Jedro

Tožnik je utrpel tako primarni kot sekundarni strah. Primarnega v trenutku, ko se je proti tožniku zvalil skoraj 200-kilogramski težak sod, po poškodbi pa je tožnika zaradi omejene gibljivosti in neuporabnosti uda ter bolečin postopoma začelo skrbeti za izid zdravljenja. Tak strah je intenziviral do operacijskega posega. Po posegu pa je tožnik trpel sekundarni strah zmerne intenzitete. Takšen strah opravičuje odškodnino v znesku 500,00 EUR.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu spremeni tako, da se znesek 9.116,84 EUR, ki ga je dolžna plačati tožena stranka tožeči (točka I sodbe) nadomesti z zneskom 8.616,84 EUR.

ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo zneska 9.116,84 EUR z zamudnimi obrestmi. Zamudne obresti tečejo od tolarske protivrednosti zneska 9.116,84 EUR od 24. 1. 2006 do 31. 12. 2006, od zneska 9.116,84 EUR pa od 1. 1. 2007 do plačila (točka I.). V umaknjenem delu je sodišče postopek ustavilo (točka II.). V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III). Toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.513,38 EUR z zamudnimi obrestmi (točka IV.).

2.Zoper I. in IV. točko izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita, da je nekritično sledilo navedbi tožnika o tem, kdaj se je nezgoda dogodila. Tožnik je trdil, da je do nezgode prišlo 1. 10., na zdravniškem izvidu pa je zapisano, da naj bi se nezgoda zgodila 4. 10. Na obrazcu, ki ga izpolni inženir varstva pri delu je kot datum nezgode naveden 25. 10. Vse to vzbuja dvom v nastanek škodnega dogodka in v datum. Tožnik na naroku po oceni tožene stranke ni deloval prepričljivo in se je v svoji izpovedbi večkrat zapletel. Poleg tega je izpovedal, da je takoj po nezgodi odšel domov. Priča B. pa je izpovedala, da misli, da je bil tožnik tega dne do konca še v službi. Tudi priča G. je izpovedala, da je tožnika po domnevni nezgodi prerazporedila na drugo delo. Takih razhajanj ni mogoče opravičiti zgolj z lapsusom, saj gre za bistvena vprašanja. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, podana so bistvena razhajanja med izpovedbami prič, tožnika in listinami v spisu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Delovni proces pri zavarovancu tožene stranke je bil ustrezno organiziran. Res bi se ga dalo mogoče organizirati še boljše, vendar je to zgolj možnost, ne pa dolžnost. Teža posameznega soda je bila cca 160 kg, zato je bilo število oseb, ki so opravile pretovarjanje, odvisno od njihove telesne teže in fizične moči. Posamezen delavec je vedno lahko prosil za dodatno pomoč, saj je v skladišču hkrati opravljalo delo vedno približno 15 skladiščnikov. Smiselno je to potrdil tudi izvedenec. Tožena stranka z vidika vzročne zveze in soprispevka ocenjuje, da je potrebno upoštevati dejstvo, če bi tožnik sod enostavno izpustil, do poškodbe ne bi prišlo. S tem, ko ga je skušal zadržati pa je ravnal v nasprotju z zakonom, ki določa, da mora delavec pazljivo opravljati dela, da zavaruje svoje življenje in zdravje. Navedeno pomeni soprispevek tožnika, saj ni ravnal z zadostno skrbnostjo tudi zato, ker na pomoč ni poklical drugega delavca. Tudi če je tožnik dejansko utrpel poškodbo v škodnem primeru, pa ne gre za hudo škodo. Če bi bila škoda dejansko huda, bi k zdravniku odšel takoj po poškodbi, ne pa delal še en mesec. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je odmerjena previsoko. Po oceni tožene stranke bi znašala pravična denarna odškodnina 2.500,00 EUR. Enako velja glede strahu, saj je bil povsem lokalnega značaja, toženec je po nezgodi delal še naprej, torej primarni strah ni mogel biti hud. Tudi sekundarni strah ni bil niti po intenzivnosti ne po trajanju take stopnje, da bi opravičeval tako visoko odškodnino. Odškodnino iz tega naslova bi bilo potrebno znižati za 500,00 EUR. V zvezi z odškodnino iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa tožena stranka sodišču očita, da njegove ugotovitve temeljijo na dejstvih, ki jih tožeča stranka ni pravočasno zatrjevala. Ne glede na navedeno pa poudarja, da tožnik kljub poškodbi lahko opravlja vsa dela še naprej, le nekaj več napora mora vlagati v določene dejavnosti, kjer je potrebno roke dvigovati nad nivo glave. Predlaga znižanje odškodnine na 2.500,00 EUR.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

Glede podlage odškodninskega zahtevka:

5.Ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče sprejema. Ta so plod celovite dokazne ocene, v kateri se je sodišče opredelilo do izpovedb vseh aktivnih udeležencev same nezgode in listin v spisu. Na podlagi izvedenega dokaznega dogodka je sodišče napravilo tudi pravilen zaključek o tem, kdaj (katerega dne) je do poškodbe prišlo. Pritožbeni očitki o tem, da se je tožnik v svoji izpovedbi večkrat zapletel in je bila neprepričljiva, ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne morejo izpodbiti. Sodišče je verjelo pričam (ne samo tožniku), še posebej priči M. G., ki je na sodišče napravil prepričljiv vtis in je potrdil izpovedbo tožnika. Pojasnjeno pa je bilo tudi, zakaj je prišlo do napačnega zapisa datuma. Zaključek sodišča, da so navedbe tožnika o datumu in uri poškodbe resnične, saj so potrjene z različnimi verodostojnimi dokazi, pritožbeno sodišče zato sprejema. Prav tako tudi ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med izpovedbami prič tožnika in listinami v spisu ni bistvenih razhajanj, kar sicer pavšalno zatrjuje pritožba.

6.Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča o mehanizmu nastanka poškodb pri tožeči stranki. Na podlagi celovite dokazne ocene, v kateri se je prvostopenjsko sodišče ravno tako opredelilo do izpovedb vseh aktivnih udeležencev nezgode je prišlo sodišče do zaključka, da je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke protipravno in je pomenilo nedopustno škodno dejstvo, za katerega tožena stranka odgovarja, saj nasprotnega ni dokazala. Ugotovilo je, da je v celoti podana vzročna zveza med nedopustnim škodnim dejstvom in nastankom škodnega dogodka, vzrok za škodni dogodek pa izvira izključno v opustitvi dolžne skrbnosti s strani zavarovanca tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi ponovno zatrjuje, da je bil delavni proces pri zavarovancu tožene stranke ustrezno organiziran, vendar je to argumentirano zavrnilo v razlogih sodbe že prvostopenjsko sodišče in se pri tem pravilno oprlo na ugotovitve izvedenca varnosti pri delu B. G., ki ga je sodišče med postopkom postavilo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na te prvostopenjske razloge sklicuje. Prav tako je podan v razlogih prvostopenjske sodbe že odgovor na pritožbeno trditev, da bi lahko tožnik prosil za dodatno pomoč, saj je v skladišču hkrati opravljalo delo vedno približno 15 skladiščnikov. Dva delavca hkrati ne moreta trkljati soda (glej razloge sodišča na strani 8), delavec pa je delo opravljal na tak način, da je sod prestavil iz stabilne ravnovesne lege v točkovno ravnovesno lego, ki ni stabilna in je predmet take teže težko nadzorovati, še posebej, če se ga želi premikati. Več delavcev hkrati ne more opravljati dela na tak način. Iz razlogov prvostopenjskega sodišča pa izhaja tudi, da je bilo premalo prostora za še enega delavca in bi lahko prišlo kvečjemu še do kakšne poškodbe. Tožnik pa je v izpovedbi pojasnil tudi, zakaj ni prosil za pomoč sodelavca S. B., saj je on takrat vozil viličarja in to ni bilo njegovo delo. Očitek tožniku, da je s tem, ko je sod skušal zadržati in ga ni enostavno izpustil, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik skušal sod instiktivno uloviti, kar pa ne pomeni njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Poleg tega pa tožniku truda, da bi preprečil padec soda in razlitje tekočine ni mogoče šteti v breme, ampak ravno obratno.

O višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo

7.Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije na eni ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine na drugi strani. Pritožbeno sodišče je zato po ustaljeni metodi sodne prakse ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega primera primerjalo z zadevami iz sodne prakse. Okoliščine konkretnega primera je sodišče ugotavljalo tako z izpovedbo samega oškodovanca kot tudi s pomočjo strokovnega znanja izvedenca. Pritožbeno sodišče je napravilo materialnopravni preizkus pravilnosti prisojene odškodnine glede na dejansko podlago izpodbijane sodbe. Ta je naslednja: - diagnoza: tožnik je utrpel rupturo desne rotatorne manšete v predelu supra infraspinatusa; - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem: po mnenju izvedenca tožnik zelo hudih telesnih bolečin ni trpel. Hude telesne bolečine pa je trpel ob poškodbi, trajne srednje hude bolečine 10 dni po poškodbi, trajne bolečine lahke intenzitete z občasnimi bolečinami je trpel devet tednov. Občasne bolečine lahke in srednje hude intenzitete je trpel do končanega zdravljenja. Tudi po končanem zdravljenju tožnik trpi občasne bolečine lahke intenzitete pri gibih do skrajnih leg. Opravljena je bila tudi ultrazvočna preiskava rame, rentgen desne rame, operacija rame v splošni anasteziji, dva dni po operaciji je bil odvisen od drugih, hospitaliziran je bil 11 dni, ramensko opornico je nosil tri tedne, v zdravilišču se je rehabilitiral 14 dni, na fizioterapijo je hodil od 10. 2. 2005 do 9. 6. 2005, petkrat je bil na kontrolnem pregledu pri travmatologu in 11x pri osebnem zdravniku. Sodišče je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku priznalo odškodnino v znesku 3.300,00 EUR.

- zmanjšanje življenjskih aktivnosti: tožnik je utrpel trajne posledice v anatomskem smislu (brazgotina v nivoju kože in v samem ramenskem sklepu) ter trajne funkcionalne spremembe, ki se kažejo v omejeni gibljivosti. Moč abdukcije in anetfleksije je v primerjavi z levim udom zmanjšana za 2/3. Tožnik ima občasne bolečine v skrajnih legah pri vseh gibih ter občasne lažje bolečine pri napornih delih in spremembah vremena. Trajno je zmanjšano sposoben za delo in ni sposoben za težka fizična dela, za dvigovanje predmetov, težjih od 8 kg, za dela v višini ramen ter za dela, ki zahtevajo polno zunanjo in notranjo rotacijo. S povečanimi napori izvaja dela, ki zahtevajo dvignjeno roko. Sodišče mu je za zmanjšanje življenjskih aktivnosti priznalo odškodnino v znesku 4.700,00 EUR.

- strah: tožnik je utrpel primarni strah, v trenutku, ko se je proti njemu zvalil težak sod in ugotovil, da ga ne more ustaviti. Ustrašil se je ter ob tem utrpel zmeren primaren strah, ki je trajal nekaj trenutkov do nekaj minut (izvedeniško mnenje izvedenca). Po poškodbi je tožnika zaradi omejene gibljivosti in neuporabnosti uda ter bolečin postopno začelo skrbeti za izid zdravljenja. Strah se je intenziviral do operacijskega posega. Po posegu je tožnik utrpel sekundarni strah zmerne intenzitete zaradi fizioterapevtskih postopkov. Sodišče je prisodilo odškodnino za primarni in sekundarni strah v višini 1.000,00 EUR.

Skupna odškodnina, ki jo je iz naslova nematerialne škode prisodilo prvostopenjsko sodišče znaša 9.000,00 EUR.

8.Pritožba neutemeljeno napada tisti del odločitve sodišča, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je v celoti upoštevalo ugotovitve izvedenca in po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo obseg, intenziteto ter trajanje bolečin in nevšečnosti, ki jih je v zvezi s tem utrpel tožnik ter trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in iz tega naslova prisodilo pravično denarno odškodnino. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da temeljijo ugotovitve sodišča glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti na dejstvih, ki jih tožeča stranka ni pravočasno zatrjevala. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da je v posledici nezgode pri tožniku podana tretja kategorija invalidnosti, da je njegova delovna zmožnost za izvajanje poklica zmanjšana, da ni več sposoben opravljanja poklica skladiščnik, da lahko opravlja le delo, kjer ni potrebno dvigovanje rok nad višino ramen in nošenje bremen nad 8 kg, da še vedno čuti telesne bolečine v predelu desnega ramena pri fizičnih obremenitvah ... Izvedenec se je v izvedenskem mnenju do teh trditev tudi opredelil. Sodišče pa je v razlogih sodbe izvedenskemu mnenju sledilo in ni širilo trditvene podlage, ki je bila pravočasno podana. Zatrjevana kršitev s tem ni podana.

9.Pač pa utemeljeno pritožba napada dosojeno odškodnino za strah. Oškodovancu gre denarna odškodnina za strah le, če je bil strah intenziven, če je trajal dalj časa in če je pustil posledice v oškodovančevi psihi. Na podlagi zaslišanja tožnika ter tudi na podlagi izvedenega izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da je tožnik utrpel tako primarni kot sekundarni strah. Primarnega v trenutku, ko se je proti tožniku zvalil skoraj 200-kilogramski težak sod, po poškodbi pa je tožnika zaradi omejene gibljivosti in neuporabnosti uda ter bolečin postopoma začelo skrbeti za izid zdravljenja. Tak strah je intenziviral do operacijskega posega. Po posegu pa je tožnik trpel sekundarni strah zmerne intenzitete. Ker strah niti po intenzivnosti niti po trajanju ni bil takšne stopnje, ki bi opravičevala prisojeno odškodnino v znesku 1.000,00 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in dosojeno odškodnino znižalo na 500,00 EUR, kot je tožena stranka predlagala v pritožbi.

10.Pritožba tako razen v delu, ki se nanaša na dosojeno odškodnino za strah ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in dosojeno odškodnino znižalo za 500,00 EUR, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (358. in 353. člen ZPP).

11.Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, krije sama svoje pritožbene stroške (165. in 154. člen ZPP).

(1) Ur.l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP