Jedro

Toženka bi izločitev morala in mogla zahtevati že ob samem ogledu oziroma, ker na ogledu, ki ga je opravil izvedenec v prisotnosti strank, pooblaščencev in spornih prič, ki sta podajali pojasnila ter omogočili simulacijo delovanja sistema, sodišče prve stopnje ni prisostvovalo, najkasneje nemudoma po ogledu, ne pa šele ob podajanju pripomb na že izdelano pisno ekspertizo. Določba drugega odstavka 247. člena ZPP je jasna, in sicer določa subjektivni rok za podajo zahteve za izločitev izvedenca, ki je takoj, ko je stranka izvedela za razlog izločitve, in najpozneje do začetka podajanja mnenja (objektivni rok). Predmetno določbo je treba razlagati skladno z 11. členom ZPP (z načelom procesne ekonomičnosti), ki od vseh udeležencev postopka terja prizadevanje k opravi postopka brez zavlačevanj in s čim manjšimi stroški. Ravnanje stranke, ki že predhodno ve za razlog za izločitev izvedenca, a ga ne uveljavlja, ampak počaka na prejem (zanjo neugodne) pisne ekspertize in nato ob njeni siceršnji kritiki zahteva še izločitev izvedenca, kaže tudi na nezadovoljstvo z delom izvedenca, kar ni utemeljen izločitveni razlog. Vsekakor gre za prepozno uveljavljanje zahteve za izločitev, saj mora stranka vse do začetka dokazovanja z izvedencem takšno zahtevo podati takoj, ko je izvedela za razlog izločitve.

Skladno s prvim odstavkom 247. člena ZPP je celo izrecno omenjena situacija, da je kot izvedenec lahko angažirana tudi priča, ki je bila že zaslišana. Gre za priči, ki sta predstavnika dobaviteljev spornih merilnika in krmilnika (op. tožnica v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je priči pripeljala, ker njen zakoniti zastopnik ni kompetenten za podajanje tehničnih informacij o merilniku in krmilniku), pri čemer je nekakšno pritožbeno zavzemanje, da naj bi bil posledično, ker gre za priči predlagani s strani tožnice, ki sta izpovedali tožnici v korist, in ker gre za poslovne partnerje tožnice (dobavitelje), že podan nekakšen dvom v nepristranost izvedenca, neutemeljeno. Dvom ne izhaja iz tega, da očitno tožnica (op. izvedenec je namreč kontaktiral obe pravdni stranki in izdal omenjeno vabilo, prisotnost spornih prič pa je zagotovila tožnica) toženke ni obvestila, da bo navedeni osebi pripeljala na ogled. In ne iz tega, da se angažirani izvedenec izrecno sklicuje na njuno pomoč, pojasnila in izjave na ogledu ter da sodišče prve stopnje predmetno povzema v sodbo. Po ZPP ni nobenih ovir, da ne bi sam izvedenec angažiral morebitnih pomočnikov, ki bi mu pomagali pri izvedbi ogleda, in tudi ne, da takšnih pomočnikov, ki ji pomagajo sodelovati pri ogledu, ne bi angažirala sama pravdna stranka. Da je izvedenec pomočnik sodišča in da mora biti strokoven ter nepristranski ni sporno, vendar iz spisa ne izhaja, da naj bi bil omenjeni izvedenec kakorkoli nestrokoven in pristranski.

V tej pravdi se vtožuje plačilo porabljene toplotne energije pod pogoji, s katerimi je bila toženka seznanjena, in toženka ne more biti prosta svoje obveznosti že iz razloga, ker je tožnica koncesionar in strokovnjak na svojem področju, toženka pa „dejansko“ potrošnik, popoln nestrokovnjak in laik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) presodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 5.996,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.159,67 EUR od 19.1.2018 dalje do plačila in od zneska 4.836,92 EUR od 20.2.2018 dalje do plačila, (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek v višini 58,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,12 EUR od 19.1.2018 dalje do plačila in od zneska 55,42 EUR od 20.2.2018 dalje do plačila ter (III.) odločilo, da je toženka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožnici 6.039,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka predmetne sodbe je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene trditve, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), relativno bistveno kršitev v zvezi s 70. in 247. členom ZPP, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da ne držijo in da so neobrazložene ugotovitve sodišča prve stopnje o lastnostih ogrevanega objekta; da je sklep o zavrženju zahteve za izločitev izvedenca A. Š. nezakonit in da bi bilo izvedenca treba izločiti, saj je podan dvom o njegovi nepristranosti; da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uporabe Energetskega zakona (EZ-1), pri čemer izpostavlja 288., 289., 230. in 530. člen EZ-1; da izpodbijana sodba nima razlogov o uporabi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ); da je tožnica dobavo toplote obračunala po ceni, ki ni bila regulirana skladno z določbami EZ-1, da Agencija za energijo ni dala soglasja za ceno in da tožnica ni izkazala soglasja občinskega sveta k Ceniku toplotnega ogrevanja; da je tožnica enostransko in nezakonito spremenila pogodbeno razmerje; da kontrole merilnika niso verodostojne; da krmilnik ni deloval pravilno in da je toženki obračunana napačna priključna moč.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru nasprotuje pritožbenim razlogom, pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in med drugim poudarja, da je izvedenec kontaktiral obe pravdni stranki, da nikoli ni kontaktiral le tožnice in da prič T. B. ter R. J. (predstavnikov dobaviteljev merilnika in krmilnika) ni zavoljo pomoči s seboj pripeljal izvedenec. Skladno z navodili izvedenca iz vabila za ogled je njuno prisotnost zagotovila tožnica, saj njen direktor ni kompetenten za podajanje tehničnih informacij o merilniku in krmilniku. Navedbe o kršitvah EZ-1 so nesubstancirane.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ni podrobneje povzemalo nespornih in spornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj so le-te razvidne že iz izpodbijane sodbe. Se pa je do pravno relevantnih očitkov, s katerimi toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo.

6. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, njen izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba vsebuje (zadostne) razloge in v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do pravno relevantnih in v zadostni meri konkretiziranih ugovorov toženke v smeri EZ-1 (glej npr. 16. točko in naslednje izpodbijane sodbe). V predmetni pravdi se vtožuje plačilo dobavljene toplote toženki s strani tožnice. Kako naj bi na navedeno vplivale zatrjevane kršitve EZ-1 s strani tožnice, ni jasno in toženka tega tudi v pritožbi ne pojasni. Nesporno je tožnica toženki toploto dobavljala, zato ni razumljivo, kako naj bi zatrjevane kršitve EZ-1 s strani tožnice sploh lahko vplivale na toženkino obveznost, da za dobavljeno toplotno energijo tožnici plača. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženki poslana v podpis predpogodba o dobavi toplotne energije z dne 20.11.2014 in da je bila seznanjena o pogojih ter cenah odjema (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno in mu ni mogoče slediti. V pravdnem postopku tudi ne obstojijo dokazna pravila, zato je navedene zaključke sodišče prve stopnje lahko sprejelo na podlagi zaslišanja prič (in predložene pisne predpogodbe ter cenika). Zmotna dokazna ocena, ki je smiselno uveljavljana s pritožbo, po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Obveznost skleniti pisno pogodbo o odjemu, je nenazadnje obveznost obeh pravdnih strank. Pritožbeno zavzemanje, da naj bi bilo s predpogodbo nekaj narobe oziroma da bi morala biti toženki poslana pogodba in da bi morala biti toženka „na ustrezen način“ seznanjena s pogoji odjema, je pravno nerelevantno oziroma neutemeljeno, saj ne more vplivati na njeno obveznost plačila za dobavljeno toploto. Da ni mogla preučiti pogojev odjema in sprejeti ustrezne odločitve, je toženkino lastno in neutemeljeno zavzemanje. Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da je bila seznanjena s pogoji in ceno odjema (op. tožnica je na prvi stopnji tudi dokaj neprerekano zatrjevala, da gre za javno objavljene informacije), da je toplotno energijo prejemala in koristila, da je že nekaj let prejemala tudi (specificirane) račune, ki jih je plačevala, in da bi nenazadnje sporne račune lahko preučila v tej pravdi. Katero (za to pravdo relevantno) določbo EZ-1 je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, je ni uporabilo in se do nje ni opredelilo ter kako naj bi to vplivalo na pravilnost končne odločitve, ostaja popolnoma nejasno. Omenjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ni podana s tem, da je sodišče prve stopnje pri opredelitvi materialno pravne podlage tožbenega zahtevka izpostavilo še 190. člen OZ in da se do njegove uporabe ni opredelilo, saj iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da ugoditev zahtevku temelji na tej določbi OZ o neupravičeni obogatitvi. Glede cene odjema velja uvodoma izpostaviti, da je bila toženka s pogoji odjema in ceno seznanjena, da je toplotno energijo koristila več let, in da je v tem delu pritožba v tolikšni meri nekonkretizirana, da je kot takšne niti ni mogoče preizkusiti in ji posledično slediti, saj ni jasno, v kakšnem delu ceni toplotne energije sploh nasprotuje oziroma kakšna cena naj bi bila po njeno primerna (op. kaj je izpodbijani del). Toženka le nekonkretizirano izpostavlja, da tožnica do leta 2020 ni imela soglasja Agencije za energijo za izhodiščno ceno, da cena ni bila zakonita oziroma sprejeta in potrjena skladno s predpisi, da Tarifni pravilnik, na podlagi katerega je določena cena, ni skladen z EZ-1 in da tožnica ni izkazala soglasja občinskega sveta k Ceniku daljinskega ogrevanja. Na podobne očitke je tožnica na prvi stopnji sojenja odgovorila, da gre za nekonkretizirane očitke, na katere ni mogoče odgovoriti, da gre za absurdne očitke in da toženka preprosto noče plačati, ker naj bi bili kršeni neki predpisi. Podobno meni tudi pritožbeno sodišče. Kateri višji (državni) predpis naj bi bil kršen, kako naj bi bil kršen in kako naj bi to vplivalo na ceno, ki je sprejeta na podlagi veljavnih (op. drugega podatka v spisu ni) aktov občine, ostaja nejasno. Trditev, da tožnica ni izkazala soglasja občinskega sveta k ceni, je v pritožbeni fazi sojenja nedopustna in zato neupoštevna pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP, saj toženka predmetno brez opredelitve utemeljenih razlogov problematizira šele v tej pritožbi. Ratio omenjenih predpisov in soglasij je, da cena odjema ne sme biti neutemeljeno previsoka, toženka pa niti ne pojasni, kakšna naj bi bila po njeno primerna cena. Prav tako razlogov sodišča prve stopnje iz 16. in nadaljnjih točk obrazložitve, ki se je oprlo na veljavne občinske predpise in zaključilo, da je šlo za veljaven cenik odjema, konkretizirano niti ne izpodbija.

7. Sodišče prve stopnje je po zahtevi toženke za izločitev drugega angažiranega izvedenca (A. Š.), ki jo je le-ta podala 20.11.2020 v pripombah zoper pisno ekspertizo izvedenca, 13.12.2020 izdalo sklep o zavrženju zahteve kot prepozne. Med drugim je pojasnilo, da je izvedenec opravil ogled ob sporni prisotnosti že zaslišanih prič (T. B., predstavnika dobavitelja krmilnika, in R. J., predstavnika dobavitelja merilnika) dne 15.10.2020 in da je 27.10.2020 izdelal pisno ekspertizo, zato je zahteva za njegovo izločitev, ki je bila podana v pripombah zoper pisno ekspertizo prepozna. Po drugem odstavku 247. člena ZPP bi morala po presoji sodišča prve stopnje toženka predlog za njegovo izločitev podati že takoj, ko je izvedela za razlog izločitve, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Ker je za izločitveni razlog izvedela že na ogledu, na katerem je bila prisotna sama in s pooblaščencem, je ocenilo, da je njena zahteva prepozna in jo je kot takšno zavrglo. Z razlogi sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. Toženka bi izločitev morala in mogla zahtevati že ob samem ogledu oziroma, ker na ogledu, ki ga je opravil izvedenec v prisotnosti strank, pooblaščencev in spornih prič, ki sta podajali pojasnila ter omogočili simulacijo delovanja sistema, sodišče prve stopnje ni prisostvovalo, najkasneje nemudoma po ogledu, ne pa šele ob podajanju pripomb na že izdelano pisno ekspertizo.1 Določba drugega odstavka 247. člena ZPP je jasna, in sicer določa subjektivni rok za podajo zahteve za izločitev izvedenca, ki je takoj, ko je stranka izvedela za razlog izločitve, in najpozneje do začetka podajanja mnenja (objektivni rok). Predmetno določbo je treba razlagati skladno z 11. členom ZPP (z načelom procesne ekonomičnosti), ki od vseh udeležencev postopka terja prizadevanje k opravi postopka brez zavlačevanj in s čim manjšimi stroški. Ravnanje stranke, ki že predhodno ve za razlog za izločitev izvedenca, a ga ne uveljavlja, ampak počaka na prejem (zanjo neugodne) pisne ekspertize in nato ob njeni siceršnji kritiki zahteva še izločitev izvedenca, kaže tudi na nezadovoljstvo z delom izvedenca, kar ni utemeljen izločitveni razlog. Vsekakor gre za prepozno uveljavljanje zahteve za izločitev, saj mora stranka vse do začetka dokazovanja z izvedencem takšno zahtevo podati takoj, ko je izvedela za razlog izločitve. Sklep o zavrženju zahteve za izločitev izvedenca ni nezakonit in ne pomeni kršitve šestega odstavka 247. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 247. člena ZPP in utemeljeno ni uporabilo določbe šestega odstavka 247. člena ZPP. Določba šestega odstavka 247. člena ZPP se namreč nanaša na situacijo, ko stranka izve za razlog izločitve po začetku dokazovanja z izvedencem in lahko zahteva njegovo izločitev še najkasneje v ugovoru zoper izvedensko delo. Toženka v pritožbi namreč zmotno meni, da se je že začelo dokazovanje z izvedencem. ″Dokazovanje z izvedencem‶, na katerega se nanaša šesti odstavek 247. člena ZPP, se namreč začne šele na glavni obravnavi, in sicer z začetkom zaslišanja izvedenca. Čeprav sodišče prve stopnje res ni vsebinsko obravnavalo zahteve za izločitev, česar kot povedano niti ni bilo dolžno storiti, po ZPP ni nobene ovire, da tega ne bi storilo pritožbeno sodišče. Gre namreč za očitke procesnih kršitev, ki jih lahko preizkusi tudi pritožbeno sodišče. Kot odgovor pritožnici in dodatni argument, da je njeno zavzemanje za izločitev omenjenega izvedenca tudi sicer neutemeljeno, se je zato pritožbeno sodišče opredelilo še do očitkov v smeri dvomov o izvedenčevi nepristranosti. Neresnične so pritožbene navedbe, da je izvedenec na ogled in le s kontaktiranjem tožnice pripeljal omenjeni priči, saj iz spisa izhaja, da je v zvezi z ogledom kontaktiral obe stranki; da je v vabilu obe stranki pozval, naj se mu omogoči pristop k napravam in prosil za zagotovitev prisotnosti osebja, ki inštalacije vzdržuje oziroma najbolje pozna; in da je prisotnost omenjenih (že zaslišanih) prič zagotovila tožnica. Ob ogledu je bila prisotna toženka osebno in s svojim pooblaščencem, izvedenec pa je v izjavi o zahtevani izločitvi med drugim še pojasnil, da zagotavlja popolno nepristranost, da omenjenih prič ni niti poznal niti kontaktiral in da sta bili (omenja simulacijo) v pomoč pri ogledu. Skladno s prvim odstavkom 247. člena ZPP je celo izrecno omenjena situacija, da je kot izvedenec lahko angažirana tudi priča, ki je bila že zaslišana. Gre za priči, ki sta predstavnika dobaviteljev spornih merilnika in krmilnika (op. tožnica v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je priči pripeljala, ker njen zakoniti zastopnik ni kompetenten za podajanje tehničnih informacij o merilniku in krmilniku), pri čemer je nekakšno pritožbeno zavzemanje, da naj bi bil posledično, ker gre za priči predlagani s strani tožnice, ki sta izpovedali tožnici v korist, in ker gre za poslovne partnerje tožnice (dobavitelje), že podan nekakšen dvom v nepristranost izvedenca, neutemeljeno. Dvom ne izhaja iz tega, da očitno tožnica (op. izvedenec je namreč kontaktiral obe pravdni stranki in izdal omenjeno vabilo, prisotnost spornih prič pa je zagotovila tožnica) toženke ni obvestila, da bo navedeni osebi pripeljala na ogled. In ne iz tega, da se angažirani izvedenec izrecno sklicuje na njuno pomoč, pojasnila in izjave na ogledu ter da sodišče prve stopnje predmetno povzema v sodbo. Po ZPP ni nobenih ovir, da ne bi sam izvedenec angažiral morebitnih pomočnikov, ki bi mu pomagali pri izvedbi ogleda, in tudi ne, da takšnih pomočnikov, ki ji pomagajo sodelovati pri ogledu, ne bi angažirala sama pravdna stranka. Da je izvedenec pomočnik sodišča in da mora biti strokoven ter nepristranski ni sporno, vendar iz spisa ne izhaja, da naj bi bil omenjeni izvedenec kakorkoli nestrokoven in pristranski. Kako naj bi vse navedeno vplivalo na izvedenčevo strokovnost, toženka konkretizirano niti ne pojasni. Iz spisa ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi kakorkoli kvarile videz nepristranskosti omenjenega izvedenca, in je zavzemanje toženke v tej smeri neutemeljeno. Njeni lastni dvomi in golo nestrinjanje z izvedenimi dokazi, ki ji niso v korist, ne morejo utemeljevati zahteve za izločitev izvedenca.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, katera toženkina stavba je bila ogrevana s toplotno energijo, ki jo je dobavljala tožnica, zato je pravno nerelevantno, če je sodišče prve stopnje zapisalo, da stavba stoji na parceli, ki je zemljišče okrog stavbe, in ne na drugi parceli, ki je potemtakem očitno stavbišče stavbe. Enako velja za podatek, da gre za 692 m² veliko stavbo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpiska GURS, kar je tudi pojasnilo (op. točen izračun štirih delov stavbe pokaže celo površino 694,7 m²). V postopku na prvi stopnji sojenja je bila namreč relevantna ogrevalna površina v velikosti 640,40 m², ki ni bila problematizirana. Iz izpiska GURS izhaja, da naj bi bila stavba zgrajena leta 1925, pri čemer ni jasno, zakaj se pritožba zavzema za izgradnjo v letu 1909, saj navedeno toženki ne more iti v korist. ″Temeljito obnovo‶ in zatrjevanja toženke, kaj naj bi se ogrevalo in v kolikšni meri, sta ob izdelavi ekspertiz upoštevala v tej pravdi angažirana izvedenca, zato ni jasno, kam meri toženka z vnovičnim pritožbenim izpostavljanjem trditev v tej smeri. Če toženka meni, da ne gre za energetsko potraten projekt, kar je bilo ugotovljeno, oziroma da bi ji bilo morebiti treba že kar na podlagi njenih zatrjevanj nekako slediti v smeri, da ni porabila sporne toplotne energije in da posledično ni dolžna plačati vtoževanih poračuna in dveh računov, je njeno zavzemanje v teh smereh neutemeljeno.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da naj bi tožnica toženki do leta 2017 toploto dobavljala pod povsem drugimi pogoji in obračunskimi postavkami. 1.12.2017 se je le zamenjal in kasneje odčital merilnik ter se je izkazalo, da je toženka porabila oziroma porabljala več toplotne energije od zaračunane do 1.12.2017. Skladno z navedenim ji je tožnica izstavila sporni poračun za leto 2017 in sporna (višja) računa za december 2017 ter januar 2018. Navedbe toženke o tem kakšno pogodbeno razmerje je nastalo in kako naj bi ga tožnica enostransko spremenila so neutemeljene. Toženka je toplotno energijo ves čas odjema koristila pod istimi pogoji (edino morebitno izjemo bi upoštevaje že samo trditveno podlago tožnice lahko pomenil mesec januar 2015), vendar pa ji je tožnica s spornimi tremi računi (očitno šele prvič) zaračunala dejansko porabljeno toplotno energijo. V kolikor je toženka mnenja, da naj bi nastalo, ker v predhodnih letih ni plačevala dejansko porabljene toplotne energije, med pravdnima strankama nekakšno drugačno pogodbeno razmerje, s katerim naj bi se obe pravdni stranki strinjali, je njeno zavzemanje neutemeljeno. Priča T. P. ni izpovedala v takšni smeri oziroma iz njenega zaslišanja predmetno ne izhaja. Iz 5. in 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je izpovedala, da je obračunavala toplotno energijo po navodilih takratnega direktorja tožnice in na podlagi primerljive porabe ter po pavšalu. Torej je šlo za nekakšno pavšalno obračunavanje. Ne gre za zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Toženka je preprosto dolžna plačati dejansko porabljeno toplotno energijo, pri čemer so pogoji odjema med pravdnima strankam bili ves čas isti in je toženka bila seznanjena s pogoji in cenami odjema. Sklicevanje, da prejšnje pavšalno obračunavanje ni bilo skladno s Splošnimi pogoji, toženki ne more biti v korist oziroma iz tega ne more izhajati zaključek, da ne bi bila dolžna plačati porabljene toplotne energije. Toženka celo sama v pritožbi priznava, da se je s pogoji odjema (op. mednje spadajo tudi priključna moč in cene) od nakupa nepremičnine pa do menjave števca decembra 2017 strinjala, zato je najmanj nejasno in tudi sicer neutemeljeno njeno siceršnje pritožbeno nasprotovanje priključni moči in ceni odjema. Sporni računi temeljijo na enakih pogojih odjema, s katerimi (priključna moč in cene) je bila toženka seznanjena, le količina porabljene toplotne energije izraža dejansko porabljeno toplotno energijo. Povsem pravilen je tako zaključek, da je toženka dejansko porabljeno toplotno energijo dolžna tudi plačati.

10. Kdo bi moral podatke o porabi sporočati, odčitavati,... je v tej pravdi pravno nerelevantno dejstvo. Enako je pravno nerelevantno dejstvo, zakaj je prišlo pri toženki do zamenjave merilnika oziroma kdo je dal pobudo za njegovo zamenjavo. Podobno velja za pritožbene navedbe, da toženka tožnici ni preprečevala dostopa do merilnika, pri čemer je sodišče prve stopnje sledilo priči P., da toženke večkrat ni bilo na objektu. Pravno nerelevantni so tudi pogodbeno razmerje, ki ga je tožnica imela s prejšnjim lastnikom nepremičnine, in računi, ki so bili izdani prejšnjemu lastniku. Navedeno ne more vplivati na obveznosti toženke.

11. Kontrolo Merilnika je res izvedlo podjetje E. d.o.o. po naročilu tožnice in brez prisotnosti toženke, vendar gre za akreditiran laboratorij. Golo poslovno sodelovanje tožnice z akreditiranim laboratorijem, z dobaviteljema merilnika in krmilnika, ter dejstvo, da toženka ni bila prisotna in ni nadzirala meritev v akreditiranem laboratoriju, niso takšne okoliščine, da bi bilo že na tej podlagi mogoče sprejeti zaključke v smeri, da toženka porabljene toplote ni porabila oziroma da jo je morebiti porabila manj. Kako bi morala tožnica zagotoviti prisotnost toženke pri delu E. d.o.o., je tudi sicer nejasno. Prav tako pri meritvah v akreditiranem laboratoriju tudi tožnica ni bila prisotna. Toženkini dvomi glede verodostojnosti poročil o kontroli merilnika so neutemeljeni. V tej pravdi sta bila angažirana dva izvedenca, ki omenjenih dvomov nista imela in ki sta ugotovila dejstva o porabi, ki toženki preprosto povedano niso v korist. Lastni toženkini dvomi niso okoliščina, ki bi lahko pripeljala do drugačnih zaključkov. Toženka izpovedbo priče R. J. povzema zmotno in izven konteksta. Iz njegove izpovedbe je razvidno, da se je pri predložitvi listin le zmedel, ker je v izpostavljenih listinah enkrat zapisana serijska številka merilnika, drugič pa šifra artikla. Povsem logično je tudi dejstvo, da je priča ugotovila, da se stanje merilnika ni ujemalo s stanjem na računu iz novembra 2017, saj vse do konca novembra toženki z računi ni bila zaračunana dejanska poraba toplotne energije. Meritve so bile opravljene na tistem merilniku, ki je bil zamenjan, in ne na nekem tretjem merilniku. Predmetno sta nenazadnje ugotovila oba v tej pravdi angažirana izvedenca in to ter dejstvo, da sta oba merilnika (zamenjani in novi) delovala pravilno, pojasnila.

12. Oba izvedenca sta še pojasnila, da napaka na krmilniku (napačna namestitev tipala) ni bistveno vplivala na porabljeno toploto in da je krmilnik deloval pravilno. Drugačno zavzemanje toženke, da je krmilnik deloval nepravilno, je neutemeljeno. Enako velja za zavzemanje, da je s strani toženke angažirani izvedenec menil, da je bila poraba toplote glede na karakteristike stavbe občutno previsoka. V tej pravdi angažirana sodna izvedenca sta namreč menila povsem drugače. Izvedensko mnenje v tem delu ni nestrokovno. Izvedenec Š. je pojasnil, da znaša zaradi navedenega tipala temperaturno odstopanje predtoka tople vode 1,9 stopinje celzija, da zato poraba toplote ni bila napačno izmerjena, da je bila zato minimalno višja poraba toplote in da je bila posledično temperatura v ogrevanih prostorih nekoliko višja, a le za nekaj desetink temperaturne stopinje. Gre za zadostno pojasnilo, ki temelji na izvedenčevem strokovnem znanju in izkušnjah, in ni povsem jasno, za kakšne izračune se neutemeljeno zavzema toženka. Toženka želi očitno doseči točen izračun, koliko več toplotne energije se je zaradi navedene napake porabilo, a to ob ostalih okoliščinah konkretnega primera ni pravno relevantno. Pravno nerelevantne so tudi njene obširne navedbe, kdo je lahko upravljal s krmilnikom, pri čemer se toženka neutemeljeno zavzema, da je ona popolnoma laičen, neveden in neseznanjen uporabnik, ki tudi sicer (upoštevaje predpise, nekakšno geslo in tožničin dopis o lastništvu krmilnika) ni smel oziroma mogel dostopati do „uporabniškega nivoja“ krmilnika. Priča T. B. in oba izvedenca so sicer menili drugače. Neutemeljena je lastna dokazna ocena toženke, da se izvedenec Š. ne bi smel opredeliti glede delovanja krmilnika in da je deloval nestrokovno, ker sta demonstracijo delovanja na ogledu izvedli priči J. in B. Enako velja za sklicevanje, da je izvedenec J. menil, da bi bilo treba delovanje krmilnika in celotne toplotne postaje opazovati dlje časa in tudi poleti, vendar pa je izvedenec Š. zaključke sprejel že na podlagi enega ogleda. Toženka se neutemeljeno sklicuje, da naj bi bil krmilnik neustrezno nastavljen in v nasprotju s predpisi. Dejansko stanje glede krmilnika je ugotovljeno povsem pravilno in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Hkrati v tem delu pritožbe toženka povsem spregleda dejstvo, da bi ne glede na sporne krmilnik, njegove nastavitve in javljeno napako, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na zaključkih izvedenca Š., toženka porabo toplotne energije, ki je bistven podatek v tej pravdi, lahko preprosto zmanjšala z ročnim pripiranjem regulacijskih radiatorskih ventilov v prostorih. Kljub obširnim ugovornim navedbam glede krmilnika, toženka niti ne zatrjuje, da nad omenjenimi ventili v njenih prostorih ni imela nadzora, dostopa, ipd..

13. Obračunska moč je bila pri toženki glede vseh računov (glej razloge zgoraj o morebitni izjemi za januar 2015) in ne samo glede spornih zadnjih treh enaka. Priča R. P. je pojasnila, da je bila takšna moč določena na podlagi projekta strojnih instalacij ob izgradnji objekta, medtem ko toženka nikoli ni predložila projekta strojnih instalacij, ki bi izkazoval potrebo po nižji odjemni moči. O enostranskem drugačnem obračunavanju priključne moči torej ni mogoče govoriti, pa čeprav je tožnica prejšnjemu lastniku dogovorno obračunavala manjšo priključno moč in če je enkrat v preteklosti (januar 2015) obračunala še manjšo priključno moč. V tej pravdi se je toženka sicer sklicevala na PID iz avgusta 2015, ki predvideva 53 kW priključne moči, vendar je temu nasprotoval že izvedenec J., ki je govoril o 57 kW priključne moči. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno sledilo izvedencu Š., ki je strokovno pojasnil, da so karakteristike objekta še vedno takšne, da je priključna moč v višini 75 kW povsem primerna oziroma ustrezna (glej npr. 11 točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica je ves čas trdila, da je toženki ustrezno zaračunala dobavljeno toploto, medtem ko je izvedenec Š. obširno in zadovoljivo pojasnil, da je takšna priključna moč skladna s Tehničnimi pogoji. Tožnica ob povedanem ni bila dolžna še izrecno zatrjevati, da je priključna moč skladna s Tehničnimi pogoji. Da naj bi bila določba 14. člena Tehničnih pogojev neskladna z veljavnimi predpisi, je očitek, ki je tako pavšalen, da ga ni mogoče preizkusiti. Tehnične pogoje je očitno na predpisan način sprejela občina in v spisu ni drugačnega podatka oziroma podatka, da se jih ne bi smelo uporabiti, da ne veljajo in da naj bi posledično toženka tožnici ne bila dolžna plačati porabljene toplotne energije. Zavzemanje, da gre za enostransko obračunano priključno moč, je neutemeljeno. Še posebej navedeno velja ob dejstvu, da se je dobava toplotne energije vse od januarja 2015 dalje izvajala ob takšni priključni moči. Da je bila tožnica obveščena o spremembi lastništva navedenega objekta, ni sporno. Kdaj se je toženka začela „ukvarjati“ z obračunavanjem priključne moči, ne spremeni dejstev, da je bila takšna moč določena po prvotnem projektu, da je ustrezna tudi po novem projektu, da zmanjšanja priključne moči toženka očitno ni nikoli zahtevala in da se je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama več let vršilo na podlagi takšne priključne moči. 14. V tej pravdi se vtožuje plačilo porabljene toplotne energije pod pogoji, s katerimi je bila toženka seznanjena, in toženka ne more biti prosta svoje obveznosti že iz razloga, ker je tožnica koncesionar in strokovnjak na svojem področju, toženka pa „dejansko“ potrošnik, popoln nestrokovnjak in laik. Še na tem mestu velja dodatno poudariti, da njenemu minucioznemu, selektivnemu in obširnemu problematiziranju (o nastavitvah sistema, vzdrževanju sistema, ipd.) ni mogoče slediti. Vsak laik bi preprosto, kot je bilo že poudarjeno zgoraj, moral in mogel zapreti radiatorje ter tako ″optimizirati ogrevalni sistem‶. Zahteva po odklopu, ki je potrditvah toženke tožnica ni spoštovala, ni predmet te pravde, zato se pritožbeno sodišče do tega ni posebej opredelilo.

15. Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ni podrobneje ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

16. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

17. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 375 točk za odgovor na pritožbo (in ne priglašenih 400 točk + 25%, saj vrednost spornega predmeta, ker se izpodbija prisojena terjatev v višini 5.996,59 EUR s pripadki, ne presega 10.000 točk), 7,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade za odgovor) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR.

1 Podobno stališče izhaja tudi iz odločbe VSL II Cp 191/2018 z dne 25.1.2018.