Jedro

Tožeča stranka kot mandatar ima po materialnem pravu pravico zahtevati nagrado od naročnika na podlagi Pogodbe o naročilu (mandat na podlagi pooblastila za dajanje pravne pomoči po predpisih o odvetništvu).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 125296/2013 z dne 5. 8. 2013 ostane v veljavi v 3. odstavku izreka in v 1. odstavku izreka za znesek 2.728,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 dalje (I. točka izreka), da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 125296/2013 z dne 5. 8. 2013 v 1. odstavku izreka razveljavi za znesek 24,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 dalje in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (II. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 159,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Izpodbija I. in III. točko izreka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške v znesku 159,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala kot neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke in višjemu sodišču predlagala, da zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naložiti v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožeča stranka v obravnavanem sporu vtožuje plačilo odvetniških storitev in administrativnih stroškov za sestavo dveh pogodb v letu 2013, opravljenih za toženo stranko. Tožeča stranka je trdila, da je v pogodbenem odnosu s toženo stranko na podlagi naročila tožene stranke, da zanjo opravlja odvetniške storitve, ki jih je tudi opravljala, tožena stranka pa za leto 2013 ni plačala nobene storitve.

7. Na očitke o nesklepčnosti tožbe iz razloga zavrnitve računa, ki jih tožena stranka ponavlja v pritožbi, je izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve). Niso pomembne pritožbene trditve, da tožeča stranka v računu ni navedla pravnega temelja, na podlagi katerega je izstavila račun in da bi morala izstaviti nov račun, v katerem bi navedla pravno podlago za zaračunane storitve sestave pogodb toženi stranki. Predmet tega spora je namreč ravno vprašanje, na kakšni podlagi je tožeča stranka toženi stranki zaračunala odvetniško storitev, to pa je Zakon o odvetniški tarifi, ki določa način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka oziroma naročnik storitve plačati odvetniku, odvetnici ali odvetniški družbi za opravljeno pravno storitev (prvi odstavek 1. člena ZOdvT). Glede višine zaračunanih opravljenih odvetniških storitev ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki jih je mogoče preizkusiti. Zato ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Podlago za izdajo sodbe brez razpisa naroka je imelo sodišče prve stopnje v določbi drugega odstavka 454. člena ZPP. Ne drži trditev tožeče stranke, da iz vseh listinskih dokazov v spisu izhaja, da je vsa komunikacija potekala med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trdila, da je za toženo stranko opravljala odvetniške storitve in v dokaz predložila podpisano pooblastilo A. d.o.o. za zastopanje. Tem trditvam, kot tudi ne predloženemu dokazu, tožena stranka ni konkretno nasprotovala. Utemeljenost tožbenega zahtevka je izpodbijala z zatrjevanjem, da storitve sestave konkretnih pogodb ni naročila ona, ter da niti tožeča stranka ne ve, kdaj ji jih je naročil. V tem sporu, ki je spor majhne vrednosti, je sodišče druge stopnje vezano na ugotovljeno dejansko stanje, s tem pa tudi na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sestavila sporni pogodbi v okviru naročila tožene stranke za pripravo pogodb, namenjenih za prenose lastninske pravice na nepremičninah. Kronologijo dogodkov, ki so pripeljala do sestave spornih pogodb, je obrazložilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Po oceni pritožbenega sodišča, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena OZ), predstavljajo pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ob ugotovljenem dejanskem stanju, določbe OZ o Pogodbi o naročilu (mandat). S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle, hkrati dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi (prvi in drugi odstavek 766. člena OZ). Prevzemnik naročila ima pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega (tretji odstavek 766. člena OZ).

10. Drugačnega dogovora sodišče prve stopnje ni ugotovilo; po presoji določb iz kupoprodajnih pogodb pa, smiselno, ni izključilo pravice tožeče stranke, da zahteva plačilo od tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da prodajni pogodbi nista podpisani, vendar pa ta pritožbena graja predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno upoštevati. Izkaže pa se ta trditev tudi za nepomembno. Pogodba namreč (praviloma) ustvarja pravice in obveznosti le med pogodbeniki (učinek inter partes), kot to določa prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Kako si pogodbeniki iz kupoprodajnih pogodb razdelijo breme plačila stroškov sestave pogodb, v konkretnem primeru ni bilo odločilno. Tožeča stranka kot mandatar ima po materialnem pravu pravico zahtevati nagrado od naročnika na podlagi Pogodbe o naročilu (mandat na podlagi pooblastila za dajanje pravne pomoči po predpisih o odvetništvu). Glede te pa je izkazano, da je bila sklenjena na podlagi splošnega pooblastila tožene stranke o pravni pomoči. V okviru tega je tožeča stranka pripravila pogodbe, namenjene za prenose lastninske pravice na nepremičninah. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje o tem, da je tožeča stranka imela pravico sestaviti kupoprodajne pogodbe in da ima pravico do plačila za svoj trud. Nagrado ji je dolžna plačati tožena stranka, ki ji je dala mandat, ki ga je tožeča stranka izkazala s predložitvijo splošnega pooblastila.

11. Glede na obrazloženo se izkaže, da tožena stranka s pritožbo ni uspela uveljaviti pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka sodišče druge stopnje ni odločalo, ker jih nobena od pravdnih strank ni zahtevala z opredelitvijo v smislu določbe drugega odstavka 163. člena ZPP.

13. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.