarife. V primeru nastanka zakonske praznine bi moralo prekiniti postopek in pred Ustavnim sodiščem sprožiti postopek za oceno ustavnosti relevantnih zakonskih določb. Sodišče je najprej nepravilno ugotovilo obstoj pravne praznine, nato pa je arbitrarno določilo tarifo za kabelsko retransmisijo avtorskih glasbenih del v RA programih. S tem, ko je prevzelo pristojnosti Sveta za avtorsko pravo, je tožencu kršilo več ustavnih pravic (po 14., 22. in 74. členu Ustave Republike Slovenije).

Pri odločanju se je sodišče sklicevalo na stališča sodne prakse (- da je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v višini 0,198 EUR primerno, - da v letu 2011 pogodbeno dogovorjena cena za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja v RA programih v višini 0,03 EUR na naročnika, predstavlja običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP), vendar v Sloveniji precedenčno pravo ne velja. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih navedb o višini nadomestila in predložene študije „Benchmarking obsega in strukture nadomestil za avtorske pravice iz retransmisije glasbe v Sloveniji“ Ekonomskega inštituta. Sodišče se prav tako ni opredelilo do predloga za notifikacijo pravde pri Javni agenciji RS za varstvo konkurence (po 63. členu ZPOmK-15). S tem, ko je nadomestilo določilo arbitrarno, po prostem preudarku (namesto po merilih, kogentno določenih s strani zakonodajalca), je tožencu kršilo več ustavnih pravic (po 14., 22. in 74. členu Ustave Republike Slovenije).

Pravica kabelske retransmisije je enovita pravica, zato plačila avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih ni mogoče uveljavljati ločeno od plačila avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih. Naročniškega razmerja ni mogoče skleniti zgolj za kabelsko retransmisijo v radijskih programih, pač pa le za kabelsko TV, za izbrani TV paket, v katerega so vključeni tudi radijski programi. Ekonomske vrednosti pravice ni mogoče ugotavljati ločeno za kabelsko retransmisijo v TV in radijskih programih.

Tožencu ni bil omogočen dostop do zvočnega posnetka dela glavne obravnave z 29. 8. 2019, zato se ni mogel izreči o skladnosti prepisa s posnetkom. Po tem, ko je prejel prepis zvočnega posnetka s poukom o možnosti vložitve ugovora zoper morebitno nepravilnost prepisa, je toženec 15. 10. 2019 sodišče obvestil, da prepisu ni bil priložen nosilec zvočnega zapisa, ter predlagal, da se mu omogoči dostop do zvočnega posnetka. Kljub temu, da je sodišču sporočil zahtevano davčno številko, mu dostop do zvočnega posnetka nikdar ni bil omogočen (v obdobju do izdaje sodbe in tudi kasneje je toženec redno preverjal, za katere zadeve so dovoljeni dostopi). Vložil je ugovor zoper prepis, do katerega se sodišče ni opredelilo niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Opisane opustitve predstavljajo nedopusten poseg v toženčevo pravico do izjave.

Posledica nepravilne (nezakonite, ustavno neskladne) odločitve je tudi nepravilna stroškovna odločitev.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi je tožnik od toženca (kabelskega operaterja) zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in radijskih programih (prvotno v dveh ločenih pravdah, ki sta bili združeni v skupno obravnavanje) ter plačilo civilne kazni. O zahtevku za plačilo avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih (v letu 2011 ter v obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in v decembru 2012) ter plačilo civilne kazni (za navedeno obdobje) je že pravnomočno odločeno.6 Prav tako je pravnomočno odločeno o zahtevku za plačilo avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih programih, za leto 2013, 2014 in 2015, ter o zahtevku za plačilo civilne kazni za to obdobje.7 V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo le še o zahtevku za plačilo avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih programih v letu 2011 in v obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 ter v decembru 2012 (80.959 EUR) in o plačilu civilne kazni za navedeno obdobje (8.095,90 EUR). Tožnik je svoj zahtevek opiral na (za leto 2011) pogodbeno dogovorjeno ceno v višini 0,03 EUR na radijskega naročnika mesečno.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo delno (za januar in februar 2011) zavrnilo zaradi zastaranja. Nato je ob upoštevanja število naročnikov v preostalem vtoževanem obdobju (2.381.160) in ceno za uporabo glasbe v radijskih programih, dogovorjeno v licenčni pogodbi (0,03 EUR na naročnika mesečno), izračunalo nadomestilo za 17 - mesečno obdobje (71.434,80 EUR). V presežku (9.524,20 EUR) je tožbeni zahtevek za plačilo avtorskega nadomestila zavrnilo, v celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni.

7. Uporaba avtorskega dela brez dovoljenja oziroma dogovora ter brez plačila nadomestila predstavlja kršitev avtorske pravice. Vsaka kršitev avtorske pravice pa nima odškodninske posledice, kot zmotno meni pritožnik. Tožbeni temelj/podlago določajo tožbene trditve. Tožbene trditve, da toženec v vtoževanem obdobju ni imel urejenega prenosa avtorskih pravic (ni imel dogovora o uporabi avtorskih del) in da za uporabo ni plačeval ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi8 (198. člen OZ), ob tem pa uporabo 346. člena OZ o petletnem zastaralnem roku. Da bi lahko sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek presojalo na temelju 2. odstavka 168. člena ZASP, bi moral tožnik v tej smeri podati ustrezne trditve (o povrnitvi škode, povzročene s kršitvijo avtorske pravice). Drugačno pritožbeno stališče, s katerim želi toženec doseči uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka (352. člen OZ), je oprto na neprepričljiv argument o celovitem, (samo)zadostnem sodnem varstvu po določbah ZASP.

8. V 17., 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v bistvenem delu povzelo vsa za odločanje v tem sporu relevantna materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča9, sprejeta v zadevah, primerljivih z obravnavano (o obstoju tarifne praznine, ki je glede na spremenjene okoliščine - vstop nove kolektivne organizacije na trg pravic kabelske retransmisije, ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen, ter o določitvi tarife 0,198 EUR10). Sklicevalo se je tudi na materialnopravno stališče pritožbenega sodišča v zadevi II Cp 851/2018, ki nadgrajuje omenjena stališča Vrhovnega sodišča,11 da je (drugače kot v primeru kabelske retransmisije glasbe v TV programih) v primeru kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih pravno praznino mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene.12 Pomembno je poudariti, da je tudi materialnopravno stališče o uporabi licenčne analogije, oblikovano v praksi pritožbenega sodišča, že del enotne in ustaljene sodne prakse.13 Pri odločanju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo: - da znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati), ki se predvaja v radijskih in TV programih, - da je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih, za enako vtoževano obdobje, upoštevajoč tarifo 0,168 EUR (0,198 EUR - 0,03 EUR), že pravnomočno odločeno, in - da je bila v 7. členu Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji s 1. 10. 2007 (priloga A1 spisa P 520/2016-II; v nadaljevanju: Sporazum) dogovorjena cena za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja za leto 2011 v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno.

9. Pritožnik naslonitev na ustaljeno sodno prakso nepravilno enači s precedenčnim pravom, ki ni značilno za naš pravni red.14 Ustaljena sodna praksa ni formalni pravni vir, lahko pa je, kot eno od sredstev za zagotavljanje enotne uporabe formalnih pravnih virov v primerljivih sporih (in s tem izraz pravne varnosti oziroma predvidljivosti), pomemben pravni argument. Nižje sodišče lahko odstopi od enotne in ustaljene sodne prakse višjih sodišč, če ima za to razumno pravno obrazložitev. Tudi obrazloženost izpodbijane sodbe je treba presojati v luči dejstva, da je bilo nadomestilo za uporabo avtorskega dela v času izdaje sodbe pravni standard, v zvezi s katerim je obstajala ustaljena sodna praksa, oziroma da je sodišče prve stopnje ta pravni standard napolnilo z vsebino kot izhaja iz ustaljene sodne prakse.15 S sklicevanjem na razloge, povzete iz sodb Vrhovnega in Višjega sodišča, se je sodišče prve stopnje na posreden način opredelilo tudi do navedb, s katerimi je toženec nasprotoval tem razlogom. Vprašanje določitve primernega avtorskega nadomestila sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi sodišče po uradni dolžnost, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do dokaza (študija ...), s katerim je poskušal toženec dokazovati neprimernost tarife, določene s Sporazumom. Prav tako se mu ni bilo treba opredeliti do predloga (za notifikacijo pravde pri Javni agenciji RS za varstvo konkurence16), za katerega oceni, da nima vpliva na odločanje. Izpodbijana sodba ni obremenjena s postopkovnima kršitvama iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Razloge za to, da minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 (0,1753 EUR na naročnika mesečno) ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, je, opirajoč se na argumentacijo Vrhovnega sodišča17, tožencu pojasnilo že sodišče prve stopnje. Te argumente tudi pritožbeno sodišče sprejema, saj pritožba ne ponuja dovolj tehtnih in prepričljivih argumentov za odstop od enotne in ustaljene sodne prakse.

11. Ker gre za določitev običajnega plačila v okviru sodnega spora (sodišče prve stopnje je ceno iz 7. člena Sporazuma štelo za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP), je neutemeljen pritožbeni očitek o posegu sodišča v pristojnost Sveta za avtorsko pravo. Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Prav tako ni razlog za prekinitev postopka zaradi ustavne presoje. V nasprotju z varstvom pravic iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave Republike Slovenije) bi bilo, če bi avtorji ostali brez primernega nadomestila (ali brez plačila v razumnem roku). Če torej tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo18, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče, in sicer skladno z merili iz prvega odstavka 81. člena ZASP.19 Pritožbeni očitek o arbitrarni določitvi avtorskega nadomestila (po prostem preudarku) ni utemeljen. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov pa imata vedno možnost, da pristopita k pogajanjem (v smislu 5. odstavka 44. člena ZKUASP) in se dogovorila za tarifo, ki jima bo (bolj) ustrezala.

12. Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih programih, ne pa v TV in radijskih programih skupaj), ni nesklepčna. Stališče, da v praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata oziroma sta imela različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih, je del ustaljene sodne prakse (poleg odločbe VSL II Cp 851/2018, tudi odločbe II Cp 2673/2017, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 196/2019, II Cp 450/2019, II Cp 1417/2019, II Cp 1590/2019, II Cp 183/2020, II Cp 880/2020 in druge). Okoliščina, da so radijski programi vključeni v izbrani TV paket (kot opozarja pritožnik), ne terja drugačne presoje, saj ni v nasprotju s stališčem, da tožnik v primeru ločenega uveljavljanja terjatve ne more uspeti z zahtevkom za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika mesečno. Pritožbeni argument, da ekonomske vrednosti pravice ni mogoče ugotavljati ločeno za kabelsko retransmisijo v TV in radijskih programih, pa negira že okoliščina, da je bila v času veljavnosti Memoranduma z dodatki cena za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja v radijskih programih urejena v posebni licenčni pogodbi - Sporazumu.

13. Sodišče prve stopnje je narok z 29. 8. 2019, v delu, v katerem sta pravdni stranki predstavili svoja pravna stališča, zvočno snemalo. Po prejemu prepisa zapisnika je toženec sodišče prve stopnje zaprosil, da mu omogoči dostop do zvočnega posnetka. Pritožnik trdi, da mu takšen dostop nikoli ni bil omogočen in da zaradi tega tudi ni mogel celovito uresničiti svoje pravice do ugovora zoper prepis zvočnega posnetka.20 Na podlagi podatkov v spisu je mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje toženca pozvalo, naj sporoči svojo davčno številko (torej podatek, potreben za ureditev dostopa), ne pa tudi, ali mu je po pridobitvi zahtevanega podatka omogočilo dostop do posnetka. Zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče pri sodišču prve stopnje ni opravilo poizvedb o tem, ali tožencu dostop do posnetka dejansko ni bil omogočen.

14. Stranka ima pravico do dostopa do posnetka in pravico, da v petih dneh po vročitvi prepisa posnetka ugovarja zoper morebitno pravilnost prepisa (4. odstavek 125.a člena ZPP). Glede na pritožbeno tezo, da je uresničenje pravice do izjave odvisno od zagotovitve dostopa do zvočnega posnetka, je pritožbeno sodišče presojalo, ali bi sodišče prve stopnje s tem, ko tožencu ne bi omogočilo dostopa do zvočnega posnetka, kršilo njegovo pravico do izjave (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Pri tej presoji je kot pomembno treba izpostavitvi dvoje: vsebino zvočnega posnetka (pravdni stranki sta pojasnili svoja pravna stališča glede odmere avtorskega nadomestila) in navzočnost obeh pravdnih strank na naroku 29. 8. 2019. Izraz strankine pravice do izjave je možnost, da sodišču in nasprotni stranki obrazloži svoja pravna stališča. Toženec je to možnost imel (in jo je tudi izkoristil21). Pritožba strankino pravico do izjave nepravilno enači s pravico, da na naroku pojasnjena stališča naknadno posluša in tako preveri pravilnost (verodostojnost) prepisa. Ker je svoja in tožnikova pravna stališča poznal (ta stališča so bila ves čas postopka enaka, na naroku 29. 8. 2019 pravdni stranki nista navajali novih pravnih stališč) in ker je bil na naroku, na katerem so bila ta stališča predstavljena in zvočno posneta, navzoč, bi lahko pritožnik pravilnost prepisa (v smislu verodostojnosti zapisanih pravnih stališč pravdnih strank) preveril brez poslušanja posnetka. Pritožnik ne trdi, da sodišču prve stopnje vsebina njegovih pravnih stališč ni bila znana (in da jih zato pri odločanju ni moglo upoštevati).22 Vse navedeno vodi k zaključku, da sodišče prve stopnje s tem, ko pritožniku ne bi omogočilo dostopa do zvočnega posnetka, ne bi nedopustno poseglo v njegovo pravico do izjave. Očitana kršitev tudi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj pritožnik ni trdil, da bi pravilnejši/popolnejši prepis lahko vplival na pravilnost izpodbijane sodbe. Enako je treba ugotoviti glede pritožbenih očitkov, da sodišče prve stopnje ni odločalo o ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka in da je nejasno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo iztek roka za podajo ugovora.

15. Iz prepisa zvočnega posnetka z naroka 29. 8. 2019 izhaja, da je sodišče prve stopnje toženca opozorilo, naj svoja pravna stališča omeji na tisti del tožbenega zahtevka, o katerem je treba še odločati. Takšnemu, procesno korektnemu opozorilu, skladnemu z učinki pravnomočne sodbe, pritožnik neutemeljeno očita, da predstavlja posega v njegovo pravico do izjave.

16. Pravilna je tudi stroškovna odločitev, temelječa na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP.

17. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka, toženec zaradi pritožbenega neuspeha, tožnik pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah Ur. l. RS, št. 21/95, s spremembami in dopolnitvami. 3 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 4 Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 29/1998. 5 Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, Ur. l. RS, št. 36/08, s spremembami in dopolnitvami. 6 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 500/2016-II v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 851/2018. 7 Odločbi, navedeni v prejšnji opombi. 8 Prim. odločbe VS RS II Ips 876/2008, II Ips 1176/2008 in II Ips 124/2011. Glej tudi M. Trampuš, B. Oman, A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1997, stran 173. 9 Sodbe VS RS II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017 in II Ips 136/2018. 10 V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je takšen znesek kot primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo, v zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. Te razloge je nato ponovilo v kasnejših sodbah II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017 in II Ips 136/2018. 11 Ob določitvi zneska 0,198 EUR na naročnika mesečno vprašanje dvotirnega uveljavljanja nadomestila v ločenih postopkih še ni bilo aktualno (tožnik je do tedaj vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto). 12 V RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, ostal nespremenjen. Pri upravljanju avtorskih pravic ni prišlo do konkurence tožnika z novoustanovljeno kolektivno organizacijo - Zavodom AIPA, ki je 11. 10. 2010 pridobila stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del. 13 Glej npr. odločbe VSL II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 2858/2017, II Cp 196/2019, II Cp 1444/2019, II Cp 1590/2019, II Cp 183/2020, II Cp 601/2020 in druge. 14 V slovenskem kontinentalnem pravnem redu sodišča niso vezana na odločbe višjih sodišč zunaj okvira konkretne zadeve. 15 Glej II Ips 260/2018 (17. točka obrazložitve). 16 Po 63. členu ZPOmK-1 sodišče v vsakem postopku pred sodišči, ki je povezan z uporabo 6. (prepoved omejevalnih sporazumov) ali 9. člena (prepoved zlorabe prevladujočega položaja) tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, obvesti agencijo, ter ji pošlje kopijo odločbe o uporabi teh določb. 17 Glej sodbo II Ips 43/2018 (iz 35. in 38. točke obrazložitve: „...Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 namreč z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, je bila preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila. Zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del. Ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno... Z Memorandumom (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo. Ta je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998..“) ter sodbe II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018. 18 Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (drugi odstavek 45. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, Ur. l. RS, št. 63/2016 (ZKUASP), prej drugi odstavek 156. člena ZASP). 19 Če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. 20 V predlogu za dostop do zvočnega posnetka je toženec opozoril na tri nepravilnosti prepisa:„storno“, namesto pravilno „sporno“, „odobren z principom“ namesto pravilno „odobren s strani SIPO“, „je bila članica“ namesto pravilno „ni bila članica“. 21 Na naroku: - je sodišče prve stopnje seznanil, da je zoper sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 851/2018 vložil ustavno pritožbo (priloga B 63), - se je zavzemal za uporabo Tarife 98, - je glede še „odprtega“ tožbenega zahtevka izpostavil spornost ločenega uveljavljanja nadomestila, - je menil, da sodišče pravne praznine ne sme samo napolnjevati, temveč mora postopek prekiniti. 22 Strankina pravica do izjave je kršena, če stranka (zaradi razlogov na strani sodišča) ne uspe predstaviti svojih stališč na način, da je sodišče v celoti seznanjeno z njihovo vsebino.