Jedro

Z odklonitvijo upoštevanja celotnega ali pretežnega dela zneskov iz listin o znižanju plač po določbah 62. člena KP dejavnosti v postopku privatizacije Slovenskih železarn za tožnika niso nastale nobene nove ali drugačne pravice, tudi ne pravice do izplačila nevnovčenih razlik v denarju.

Izrek

1. Revizija tožnikov M. N., L. M., B. S., M. R. in H. K. se zavrže. 2. Revizija ostalih tožnikov se zavrne.

3. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnikov za plačilo denarnih zneskov iz naslova v letih 1991 in 1992 manj prejetih zneskov plač na podlagi znižanj po 62. členu kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KP dejavnosti - Ur. l. RS, št. 12/91), kot so ti zneski izhajali iz listin, ki jih je v letu 1992 in 1993 tožnikom izdala tožena stranka, in kolikor ti zneski tožnikom niso bili priznani ter vnovčeni v smislu konverzije terjatev za lastniške certifikate, vnovčljive na podlagi Zakona o privatizaciji slovenskih železarn d.d. (ZPSZ - Ur. l. RS, št. 13/98 in 111/01). Na ugovor tožene stranke je ugotovilo, da so sporne terjatve zastarale že pred vložitvijo tožbe v letu 1999, saj so zapadle najkasneje z izdajo listin oziroma potrdil, izdanih na podlagi 5. odstavka 62. člena KP dejavnosti v letu 1992 in v začetku leta 1993, ker je do vložitve tožbe petletni zastaralni rok že potekel. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagajo tožniki revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je sodišče zmotno opredelilo začetek teka zastaralnega roka vtoževanih terjatev, saj so na podlagi določb 5. odstavka 62. člena KP dejavnosti na podlagi listin te terjatve lahko zapadle šele po neuspešnem uveljavljanju v postopku privatizacije slovenskih železarn, ki je bil izveden na podlagi ZPSZ v letu 1998. Zato predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija tožnikov, katerih vrednost predmeta spora ne dosega 1.000.000 SIT, ni dovoljena, revizija ostalih tožnikov pa ni utemeljena.

V tožbi uveljavljane glavnice terjatev tožnikov M. N., L. M., B. S., M. R. in H. K. ne dosegajo zneska 1.000.000 SIT. V skladu z določbami 1. in 2. odstavka 367. člena ZPP je dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če vrednost izpodbijanega zneska sodbe presega 1.000.000 SIT, s tem da se kot vrednost predmeta spora v skladu z 39. členom ZPP vzame le vrednost glavnega zahtevka, to je glavnice. Ker vrednost predmeta spora navedenih tožnikov ne dosega navedene meje za dovoljenost revizije, je v skladu z določbami 377. člena ZPP sodišče njihovo revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi določb 62. člena KP dejavnosti je lahko tožena stranka zakonito znižala osnovne plače do 20% izpod zneskov, določenih v KP za posamezne zahtevnostne skupine oziroma tarifne razrede. Iz naslova takega znižanja so delavci v skladu z določbami 5. odstavka tega člena dobili listine, s katerimi so v kasnejših obdobjih lahko sodelovali v procesu lastninjenja podjetja, oziroma so v primeru stečaja podjetja lahko zneske iz teh listin prijavili v stečajno maso. Nobenih drugih pravic iz naslova znižanja plač delavci niso pridobili, tudi ne pravice do neposrednega izplačila v denarju (podobno stališče je sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. VIII Ips 101/2004, z dne 26.10.2004).

Z odklonitvijo upoštevanja celotnega ali pretežnega dela zneskov iz listin v postopku privatizacije tožene stranke na podlagi ZPSZ v letu 1998 za tožnike iz teh listin niso nastale nobene nove ali drugačne pravice. Že KP dejavnosti za tak primer delavcem ni določala pravice do izplačila nevnovčenih zneskov v denarju, ZPSZ pa je v 2. odstavku 4. člena izrecno določil, da s konverzijo terjatev delavcev po tem zakonu (z izdajo lastniških certifikatov na podlagi izročitve listin oziroma potrdil delavcev iz naslova premalo izplačanih plač) prenehajo vse terjatve delavcev iz naslova premalo izplačanih plač. Ustavno sodišče RS je ob presoji ustavnosti te določbe poudarilo, da to lahko velja le za tiste terjatve delavcev, ki jih je po zakonu sploh mogoče transformirati (spremeniti) v korporacijske pravice (Odločba US RS, opr. št. U-I-198/98 z dne 2.12.1999). To pa so ravno terjatve na podlagi potrdil oziroma listin, izdanih v skladu KP dejavnosti (1. odstavek 4. člena ZPSZ), to je na podlagi določb 5. odstavka 62. člena navedene KP, ki so predmet tega spora.

Ker tožniki za sporno obdobje nimajo pravice uveljaviti razlike v plači na podlagi 62. člena KP dejavnosti na drug način, kot ga je za zaposlene pri toženi stranki določil ZPSZ, v bistvu institut zastaranja v postopku privatizacije Slovenskih železarn nevnovčenih terjatev niti ne pride v poštev (razen, če bi tožniki svoje terjatve uveljavljali iz naslova nezakonitega znižanja plač po KP dejavnosti), saj te terjatve v denarni obliki sploh niso nastale, v drugih oblikah pa so v postopku privatizacije tožene stranke ugasnile, kolikor niso bile konvertirane za certifikate oziroma za delnice.

Ker je upoštevaje gornje materialnopravne določbe sodišče zahtevke tožnikov utemeljeno zavrnilo in v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni bil podan, je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo tožnikov, katerih terjatve presegajo vrednost predmeta spora 1.000.000 SIT, kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno doprinesla k pojasnitvi zadeve, v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.