Jedro

Namen ureditve v 198. členu OZ (uporaba tuje stvari v svojo korist) je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali se je obogateni dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ampak je pomembna predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od uporabe stvari.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) Tožbenemu zahtevku delno ugodilo; II.) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne 15.1.2010 vzdržalo v 1. in 4. odst. izreka v veljavi za: znesek 6.236,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2008 do plačila; znesek 1.677,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2009 do plačila; stroške izvršilnega postopka v višini 169,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila; III.) Zavrnilo višji tožbeni zahtevek in razveljavilo prej navedeni sklep o izvršbi v 1. in 4. odst. izreka v enakem obsegu; IV.) Toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 995,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Opozarja na bistvo verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari, ki je v tem, da je ena oseba prikrajšana, druga pa okoriščena ter da je med njima vzročna zveza. Iz več citiranih odločb Vrhovnega sodišča je jasno razvidna zahteva, da se korist objektivizira in sklicevanje tožnika oziroma sodišča na izračun v neki drugi zadevi, tej zahtevi ne zadosti in je takšno substanciranje tožbe presplošno. V gospodarskem prometu se za rabo tuje stvari plača najemnina, njen prihranek pa je oblika koristi. Sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo presoje, ali gre za ekvivalentno najemnino, ki jo najemniki plačujejo v podobnih okoliščinah ali v katero bi razumni najemniki sicer lahko privolili. Če naj pri navedenem znesku ne gre za poljubnost, bi moral tožnik pojasniti, zakaj naj bi bila uporabnina, ki jo zahteva, primerljiva z najemninami za uporabo drugih podobnih infrastrukturnih objektov. Sklicevanje na sodbo v drugi zadevi ne zadošča. Tudi sicer iz tožbenega zahtevka ni mogoče razbrati trditev o realnem in konkretnem prikrajšanju tj. o natančni opredelitvi infrastrukture, ki naj bi jo neupravičeno uporabljala tožena stranka. Zmotno je stališče, da je potrebno upoštevati vse tisto, kar je na razpolago in ne le tisto, kar nasprotna stranka neupravičeno uporablja. Tožnik in ne toženka je nadalje tisti, ki bi moral zatrjevati in dokazati utemeljenost zahtevka tudi po višini. Prevalitev dokaznega bremena v zvezi z višino zahtevka na toženo stranko ni dopustna. Izpostavlja, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na samo prikrajšanje ter tudi višino le-tega povsem neobrazložena. Sodišče se ni v celoti opredelilo do ugovora zastaranja, saj bi moralo presojati tudi morebitno zastaranost zahtevka v obrestnem delu, pa tega ni storilo. Poleg tega pa ni ravnalo v skladu z 22. čl. Ustave in 2. odst. 287. čl. ZPP, ker ni zavrnitve dokaznega predloga ustrezno obrazložilo in se ni opredelilo do tega, zakaj je posamezne dokazne predloge strank zavrnilo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica infrastrukturnih objektov in naprav (našteti v 10. točki obrazložitve), ki so v uporabi (oziroma je na njih možnost uporabe) tam navedenih nepremičnin tožene stranke. Torej ni utemeljena pritožbena trditev, da ni tožeča stranka natančno opredelila infrastrukture, ki naj bi jo neupravičeno uporabljala tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem delu pravilno utemeljilo na 198. čl. Obligacijskega zakonika, OZ (uporaba tuje stvari v svojo korist). Namen ureditve v navedeni zakonski določbi je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali se je obogateni dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ampak je pomembna predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od uporabe stvari. Zato nima prav tožena stranka, ko trdi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje o tem, da je treba pri določitvi uporabnine upoštevati vse tisto, kar je na razpolago in ne le tisto, kar tožena stranka neupravičeno uporablja.

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je med istima strankama za uporabo istih infrastrukturnih objektov tožeče stranke v obdobju od 30.3.1995 do 31.12.1996 tekla pravda v zadevi Pg 1, v kateri je bilo toženi stranki naloženo plačilo uporabnine. V omenjeni zadevi je mnenje o višini primerne uporabnine podal izvedenec in cenilec A.Z., tožena stranka pa v predmetni zadevi ni zahtevala postavitve novega izvedenca, na njen ugovor o le omejeni časovni veljavnosti mnenja A.Z. pa je sodišče prve stopnje odgovorilo, da se je obseg infrastrukture v spornem obdobju prej razširil kot pa zožil, teh ugotovitev sodišča pa pritožnica niti ne izpodbija in ne trdi, da bi morala biti primerna uporabnina v spornem obdobju nižja. Glede na to je sodišče utemeljeno za višino uporabnine upoštevalo po tožeči stranki uveljavljenih 0,16 EUR za m², kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nekaj manj, kot je določil izvedenec za primerno uporabnino v zadevi Pg 1, teh ugotovitev in izračuna pa tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

Ker je izvedenec Z. v svojem mnenju, podanem v zadevi Pg 1 konkretno ugotavljal dejansko in možno uporabo spornih infrastrukturnih objektov in naprav tožeče stranke s strani tožene stranke, se vprašanje primerljivosti z najemninami za uporabo drugih podobnih infrastrukturnih objektov ne more postavljati.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da zaradi uporabe sporne infrastrukture, prikrajšanja tožeče stranke ni bilo. Zato ni podana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker izpodbijana sodba o tem ne vsebuje razlogov. Kot je navedeno v odločbi Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 453/2006 z dne 25.10.2007, se v določbi 198. čl. OZ „prikrajšanje“ kot pogoj za upravičenje do nadomestitve koristi eksplicitno sploh ne omenja, saj je implicirano v pojmu (sorazmerne) koristi na drugi strani. Zato tudi eksplicitni razlogi v sodbi o prikrajšanju lastnika stvari niso vselej nujno potrebni. To je odvisno od vsebine in pravne upoštevnosti ugovornih trditev nasprotne stranke v smeri morebitne odsotnosti ali neadekvatnosti lastnikovega prikrajšanja.

Zaradi zastaranja je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo uporabnine za obdobje od septembra 2003 do novembra 2004, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na to ni jasna, pa tudi ne dovolj konkretizirana pritožbena trditev, da bi sodišče moralo presojati tudi morebitno zastaranost zahtevka v obrestnem delu. Nekonkretizirana in zato neupoštevna je tudi pritožbena trditev, da sodišče ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga strank, saj ni navedeno, na katerega od dokaznih predlogov tožene stranke naj bi se ta trditev nanašala.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.