Jedro

Izpodbijani sklep nima le deklaratorne narave, saj se z njim odreja izvedba davčne izvršbe iz tožnikovih denarnih sredstev in s tem odloča o pravicah in obveznostih tožnika. Predlogu tožene stranke, naj tožbo zavrže, zato sodišče ni sledilo.

Izvršljivosti plačilnega naloga, izdanega na podlagi določb ZP-1, ne ugotavlja davčni organ, pač pa organ, ki je izdal plačilni nalog. Tožnik bi moral, če meni, da datum izvršljivosti ni ustrezen, izvršljivost plačilnega naloga izpodbijati pred tem organom in ne pred davčnim organom, ki opravlja le postopek davčne izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto zoper dolžnika opravil davčno izvršbo dolžnega zneska neplačane globe za prekršek, ki po plačilnem nalogu št. Pn-359/2009 z dne 6. 3. 2009, izvršljivem dne 30. 4. 2009, skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 2.020,86 EUR. V izreku davčni organ še odloča, da se davčna izvršba opravi z rubežem, največ do tretjine dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov, pri čemer se dolžniku zarubi del denarnih prejemkov do višine skupnega dolga, ki jih dobiva pri Zavodu za zaposlovanje. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnega prejemka, do katerega pride po vročiti sklepa. Delodajalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov ter se mu naloži, da del denarnih prejemkov plača na plačilni račun Davčnega urada Novo mesto. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v skladu s 57. členom oziroma 202. členom Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 03/07-UBP4, v nadaljevanju ZP-1) predlagatelj izvršbe poslal davčnemu organu predlog za prisilno izterjavo neplačane globe. Davčni organ je izvršbo opravil na podlagi 156. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Sklicuje se še na 146. člen ZDavP-2 oziroma njegov 152. člen.

Ministrstvo za finance RS je kot drugostopni davčni organ s svojo odločbo št. DT 499-30-385/2009 z dne 23. 11. 2010 pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da se izrek sklepa spremeni v navedbi izvršilnega naslova tako, da se pravilno glasi: „Plačilni nalog št. PN 42970/359/2009-1-12012-10 z dne 6. 3. 2009, izvršljiv dne 30. 4. 2007“. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, prav tako zahteva povrnitev stroškov.

V obrazložitvi pojasnjuje, da je iz podatkov spisa razvidno, da tožnik Davčnemu uradu Novo mesto ni predložil obračuna DDV za obdobje oktober – december 2008 v predpisanem roku. Ta mu je zato dne 30. 1. 2009 izrekel globo v višini 2.000 EUR. Prvostopni organ je sicer v izreku izpodbijanega sklepa nepopolno navedel številko plačilnega naloga. Ker je plačilni nalog predložen spisu zadeve, je pritožbeni organ v tem delu spremenil izrek izpodbijanega sklepa in navedel celotno številko plačilnega naloga. Pritožnik globe ni poravnal v predpisanem roku. Zato je prvostopni organ utemeljeno pričel s postopkom izvršbe. Sklicuje se še na 143. in 151. ter 155. člen ZDavP-2. Izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. V skladu s 5. odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Prav tako slabo premoženjsko stanje samo po sebi še ni razlog za to, da se zoper tožnika ne bi vodil postopek davčne izvršbe.

Po sprožitvi upravnega spora pred tukajšnjim sodiščem je Ministrstvo za finance RS s svojo odločbo, št. DT 499-30-385/2009 z dne 28. 3. 2011, sprejelo sklep, s katerim je popravilo, kot navaja, očitno pisno napako, ki se je pojavila v sklepu z dne 23. 11. 2010. V 1. točki izreka se zato popravi navedba datuma izvršljivosti plačilnega naloga, tako, da se ta pravilno glasi 30. 4. 2009 in ne 30. 4. 2007, kot je pomotoma navedeno v odločbi Ministrstva za finance z dne 23. 11. 2010. Tožeča stranka v tožbi poudarja, da je po njenem izpodbijani sklep nerazumljiv in v nasprotju sam s seboj. Pri tem jo predvsem moti, da je v skladu z odločbo organa druge stopnje, izpodbijani sklep postal izvršljiv že 30. 4. 2007, kar pa je, glede na potek dogodkov in opravljena pravna dejanja, nemogoče. Tudi če gre za očitno pisno napako, pa je po njenem datum izvršljivosti vseeno napačen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bilo iz poročila o prispelem pismu razvidno, da je bila tožniku poskušena vročitev v skladu z 87. členom ZUP dne 26. 3. 2009, ter da je bilo pismo z dne 11. 4. 2009 vloženo v hišni predalček. Od tega dne naj bi pričel teči tudi rok za izpolnitev obveznosti glede plačila globe, kar pa po mnenju tožeče stranke ne drži. Od 12. 4. 2009 je začel teči 8 dnevni rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, ki se je iztekel dne 20. 4. 2009. Od 21. 4. 2009 pa je tekel osemdnevni rok za plačilo polovičnega zneska globe, torej znesek 1.000 EUR, pri čemer se je ta rok iztekel 28. 4. 2009. To pa pomeni, da bi plačilni nalog eventualno lahko postal izvršljiv 29. 4. 2009. Pri tem je potrebno poudariti, da rok za plačilo celotnega zneska globe ni določen, zaradi česar je datum izvršljivosti tako v izpodbijanem prvostopnem sklepu kot tudi v izpodbijani odločbi določen napačno. Plačilni nalog tudi ni opremljen s potrdilom o izvršljivosti, zato v skladu z določbo 5. točke 2. odstavka 145. člena ZDavP-2 v povezavi z določbo 1. odstavka 146. člena ZDavP-2 ne more biti izvršilni naslov. Tožeča stranka zato predlaga, da se izpodbijani sklep v povezavi z odločbo organa druge stopnje, kot nezakonit odpravi, tožeči stranki pa naj se povrnejo nastali stroški upravnega spora.

Tožena stranka glede očitne pisne pomote v datumu izvršljivosti dne 30. 4. 2000 navaja, da bo ta nemudoma popravljena. Navedena pomota pa tudi ne spremeni dejstva, da tožeča stranka terjanega zneska ni poravnala v predpisanem roku prostovoljno, niti tega ne zatrjuje. Iz samega plačilnega naloga, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti pa nesporno izhaja, v kakšnem roku bi morala tožeča stranka globo poravnati. Tožena stranka pa sodišču tudi predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem citira sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 391/2009 z dne 13. 1. 2011, v kateri navedeno sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu sklep o izvršbi glede na določbo 2. odstavka 5. člena v povezavi z 2. členom ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera, zavrže. Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je, kot je v tožbi navedla že tožeča stranka, v izreku odločbe organa druge stopnje pri datumu izvršljivosti prišlo do pisne napake, ki pa jo je med postopkom drugostopni organ z izdajo popravnega sklepa, št. DT 499-30-385/2009 z dne 28. 3. 2011, odpravil ter navedel pravilni datum izvršljivosti, ki je 30. 4. 2009 in ne 30. 4. 2007. Zato so vsa navajanja tožnika o pravilnem datumu izvršljivosti odveč. Tudi njegove trditve, da bi moral biti pravilen datum izvršljivosti 29. 4. 2009, ne pa 30. 4. 2009, (tudi če bi držale), ne morejo predstavljati okoliščine, ki bi tožečo stranko kakorkoli spravila v slabši položaj. Tožnik kaj takega niti ne trdi, niti prikrajšanja iz omenjenega dejstva ne uveljavlja. Tudi ne drži navedba, da rok za plačilo polovične globe v plačilnem nalogu ni določen, kar vse naj bi vplivalo na datum izvršljivosti. V plačilnem nalogu je v pravnem pouku pojasnjen tako pouk o pravici do pravnega sredstva, kot tudi način vložitve in rok vložitve takega sredstva. Plačilni nalog je bil izdan na podlagi 57. člena ZP-1, ki v 8. odstavku 57. člena določa, da se pošlje plačilni nalog v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov. Kot izhaja iz 1. odstavka 146. člena ZDavP-2, pa mora biti v primeru, kot je slednji, plačilni nalog opremljen s potrdilom o izvršljivosti. To pa pomeni, da izvršljivosti ne ugotavlja davčni organ, ki opravlja davčno izvršbo, pač pa organ, ki je izdal plačilni nalog. V danem primeru je bil to Davčni urad Novo mesto kot prekrškovni organ. Tožnik bi moral, v kolikor bi menil, da datum izvršljivosti ni ustrezen, izvršljivost plačilnega naloga izpodbijati pred tem organom in ne pred davčnim organom, ki opravlja le postopek davčne izvršbe. Iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da plačilni nalog ne bi bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti, saj je to dejstvo v izpodbijanem sklepu tudi izrecno navedeno.

Po mnenju sodišča pa tudi ni utemeljen ugovor tožene stranke, naj se tožba zavrže. Izpodbijani sklep nima le deklaratorne narave, saj se odloča o tožnikovih pravicah in obveznostih. Z njim se namreč odreja izvedba davčne izvršbe iz tožnikovih denarnih sredstev.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.