Jedro

V prvem odstavku 121. b člena SZ-1 je določeno, da subvencija najemnine pripada upravičencem iz prejšnjega člena (torej iz 121. a člena), če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Ker ima tožnik v lasti drugo stanovanje, ni izpolnjen eden od kumulativno določenih pogojev po prvem odstavku 121. b člena SZ-1, da bi bil tožnik upravičen do subvencije najemnine za tržno stanovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba drugo tožene stranke št. ... z dne 17. 7. 2013 in odločba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine A. št. … z dne 23. 4. 2013 ter da se ugotovi, da je tožnik upravičen do subvencioniranja tržne najemnine za tržno stanovanje na naslovu B., A. v višini 152,80 EUR mesečno, za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun ter da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 430,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče kot pravno podlago navaja določbo prvega odstavka 121. b člena Stanovanjskega zakona (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/2003) in pa določbo 121. člena istega zakona. Do kakšnih zaključkov je sodišče prišlo ob uporabi obeh navedenih zakonskih določb, sodišče ne pojasni, zato take odločitve v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Pa tudi sicer na podlagi obeh določb, na katere se sklicuje sodišče, odločitev ni pravilna. Sodišče je očitno štelo, da ima tožnik v lasti drugo stanovanje in iz tega razloga ni upravičen do subvencionirane najemnine, kar je pojasnilo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Taka odločitev pa je napačna. Iz zemljiške knjige ne izhaja, da je tožnik lastnik stanovanja, temveč da je solastnik do ene tretjine nepremičnine parc. št. ... k.o. C., ki je obremenjena s hipoteko v višini 2.000.000,00 ATS na podlagi zastavne listine iz leta 1991, s terjatvijo 791.363,46 SIT z obrestmi po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2005/12822 in s terjatvijo 3.862,99 EUR s pp po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 560/2010-3. Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo je konstitutivnega značaja. Glede na dejstvo, da je mogoče pridobiti lastninsko pravico le z vpisom v zemljiško knjigo, pa je zaključek sodišča, da je tožnik solastnik stanovanja napačen. Trditev toženih strank, da je po podatkih GURS za del stavbe št. ... v k.o. C. mogoče ugotoviti, da je vzpostavljena etažna lastnina v nepremičnini in da se v objektu nahajata dva poslovna prostora, dve gostilni in tri stanovanjske enote, ne dokazujejo, da je tožnik lastnik stanovanja. To pomeni, da je že iz tega razloga odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj tožena stranka ni dokazala lastninske pravice tožnika na stanovanju. Tudi v kolikor bi toženi stranki dokazali, da je tožnik lastnik stanovanja, je odločitev sodišča napačna. Prvi odstavek 121. b člena SZ-1 določa, da subvencija pripada upravičencem iz 121. a člena, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse po prvem odstavku 121. člena tega zakona in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Sodišče ni ugotavljalo, ali je premoženjsko stanje tožnika ob upoštevanju tudi ostalih predpisov, ki urejajo denarne socialne pomoči tako, da ni upravičen do subvencije, kot jo uveljavlja. Ugotovitev premoženjskega stanja tožnika, pa bi upravičenost tožnika do subvencionirane najemnine dokazala. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo prvotožena stranka navaja, da ne držijo pritožbeni očitki, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve zapisalo, da je pravna podlaga za razsojo v predmetni zadevi podana v prvem odstavku 121. b člena SZ-1. Nadalje navaja, da tožnik pogojev po 121. b členu SZ-1 ne izpolnjuje, saj ima v lasti drugo stanovanje, kar ima za posledico neupravičenost do subvencije najemnine. Sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da mora stranka kumulativno izpolnjevati splošne pogoje. Neizpolnitev že enega od njih pa pomeni neupravičenost do subvencije najemnine. Sodišče se je tako opredelilo do enega izmed pogojev in sicer glede lastnine drugega stanovanja (in ugotovilo da ga tožnik ima ter da v njem ne živi) to v skladu z obrazloženim pomeni, da se sodba da preizkusiti in zato ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka. Glede lastništva stanovanja, prvotožena stranka navaja, da ugotovitve sodišča o lastništvu popolnoma držijo. Tožnik ni prerekal dejstev, ki izhajajo iz kupoprodajne pogodbe, kar pomeni, da se z vsebino listin strinja. Vsebina pa kaže na to, da je bila na tožnika že leta 1990 prenesena lastninska pravica za stanovanje. Ni res, da prvotožena stranka v predsodnem postopku kot tudi pred sodiščem ni dokazala, da je tožnik lastnik trisobnega stanovanja v izmeri 83 kvadratnih metrov v prvem nadstropju na D. v A.. Kot dokaz o lastništvu stanovanja je prvotožena stranka predložila med drugim kupoprodajno pogodbo, dve pripravljalni vlogi tožene stranke - E.E. s.p., iz drugega pravdnega postopka opr. št. VI Pg 306/2013 v zvezi z najemom stanovanja na D. v A.. Prvotožena stranka torej ni dokazala samo lastništva stanovanja, ampak tudi razpolaganje tožnika s svojim stanovanjem, ki ga oddaja v najem. Tako je tudi popolnoma neprimerna trditev tožnika, da je socialno ogrožena oseba in da bi morala biti zaradi tega upravičena do subvencije tržne najemnine. Nesporno dejstvo je, da je tožnik lastnik stanovanja, katerega vrednost je bila v času izdaje prvostopenjske odločbe po podatkih GURS ocenjena na 142.221,00 EUR (dokazilo je že priloženo v spis pri sodišču). Prvotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo drugotožene stranke št. ... z dne 17. 7. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo prvotožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2013. Z navedeno odločbo je bila odpravljena 1. točka izreka odločbe Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine A. št. ... z dne 30. 12. 2010. Nadalje je bilo odločeno, da tožnik za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 ni upravičen do subvencije tržne najemnine za tržno stanovanje na naslovu B., A., oddano z najemno pogodbo z dne 1. 12. 2010. Odločeno je bilo tudi, da je tožnik v prej navedenem obdobju neupravičeno prejemal subvencijo najemnine in da jo je dolžan vrniti prvotoženi stranki skupaj z obrestmi.

7. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi odločbe št. ... z dne 30. 12. 2010 upravičen do subvencije k plačilu tržne najemnine do predpisane površine 40 kvadratnih metrov za tržno stanovanje na naslovu B., A. v višini 152,80 EUR mesečno, za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. Prvotožena stranka je nato ugotovila, da naj bi bil tožnik lastnik še enega stanovanja, zato je obnovila postopek. Odločitev o obnovi postopka je bila s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 942/2012-9 z dne 19. 3. 2013 potrjena.

8. Za odločitev v sporni zadevi je tudi po stališču pritožbenega sodišča odločilen odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik v spornem obdobju poleg stanovanja, za katerega mu je bila priznana pravica do subvencije tržne najemnine, lastnik tudi trisobnega stanovanja v izmeri 83 kvadratnih metrov v prvem nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu D., A..

9. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago svoji odločitvi uporabilo prvi odstavek 121. b člena SZ-1, kjer je določeno, da subvencija pripada upravičencem iz prejšnjega člena (torej iz 121. a člena), če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Sodišče je popolnoma jasno pojasnilo pravno podlago in razloge za svojo odločitev. Sodišče je kot bistveno štelo ugotovitev, da ima tožnik v lasti drugo stanovanje, kar pomeni, da s tem ni izpolnjen en od kumulativno določenih pogojev po prvem odstavku 121. b člena SZ-1, da bi bil upravičen do subvencije tržne najemnine. Sodbo je tako mogoče preizkusiti in so s tem v zvezi pritožbene navedbe glede kršitve določb postopka neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Da je tožnik lastnik stanovanja v izmeri 83 kvadratnih metrov v prvem nadstropju hiše v A, D., namreč povsem jasno izhaja iz kupoprodajne pogodbe, sklenjene dne 25. 12. 1990 (priloga B/6). Gre namreč za stanovanje, ki se nahaja v stanovanjski hiši v A., ki stoji na parc. št. ..., k.o. C. Prodajalca nepremičnine sta bila lastnika do ene tretjine nepremičnine stanovanjske hiše na naslovu D. v A. in v istem obsegu imetnika pravice do uporabe zemljišča - parc. št. ..., na katerem hiša stoji (I. točka prodajne pogodbe). Na podlagi navedene kupoprodajne pogodbe je tako tudi tožnik vpisan kot solastnik do ene tretjine na parc. št. ... k.o. C.. Vendar pa je pri tem bistveno, da ta solastniški delež (ena tretjina) v naravi predstavlja trisobno stanovanje v izmeri 83 kvadratnih metrov, v prvem nadstropju hiše v A., D.. Pogodba se torej povsem jasno nanaša na stanovanje (ne pa na solastnino tega stanovanja). Tudi iz podatkov GURS-a (priloga B/5) izhaja, da je površina stanovanja 83 kvadratnih metrov, torej enako kot iz kupoprodajne pogodbe in da gre za stanovanje v večstanovanjski stavbi ali stanovanjskoposlovni stavbi (št. dela stavbe 5). Iz priloge B/4 pa izhaja, da vrednost omenjenega dela stavbe znaša 142.221,00 EUR. Nenazadnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik navedeno stanovanje navajal kot svoj naslov v primeru vpisa družbe k.d. v sodni register (priloga B/14).

11. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni lastnik stanovanja. Tožnik je solastnik nepremičnine parc. št. ..., k.o. C., na kateri stoji stanovanjska stavba, v kateri je več stanovanj oziroma poslovnih prostorov in eno od teh stanovanj je kupil tožnik, kar vse je razvidno iz že citirane kupoprodajne pogodbe. Sodišče utemeljeno ni ugotavljalo premoženjskega stanja tožnika, saj omenjeno za odločitev ni bistveno. Le v primeru, če tožnik ne bi imel v lasti drugega stanovanja, bi bilo potrebno ugotavljati, ali je izpolnjen drugi pogoj, določen v prvem odstavku 121. b člena za pridobitev subvencije k plačilu tržne najemnine.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.