Jedro

Sodišče je v dokazno oceno vključilo vse izvedene dokaze, vključno s tistimi, na katere opozarja revizija in katerih vsebina po stališču revizije nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč. Prav tako je opravilo celovito presojo posameznih izvedenih dokazov. Izpodbijani sodbi zato ni mogoče očitati kršitev 8. člena ZPP.

V skladu s pravilom ne ultra alterum tantum so zamudne obresti od zapadlih zneskov izgubljenega dohodka z uveljavitvijo OZ prenehale teči, če so dotlej dosegle ali presegle glavnico, od ostalih zneskov pa tedaj, ko so dosegle glavnico.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: 'Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 48.492,48 EUR (prej 11.620.737,29 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.03.2006, v 15 dneh. V presežku, tj. glede 18.300,08 EUR (prej 4.385.431,51 SIT), se tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrne.

V ostalem delu se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.' " V ostalem se revizija zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova izgubljenega dohodka in nateklih zamudnih obresti plačati 16.006.168,80 SIT (sedaj 66.792,56 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.03.2006 dalje in rento v mesečnem znesku 124.727,40 SIT (sedaj 520,48 EUR) od 01.02.2006, in sicer do pravnomočnosti zapadle obroke v 15 dneh, vnaprej pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka ob upoštevanja deleža uspeha v pravdi.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka in toženi stranki naložilo plačilo vseh stroškov tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08). Navedla je, da so razlogi izpodbijanih sodb v očitnem nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, predvsem z mnenjem strokovne komisije prve stopnje Zavoda RS za zaposlovanje, s sklepom o priznavanju lastnosti invalidne osebe z dne 08.08.2005 in z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke dr. L. Iz teh listin izhaja, da je tožnica sposobna za določena dela in da ni nikoli uveljavljala pravic iz priznanega statusa invalidne osebe ter se ni bila pripravljena vključiti v program usposabljanja in rehabilitacije. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb, podanih v tej smeri, ni opredelilo, marveč se je zadovoljilo s sklicevanjem na ugotovitve izvedenca, povzete v sodbi sodišča prve stopnje. Nadalje izvedenec ni trdil, da bi bila tožnica popolnoma nesposobna za vsakršno pridobitno delo, marveč je povedal, kakšne so osebnostne lastnosti in fizične sposobnosti tožnice, njegovo stališče, da ustanova, kamor bi jo mogli poslati, ne obstaja, pa je v nasprotju z mnenjem komisije Zavoda za zaposlovanje. Sodišče se ni opredelilo do navedb, ki izhajajo iz mnenja komisije Zavoda za zaposlovanje, naj se tožnica vključi v program poklicne zaposlitvene rehabilitacije v Centru za rehabilitacijo ... Sodišči sta mnenje dr. L. upoštevali le v delu, ki utemeljuje sklep, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo in to izključno zaradi poškodbe. Izvedenec je namreč poudaril, da je neustrezno zdravljenje tožnice oz. neorganizirana zdravstvena pomoč travmatiziranim otrokom in staršem odločilno prispevala k negativnemu subjektivnemu doživljanju tožnice in slabši možnosti za socialne dosežke. Stališče sodišča druge stopnje, da komisija ni bila kompetentna za oceno tožničinega stanja, ker v njej ni bilo nevrologa, ne vzdrži resne presoje in temelji na nepreverjenem in nezatrjevanem dejanskem stanju. Odrekanje dokazne vrednosti temu mnenju je v nasprotju z 8. členom ZPP. Iz doslej navedenega tudi izhaja, da sodišče v nasprotju z zahtevami iz 8. člena ZPP ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Dejstvo, da tožnica ni bila pripravljena sodelovati v poklicni rehabilitaciji, nakazuje na sklep, da bi bilo možno tožnico ustrezno usposobiti, najmanj pa na sklep o nedokazanosti, da je njena brezposelnost izključna posledica prometne nesreče. Sodišče se ni izreklo o pritožbeni navedbi, da bi tožnica morala poskusiti s poklicno rehabilitacijo, za ta čas bi ji bili plačani prispevki iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja in bi ji bila ob izpolnitvi minimalnih pogojev priznana tudi pravica do invalidske pokojnine. Sodišče ni upoštevalo ugotovitve, da je podana 40 % invalidnost in ne 100 % invalidnost tožnice, ki je običajno podlaga za priznavanje celotne izgube na zaslužku, da je tožnica opravila vozniški izpit in da je uspela vzpostaviti partnersko razmerje, iz katerega izvira otrok. Zaradi nepravilne in pomanjkljive dokazne presoje in sklepanja, ki nasprotuje izvedenim dokazom, je sodišče naredilo napačen materialnopravni sklep, da tožnica ni prispevala k nastanku škode. Sklep sodišč, da bi tožnica lahko opravljala poklic trgovke, nima nobene realne podlage. Sodišči nista upoštevali prejete socialne pomoči v obdobju od 09.02.2006 do 17.10.2006, kar bi ob upoštevanju podatkov v spisu moralo storiti ne glede na to, da toženka ni ugovarjala izvedenskemu mnenju. Nadalje nista upoštevali prepovedi ne ultra alterum tantum, zaradi kapitalizirane glavnice pa niti ni mogoče ugotoviti dejanske višine glavnice, ki edina lahko predstavlja podlago za ugotovitev dopustne višine zamudnih obresti. Zaradi navedenega je tudi napačno ugotovljen delež tožničinega uspeha v pravdi, kar je predstavljalo podlago za odločitev o stroških. Tožena stranka predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odmere do plačila.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je dopustno izpodbijati pravnomočno sodno odločbo le iz razlogov, navedenih v zakonu. Tako je v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče pa po uradni dolžnosti preizkusi, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo (371. člen ZPP). Izpodbijani sodbi temeljita na ugotovitvah, da tožnica zaradi posledic škodnega dogodka, za katerega odgovarja toženka, nima možnosti za zaposlitev in torej ni sposobna za pridobitno delo ter da bi po rednem teku stvari dosegla poklicno izobrazbo trgovke in mogla opravljati ta poklic.

Zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Očitek te kršitve, utemeljene s "protispisnostjo", more biti utemeljen le, kadar gre za nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah na eni strani in med samimi listinami oziroma zapisniki na drugi strani. Revidentkine navedbe, da so zaključki sodišč (pri čemer govori o presoji dokazov) v nasprotju z zapisniki o izpovedbah in z listinami in da bi sodišče ob upoštevanju določenih dokazov moralo priti do drugačnega sklepa, pa predstavljajo grajanje dokazne ocene nižjih sodišč in s tem nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišči tudi nista zagrešili zatrjevane kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče je v dokazno oceno vključilo vse izvedene dokaze, vključno s tistimi, na katere opozarja revizija in katerih vsebina po stališču revizije nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč. Prav tako je opravilo celovito presojo posameznih izvedenih dokazov. Izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati niti pomanjkljivosti, municiozno izpostavljenih v reviziji. V sodbi je navedeno, kakšno vrednost je sodišče dalo mnenju strokovne komisije Zavoda RS za zaposlovanje in sklepu o priznavanju lastnosti invalidne osebe, po katerih je tožnica zmožna za lažja, psihično manj zahtevna in enostavna dela in v skladu s katerimi naj se vključi v program zaposlitvene rehabilitacije v Centru za rehabilitacijo ... V presojo je vključena tudi ocena o sestavi navedene komisije, ocena o možnem uspehu poklicne rehabilitacije in o tožničinih dejanskih možnostih za zaposlitev. Obrazloženo je, zakaj je dana večja teža izvedenčevi ugotovitvi o tožničini dejanski nesposobnosti za vključitev v organiziran delovni proces. Izvedensko mnenje je podvrženo celoviti in kritični presoji. Sodba ni spregledala niti izvedenčeve ugotovitve, da je podana "le" 40 % (in ne 100 %) invalidnost, niti dejstva, da je tožnica naredila vozniški izpit in da ima otroka. Trditve o tem, da je uspela vzpostaviti partnersko razmerje, pa nimajo opore v ugotovitvah sodbe niti v zbranih dokazih. Očitek o neupoštevanju izvedenskega mnenja v delu, v katerem izvedenec razlog za nižjo stopnjo dosežene rehabilitacije od možne pripiše neustreznemu zdravljenju, prav tako ni utemeljen. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka pravočasno navesti ustrezna dejstva v zvezi s tem ugovorom in jih dokazati, pa tega ni storila, pravilno odgovarja na navedeni očitek.

Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da sklep o tem, da bi tožnica po rednem teku stvari pridobila poklic trgovke, nima realne podlage. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica pred nezgodo zdrava, da je redno obiskovala osnovno šolo, da je pred nezgodo dosegala dober uspeh, da večina osnovnošolcev konča osnovno šolo in nadaljuje s šolanjem in da ni nobenih okoliščin, ki bi kazale, da tožnica ne bi pridobila vsaj (manj zahtevne) poklicne izobrazbe. Taki utemeljitvi ni mogoče odreči vestnosti in skrbnosti, ki jo sodišču za presojo dokazov narekuje 8. člen ZPP.

Neutemeljen je tudi očitek o nezadostnosti odgovora sodišča druge stopnje na pritožbene očitke tožene stranke. Po utrjenem stališču sodne prakse je standard obrazloženosti pritožbene odločbe nižji od standarda obrazloženosti odločbe prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, ni nujna ponovitev vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je to sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo.(1) Sodišče druge stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe vzelo v ozir tako pritožbene navedbe o neupoštevanju mnenja in sklepa Zavoda RS za zaposlovanje kot tudi o tem, da bi tožnica morala poskusiti s poklicno rehabilitacijo. Pri tem se je sklicevalo na stališča zavzeta v sodbi sodišča prve stopnje, in hkrati navedlo, zakaj se strinja s to presojo. V tem kontekstu je mnenje izvedenca ocenilo in se ni nanj le sklicevalo, kot trdi revizija. Navedbe sodišča druge stopnje o sestavi komisije imajo podlago v ugotovitvah dokaznega postopka in so zato revizijski očitki tudi v zvezi s tem neutemeljeni. Po navedenem sodba sodišča druge stopnje ni pomanjkljiva v taki meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava zaradi neupoštevanja socialnih prejemkov od izdelave izvedenskega mnenja v februarju 2006 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v oktobru 2006. Sodišče je tožnici prisodilo rento za obdobje od 01.02.2006 naprej. V skladu z Zakonom o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 - UPB2), ki je bil podlaga za dodelitev socialne pomoči, je dolžna vrniti prejeto socialno pomoč za celotno obdobje, v katerem bo prejemala rento, in ne le za obdobje po pravnomočnosti (ali izdaji prvostopenjske) sodbe. Tožnica torej ne bo obogatena. Toženkin interes, da zmanjša svojo obveznost v škodo javnopravnih virov socialnovarstvenih pomoči, pa ob dejstvu, da je njena odgovornost primarna, sistem socialne pomoči, zagotovljen s strani države, pa subsidiaren, ne more uživati pravnega varstva. Nenazadnje je sodišče odločilo na podlagi predloženih dokazov. Toženka namreč po prejemu izvedenskega mnenja ni predlagala, naj sodišče pridobi še podatke o prejeti socialni pomoči za obdobje, ki je poteklo med izdelavo mnenja in zadnjim narokom za glavno obravnavo.

Delno pa je utemeljen očitek o nepravilni uporabi materialnega prava, ker sodišče pri izračunu kapitaliziranega zneska obresti, nateklih do 31.01.2006, ni upoštevalo pravila ne ultra alterum tantum. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 (Uradni list RS, št. 28/06) in 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in 40/07) zamudne obresti od zneskov, zapadlih pred uveljavitvijo OZ, prenehajo teči, če so do uveljavitve OZ, tj. do 01.01.2002, dosegle ali presegle glavnico. Zamudne obresti od zneskov, zapadlih po uveljavitvi OZ, pa prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, razen če so dosegle glavnico po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah OZ (Uradni list RS, št. 40/07), s katero je bil 376. člen OZ razveljavljen.

Z uporabo verificiranega programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, s katerim razpolagajo sodišča, je revizijsko sodišče ugotovilo, da bi bilo navedena pravila treba upoštevati v primeru obresti, ki se nanašajo na mesečno zapadle zneske v obdobju od junija 1997 do vključno oktobra 2001. Celoten znesek zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečno zapadlih zneskov, zmanjšanih za 10 % na račun tožničinega prispevka k nastali škodi, nateklih do 28.02.2006, znaša 4.949.795,99 SIT. Skupaj z izgubljenim dohodkom, zapadlim do 31.01.2006 in zmanjšanim za 10%, ki po pravilnem izračunu sodišča prve stopnje znaša 6.670.941,30 SIT, je zahtevek utemeljen glede 48.492,48 EUR (prej 11.620.737,29 SIT).

Po navedenem je revizijsko sodišče v delu, v katerem je revizija utemeljena, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo za znesek preveč obračunanih zamudnih obresti (kar posledično pomeni delno zavrnitev zahtevka za plačilo zneska, ki vsebuje zneske izgubljenega dohodka, zapadle do 31.01.2006, in obresti, natekle do 28.02.2006), v ostalem delu pa zavrnilo. V ostalem delu je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen in prvi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka in o revizijskih stroških temelji na 154. členu ZPP. Glede na to, da je revidentka uspela le glede dela zahtevka o obrestih, ki je bil kot glavni zahtevek postavljen šele pred koncem obravnavanja, revizijsko sodišče ni poseglo v odločitev sodišča druge stopnje, po kateri je stroške postopka dolžna nositi tožena stranka. Ker je toženka z revizijo delno uspela, tožnica pa je v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotovala drugačni odločitvi o podlagi zahtevka, je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

.Op. št. (1): Npr. II Ips 201/2005, II Ips 519/2005, II Ips 951/2006.