Jedro

Kazensko in pravdno sodišče obravnavata isti historični dogodek, kar pomeni, da je dejansko stanje, na katerega tožnik opira zahtevek v pravdi, identično z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga pravnomočne obsodilne kazenske sodbe. Škoda izvira iz istega ravnanja toženca, zaradi katerega je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja.

V takšnem primeru je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka - A. A., ..., EMŠO ..., je dolžan plačati tožeči stranki - B. B., ..., EMŠO ..., znesek 502,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 502,00 EUR od dne 17. 5. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo;" sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem nespremenjenem delu (v odločitvi glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 22. 4. 2013 do 16. 5. 2017) potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v znesku 581,58 EUR ter pravdne stroške pred sodiščem druge stopnje v znesku 78,00 EUR, oboje v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 502,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 463,05 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je sodišče kršilo določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožnik uveljavlja povračilo premoženjske škode iz naslova odškodninske odgovornosti toženca, ki izvira iz istega historičnega dogodka, na podlagi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 48921/2013 z dne 10. 7. 2015. Storil je namreč kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je tožniku v času od 21. 3. 2013 do 21. 4. 2013, ukradel in si prilastil 26 dreves listavcev oziroma si pridobil 21,78 m³ lesne mase, v vrednosti najmanj 502,00 EUR. Iz tega istega historičnega dogodka tako tožnik uveljavlja povračilo nastale premoženjske škode, pravdno sodišče pa je vezano na obsodilno kazensko sodbo. V okviru kazenskega postopka je bila ugotovljena tudi višina nastale premoženjske škode z izvedencem gozdarske stroke in temu dokaznemu predlogu toženec ni nasprotoval. Iz tožbenih navedb in predlaganih dokazov so tako dokazane vse zakonske predpostavke odškodninske odgovornosti toženca. Izpostavlja še, da je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja tatvine obstoj in vrednost premičnine ter posledično odtujitev premičnine, ki predstavlja protipravno premoženjsko korist, to je nastalo škodo. Zato pojmovno ni možno kaznivo dejanje tatvine, brez odtujitve premičnin in brez protipravne pridobitve premoženjske koristi. Zaključki sodišča prve stopnje so v izpodbijani sodbi protispisni, to je v nasprotju z navedeno pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Sodišče tudi ni navedlo ali šteje tožbeni zahtevek za neutemeljen po temelju ali po višini. Temelj je tožnik izkazal, tudi premoženjsko škodo po višini.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Konkretni spor je spor zaradi plačila odškodnine iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 48921/2013 z dne 10. 7. 2015, je bil toženec obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, "ker je iz koristoljubnosti vzel drugemu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil s tem, da je v času od 21. 3. 2013 do 21. 4. 2013 v gozdu na zemljišču parc. št. X/83 k.o. ... brez dovoljenja lastnika gozda (J. V.) posekal skupno 26 dreves listavcev oziroma si pridobil skupno 21,78 m³ lesne mase, kar vse si je protipravno prilastil tako, da je hlodovino odpeljal, s čimer je lastnika oškodoval za 502,00 EUR". Tožnik v tej pravdi uveljavlja plačilo škode, ki mu je nastala s tem kaznivim dejanjem in sicer v višini 502,00 EUR. Kazensko in pravdno sodišče torej obravnavata isti historični dogodek, kar pomeni, da je dejansko stanje na katerega tožnik opira zahtevek v pravdi identično z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga pravnomočne obsodilne kazenske sodbe. Škoda izvira iz istega ravnanja toženca, zaradi katerega je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja. Drugačno razlogovanje sodišča prve stopnje je zato materialno pravno zmotno. V takšnem primeru pa je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP).

6. Pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Na ta način je pravdnemu sodišču onemogočeno, da bi po pravnomočnosti kazenske sodbe v sicer dovoljeni pravdi ugotovilo, da kaznivega dejanja ni bilo1. Na takšna dejstva pa se toženec ne sklicuje. Trdi, da do kaznivega dejanja ni prišlo, saj je bilo s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 304/2015 z dne 2. 6. 2016 ugotovljeno, da je bila prodajna pogodba na podlagi katere je tožnik pridobil lastninsko pravico na parc. št. X/83 k.o. ..., razvezana (zaradi neplačila kupnine s strani kupca - tožnika), tožniku pa je bilo naloženo, da tožencu izda zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi (spet) vpisal kot lastnik parcele. Ker razveza velja za nazaj, že v času domnevnega kaznivega dejanja, tožnik ni bil lastnik parcele, kar pomeni, da je toženec sekal na svojem in do kaznivega dejanja sploh ni prišlo. Tudi če to drži, s takšnim ugovorom toženec ne more uspeti. Z njim namreč nedovoljeno izpodbija sodbo kazenskega sodišča. Sodbo kazenskega sodišča pa je zaradi načela prirejenosti postopkov mogoče izpodbijati le v skladu s pravili, ki veljajo za postopek, v katerem je bila izdana in tam doseči razveljavitev pravnomočnosti.2 Da bi do tega v teku tega pravdnega postopka (že) prišlo, pa ni bilo ugotovljeno3. 7. V kazenskem postopku je bilo torej ugotovljeno, da je toženec brez dovoljenja sekal na tujem in si protipravno prilastil posekano lesno maso, s čimer je oškodoval tožnika za 502,00 EUR - to pa so vse konstitutivni znaki kaznivega dejanja tatvine. Na te ugotovitve je po povedanem pravdno sodišče vezano - opisano dejanje je bilo storjeno, bilo je protipravno, škoda je nastala, med ravnanjem storilca (toženca) in nastalo škodo obstoji vzročna zveza, toženec je za nastalo škodo tudi odgovoren (prvi odstavek 131. člena OZ). Višina škode je bila v kazenskem postopku ugotovljena s pomočjo izvedenca, trditvam o višini škode je toženec v tem pravdnem postopku le pavšalno nasprotoval, zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožniku v škodnem dogodku nastala škoda v višini 502,00 EUR, ki jo je toženec dolžan povrniti tožniku.

8. Glede zakonskih zamudnih obresti pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, če rok ni določen pa pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). Tožnik je v tožbi le pavšalno navajal, da je toženca že pozival k izpolnitvi, česar tudi ni z ničemer izkazal. Prvi poziv je tako izkazan šele z vložitvijo tožbe, zato je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od glavnice le od 17. 5. 2017 dalje, torej od dneva vložitve tožbe.

9. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno (v pretežni meri) ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. V posledici je poseglo tudi v odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Tožnik s tožbenim zahtevkom le v manjši meri ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mu mora toženec povrniti celotne pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožniku gre 200 točk za sestavo tožbe po tarifni številki 18 Odvetniške tarife (OT), 200 točk za prvo pripravljalno vlogo in 150 točk za drugo pripravljalno vlogo, oboje po tarifni številki 19 OT, 200 točk za narok po tarifni številki 20 OT, za končno poročilo 50 točk ter 20 točk iz naslova materialnih stroškov, skupaj 820 točk oziroma 376,38 EUR (820 x 0,459 EUR). Gre mu tudi 82,80 EUR iz naslova 22% DDV, skupaj 459,18 EUR, s kilometrino 44,40 EUR in sodno takso za tožbo 78,00 EUR, pa 581,58 EUR. Toženec je dolžan tožniku povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini sodne takse za pritožbo 78,00 EUR, drugih pritožbenih stroškov pa toženec ni priglasil. 1 Primerjaj VSRS sodba II Ips 343/2013. 2 Primerjaj VSRS sodba II Ips 343/2013. 3 Predlog za obnovo kazenskega postopka je toženec sicer že vložil (primerjaj tudi 9. točko 394. člena ZPP; prvi in tretji odstavek 190. člena, 191. člen Obligacijskega zakonika - OZ).