Jedro

Ker so pritožniki s tožbo v tem upravnem sporu poskušali doseči odpravo Odredbe, ki je prenehala veljati, ne izkazujejo (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njihova tožba zavržena, saj si glede na navedeno niti ob uspehu v pritožbenem postopku ne bi mogli več izboljšati pravnega položaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča in tožena stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnikov zoper Odredbo o vzpostavitvi območja za pešce z omejenim lokalnim prometom na Trgu Kontrada v Kanalu (Uradni list RS, št. 39/2019 z dne 21. 6. 2019, v nadaljevanju Odredba). Ugotovilo je, da Odredba nima narave posamičnega akta iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Posledično se do drugih tožbenih razlogov ni opredelilo.

2. Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) zoper navedeni sklep vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje, toženi stranki pa naloži plačilo njihovih stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo (in dodatni pravočasni vlogi) predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrže kot nedovoljeno in tožeči stranki naloži povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka. Občinski svet tožene stranke je namreč sprejel Odlok o vzpostavitvi območja za pešce na Trgu Kontrada (v nadaljevanju Odlok), ki med drugim določa, da z dnem njegove uveljavitve preneha veljati Odredba, zato pritožniki za pritožbo nimajo več pravnega interesa.

**K I. točki izreka**

4. Pritožba ni dovoljena.

5. V obravnavani zadevi odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da Odredba, katere odpravo je zahtevala tožeča stranka, ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Tožbo je zato zavrglo, pritožniki pa to odločitev izpodbijajo s pritožbo.

6. Po četrtem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve pritožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.1 Pravni interes mora torej prav tako obstajati ob odločanju o pritožbi. Če je obstajal ob vložitvi pravnega sredstva, pa je kasneje odpadel, kot je to primer v obravnavani zadevi, je treba pritožbo zavreči.2

7. Iz odgovora tožene stranke na pritožbo izhaja, da je bil v Uradnem listi RS z dne 29. 11. 2019 (št. 70/2019) objavljen Odlok. Ta v 11. členu določa, da z dnem njegove uveljavitve, to je glede na 12. člen Odloka naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, torej 30. 11. 2019, Odredba preneha veljati.

8. Ker so pritožniki s tožbo v tem upravnem sporu poskušali doseči prav odpravo Odredbe, po presoji Vrhovnega sodišča ne izkazujejo (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njihova tožba zavržena, saj si glede na navedeno niti ob uspehu v pritožbenem postopku ne bi mogli več izboljšati pravnega položaja.

9. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s 343. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

10. Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Odločitev glede stroškov za odgovor tožene stranke na pritožbo pa temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 172/2017 z dne 6. 9. 2017 in I Up 41/2018 z dne 9. 1. 2019. 2 dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 509.