Jedro

Osebe, katerih pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega organa prizadete, imajo v inšpekcijskem postopku položaj stranke (43. člen ZUP). Njihov interes je treba v posameznem postopku ugotoviti pred odločitvijo o pravnem sredstvu zoper odločbo inšpekcijskega organa, zlasti ko gre za zastopanje interesov otroka s posebnimi potrebami s strani njegovih zakonitih zastopnikov - staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 19.3.2003, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za šolstvo in šport z dne 7.1.2003, s katerim je navedeni inšpektor zavrgel pritožbo tožnikov zoper sklep istega inšpektorja z dne 4.12.2002, s katerim je bil ustavljen inšpekcijski postopek, ki je bil uveden po uradni dolžnosti zato, da bi se preverilo in ugotovilo, ali je Osnovna šola F.E., NG, kršila predpise in zakonite pravice sina tožnikov - D.M. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je Inšpektorat RS za šolstvo in šport po uradni dolžnosti na podlagi pobude, ki sta jo tožnika dne 20.11.2002 podala zaradi domnevnih kršitev OŠ F.E., NG v zvezi s šolanjem njunega sina, uvedel inšpekcijski postopek zoper navedeno šolo, ki je bil s sklepom istega inšpektorata z dne 4.12.2002 ustavljen, ker Osnovna šola F.E. ni kršila predpisov in pravil glede šolanja sina tožnikov, učenca s posebnimi potrebami. Zoper to odločitev sta se tožnika pritožila, njuna pritožba pa je bila zavržena, ker tožnika na podlagi 3. odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02 - ZIN) v postopku inšpektorja nimata položaja stranke. Iz določb Zakona o osnovni šoli (ZOsn) izhaja, da ima sin tožnikov pravico do individualiziranega programa. S tem, ko tožnika v upravnem postopku pred inšpekcijskim organom zatrjujeta, da njunemu sinu ni omogočen individualiziran pouk, po presoji sodišča prve stopnje kot starša izkazujeta svoj pravni interes v zadevi. Upravni organ prve stopnje je pritožbo tožnikov zavrgel, tožena stranka pa je pritožbo tožnikov zoper ta sklep zavrnila zaradi razloga, da tožnika ne moreta biti stranki v inšpekcijskem postopku, ne da bi pred tem ugotovila, ali sta v zadevi izkazala pravni interes. Z odločitvijo, sprejeto na podlagi takšnega stališča, vsebovanega v izpodbijani odločbi, je bila tožnikoma in njunemu sinu kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Če so z odločitvijo inšpekcijskega organa prizadete pravne koristi pobudnika, je treba tudi pobudniku priznati pravni interes stranskega udeleženca v skladu s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Takšno stališče je sprejelo v svoji odločbi, št. Up-257/03 z dne 2.10.2003, tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da 3. odstavek 24. člena ZIN določa, da ima položaj stranke v postopku inšpektorja zavezanec. Pobudniku inšpekcijskega postopka pa ni dan položaj stranke v upravnem postopku. To pomeni, da ni mogoče šteti, da se inšpekcijski postopek uvede na zahtevo pobudnika, ampak se inšpekcijski postopek vedno uvede po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi je bil inšpekcijski postopek uveden po uradni dolžnosti, ker je bilo treba na podlagi navedb pobudnikov Z. in A.M. preveriti in ugotoviti, ali je OŠ F.E. kršila predpise in zakonite pravice učenca D.M. V inšpekcijskem postopku, ki je tekel zoper navedeno osnovno šolo, zavezanko in torej stranko v postopku, pa se je izkazalo, kot ugotavlja inšpektor v sklepu z dne 4.12.2002, da do kršitev zakonodaje ni prišlo. Zato ni bilo pogojev za inšpekcijsko ukrepanje proti šoli in so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev inšpekcijskega postopka. Zato je moral inšpektor po uradni dolžnosti na podlagi 28. člena ZIN in v skladu z določili ZUP inšpekcijski postopek ustaviti. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 1130/93-6 z dne 18.5.1995, objavljeno v Pravni praksi, št. 2/2003 z dne 23.1.2003, in na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 260/81-5 z dne 2.7.1981. Sodišče prve stopnje, poleg ZOsn, ni upoštevalo tudi drugih predpisov, ki urejajo vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Gre za Zakon o usmerjanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 54/00), in na njegovi podlagi izdani podzakonski akt s tega področja. Mld. D.M. je bil na podlagi odločbe tožene stranke z dne 16.10.2000 na podlagi tedanjega pravnega režima v skladu s predpisi s področja socialnega varstva razvrščen po 3.a členu Pravilnika o razvrščanju in razvoju otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ob zagotovljeni ustrezni fizioterapevtski in logopedski pomoči vključen v osnovno šolo s prilagojenim programom, to je Osnovno šolo K., ki bi lahko zagotovila pripravo in izvajanje individualiziranega programa zanj. Do realizacije te odločbe iz različnih razlogov ni prišlo, vendar pa je evidentno, da je bila otroku s tem zagotovljena pravica do vključitve v ustrezen program. Sedaj je v teku postopek usmerjanja D.M. v ustrezen vzgojno izobraževalni program. V postopku usmerjanja je Center za socialno delo NG izdal odločbo z dne 5.9.2003, s katero je odločil, da se D. usmeri v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom in se ga vključi v OŠ K. Starša sta se zoper citirano odločbo pritožila. V pritožbi je bilo odločeno na drugi stopnji z odločbo z dne 29.3.2004. Ta postopek teče po novem pravnem režimu, v skladu z že navedenim Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Sklepi sodišča so zelo posplošeni, dejansko stanje pa nikakor ni bilo ugotovljeno do te mere, da bi se lahko reklo, da je bil v tem primeru izkazan pravni interes staršev in bi jim bilo mogoče priznati pravni interes stranskega udeleženca. Iz sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče pri sprejemanju odločitve in argumentih vedelo, da Osnovna šola F.E. ni osnovna šola s prilagojenim programom in torej nima pogojev za izvajanje prilagojenega programa, pač pa te pogoje ima Osnovna šola K., v katero bi moral biti D. vključen že v letu 2000, pa starši temu tedaj niso sledili. D. je v OŠ K. vključen od novembra 2003. Zakon o osnovni šoli v 11. in 12. členu res načeloma ureja izobraževanje učencev s posebnimi potrebami in med drugim tem otrokom zagotavlja pravico do individualiziranega programa, vendar pa je uresničevanje te pravice za vsakega posameznega otroka s posebnimi potrebami opredeljeno v odločbi o usmeritvi, ki se izda v postopku usmerjanja otroka s posebnimi potrebami in se šele na tej podlagi lahko pripravi individualizirani program, ki sledi individualnim potrebam tega otroka. Po tem programu se namreč določijo oblike dela na posameznih vzgojnih področjih.

Tožnika v obširnem odgovoru na pritožbo vztrajata pri tem, da sta stranki v inšpekcijskem postopku. Smiselno predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi moral organ prve stopnje v obravnavani zadevi pred izdajo sklepa, s katerim je zavrgel pritožbo tožnikov zoper sklep o ustavitvi postopka, ugotoviti, ali sta tožnika izkazala pravni interes, ki ga mora imeti stranka v upravnem postopku. Res je, da je v skladu z namenom inšpekcijskega nadzorstva, da osebe nimajo pravice zahtevati uvedbe inšpekcijskega postopka.

Toda, tudi po presoji pritožbenega sodišča imajo osebe, katerih pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega organa prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranke (43. člen ZUP). Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšen interes v posameznem postopku treba ugotoviti pred odločitvijo o pravnem sredstvu zoper odločbo inšpekcijskega organa, zlasti, ko gre za zastopanje interesov otroka s posebnimi potrebami s strani njegovih zakonitih zastopnikov - staršev. Ker pa v obravnavani zadevi to ni bilo ugotovljeno, pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na upravni postopek, ki je povsem ločen od inšpekcijskega postopka, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodba sodišča prve stopnje.