Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z izhodiščem prvostopnega sodišča glede omejene ustvarjalne možnosti pri oblikovanju obrazcev, kot kategorije, ki so avtorskopravno zavarovane.

Prvostopno sodišče povzema, da je ustvarjalna raven avtorskega dela drugotožeče stranke izkazana v tem, da gre pri spornem obrazcu v vsebinskem smislu za členitev in razporeditev vsebine posameznih kolon, ki ni le povzetek pravilnika in ni dana sama po sebi in je kombinacija izkušenj in znanj ter vsebine večih predpisov. Pri tem pojasnjuje, da pri spornem obrazcu ne gre le za shematično obliko in poenostavitev besedila pravilnika, kjer ni kreativnih elementov in izvirnosti, temveč gre tudi za členitev in ureditev v obrazcu določenih ekonomoskih kategorij na lasten, izviren in le eden od možnih načinov. Pritožbeno sodišče takšna izhodišča ocenjuje kot nekonkretizirana in ne morejo predstavljati ustrezne podlage za ugotovitev ustvarjalnega prispevka drugotožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo (v nadaljevanju sodba), je prvostopno sodišče:

1. ugotovilo, da je drugotožeča stranka avtorica Knjige prihodkov in odhodkov z oznako GV 220-61,

2. ugotovilo je, da tožena stranka krši izključno moralno in premoženjsko avtorsko pravico drugotožeče stranke s tem, da reproducira, distribuira in prodaja knjigo prihodkov in odhodkov, ki je v prodaji opremljena z logotipom tožene stranke in označena z oznako obr. F.47, prav tako pa s tem krši izključni premoženjski interes prvotožeče stranke, ki se sestoji v izključni pravici objave in izkoriščenja avtorskega dela drugotožeče stranke,

3. toženi stranki prepovedalo tiskanje, distribuiranje in prodajo Knjige prihodkov in odhodkov, označene z oznako obr. F.47,

4. toženi stranki naložilo, da se je v bodoče dolžna vzdržati kakršnegakoli poseganja v avtorsko pravico tožnic z reproduciranjem in distribuiranjem Knjige prihodkov in odhodkov označene z oznako obr. F.47,

5. toženi stranki naložilo v roku 15 dni uničiti vse protipravne primerke knjig prihodkov in odhodkov, označenih z oznako obr. F.47 ter vse pripomočke za izdelavo teh in novih primerkov, s katerimi je bila storjena kršitev.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Za odločitev o tožbenem zahtevu je ključno vprašanje, ali gre pri delu, na katerega se sklicujeta tožeči stranki, to je Knjiga prihodkov in odhodkov z oznako GV 220-61, za avtorsko delo v smislu

5. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Pritožbeno sodišče soglaša z izhodiščem prvostopnega sodišča glede omejene ustvarjalne možnosti pri oblikovanju obrazcev, kot kategorije, ki so avtorskopravno zavarovane. Kot je prvostopno sodišče pravilno povzelo uveljavljana izhodišča sodne prakse, je mogoče obrazce kot avtorsko delo šteti samo izjemoma. Prvostopno sodišče je omejenost ustvarjalnih možnosti pri oblikovanju obrazcev, izdanih v obliki sporne knjige prihodkov in odhodkov utemeljilo z ugotovitvijo, da je vsebina obrazcev za vodenje poslovnih knjig bolj ali manj določena s predpisi, ki urejajo vodenje predmetnih evidenc.

Pri ugotovitvi ustvarjalnega prispevka drugotožene stranke se je prvostopno sodišče naslonilo na ugotovitve izvedenke v pisnem izvedenskem mnenju.

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožbenimi trditvami, da neutemeljenost tožbenega zahtevka glede ugotovitve avtorske pravice drugotožeče stranke izhaja že iz dejstva, da je drugi izvedenec zavrnil izdelavo izvedenskega mnenja iz razloga, ker zaposluje strokovnjake iz avtorskega prava, ne pa knjigovodstva. Sodišče namreč izvede dokaz z izvedencem, če ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem za razjasnitev kakšnega odločilnega dejstva (243. člen ZPP).

Zavrnitev izdelave izvedenskega mnenja s strani izvedenca, ki ga je imenovalo sodišče, je potrebno razumeti zgolj v smislu predloga izvedenca za oprostitev dolžnosti iz upravičenih razlogov v smislu 3. odstavka 246. člena ZPP. Le-to pa v ničemer ne more vplivati na ugotovitev dejstev, ki bi jih moral ugotoviti izvedenec kot podlago za materialnopravni preizkus trditvenih navedb tožeče stranke.

Prvostopno sodišče je ugotovitev o ustavarjalnem prispevku dugotožeče stranke kot materialni predpostavki avtorskega dela utemeljilo na ugotovitvi sodne izvedenke v svojem pisnem izvedenskem mnenju.

Prvostopno sodišče povzema, da je ustvarjalna raven avtorskega dela drugotožeče stranke izkazana v tem, da gre pri spornem obrazcu v vsebinskem smislu za členitev in razporeditev vsebine posameznih kolon, ki ni le povzetek pravilnika in ni dana sama po sebi in je kombinacija izkušenj in znanj ter vsebine večih predpisov. Pri tem pojasnjuje, da pri spornem obrazcu ne gre le za shematično obliko in poenostavitev besedila pravilnika, kjer ni kreativnih elementov in izvirnosti, temveč gre tudi za členitev in ureditev v obrazcu določenih ekonomoskih kategorij na lasten, izviren in le eden od možnih načinov. Pritožbeno sodišče takšna izhodišča ocenjuje kot nekonkretizirana in ne morejo predstavljati ustrezne podlage za ugotovitev ustvarjalnega prispevka drugotožeče stranke. Izvedenka v svojem izvedenskem mnenju, na katerega se opira prvostopno sodišče, ni konkretizirano opredelila v katerih segmentih gre pri drugotožeči stranki za individualno ustvarjalen prispevek. Prvostopno sodišče povzema njeno ugotovitev, da sporni obrazci predstavljajo nadgradnjo pravilnika kar se tiče števila kolon, kot tudi sistema kolon v obrazcu, pri čemer naj bi tak izbor in razporeditev podatkov omogočal uporabo evidence v več namenov. Zgolj v takšni okoliščini (povečanje števila podatkov v evidenci in možnost uporabe evidencev v več namenov) sami po sebi ni mogoče zaznati elementa ustvarjalnosti.

Sodišče nadalje povzema ugotovitve izvedenke, da obrazca, ki ga je izdelala drugotožeča stranka ni mogoče primerjati s prejšnjim obrazcem za vodenje poslovnih knjig, saj je prejšnji pravilnik v celoti predpisoval analitično vsebino obrazca, nov pravilnik in navodilo pa ne določata, kako naj bodo sestavljene poslovne knjige.

Ob tem, da izvedenka ugotavlja, da je mogoče na osnovi pravilnika oblikovati različne obrazce, še ni mogoče zanesljivo sklepati na ustavarjalnost drugotožeče stranke. Zgolj opustitev novejšega predpisa podrobnejšega predpisovanja vsebine obrazca glede na prejšnji predpis, ne more pomeniti, da imajo različni obrazci, ki jih dopušča novejši predpis, avtorskopravno varstvo. Sodišče je zavrnilo ugovor tožene stranke, da gre pri spornem obrazcu le za uporabo kategorij, ki so v praksi poznane in gre le za metodo za že znane uveljavljane rešitve v računovodstvu. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s pritožnikom, da bi zgolj zaradi ugotovitve, da je drugotožeča stranka pri izdelavi obrazca uporabljala kategorije, ki so poznane iz pravilnika, navodil, Slovenskih računovodskih standardov ali kakšnega drugega predpisa, samo po sebi izključevalo avtorskopravno varstvo. Vendar pa izvedenka ni konkretizirano opredelila razmejitev med tehnično strokovnim delom in izvirnostjo v delu drugotožeče stranke (odgovor v tč. III.6. na list. 87). Iz ugotovitev prvostopnega sodišča tako ni mogoče konkretizirano razbrati, katere ekonomske kategorije je drugotožeča stranka uredila na izviren način. Prvostopno sodišče ustvarjalni prispevek drugotožeče stranke opredeljuje kot členitev in razporeditev vsebine posameznih kolon. Takšnega zaključka prvostopno sodišče ni pojasnilo v smislu konkretiziranih opredelitev ekonomskih kategorij, katerih členitev in ureditev v obrazcu je potrebno priznati raven avtorskega dela. Ker za takšne konkretizirane sklepe prvostopno sodišče ni imelo podlage v izvedenskem mnenju, se v tem delu izkaže, da izvedenka ni odgovorila na vprašanja, ki jih je zastavilo sodišče, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da mora izvedenec načeloma podati izvid in mnenje na ustni obravnavi, s čimer je zagotovljena kontradiktornost v postopku (1. odstavek 253. člena ZPP). Ker prvostopno sodišče kljub pripombam pravdnih strank na pisno izvedensko mnenje izvedenke ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedenke, s čimer bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, niso podani pogoji, da bi takšne pomanjkljivosti odpravilo drugostopno sodišče v smislu 2. odstavka

347. člena ZPP. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo dokazni postopek dopolniti v zgoraj nakazani smeri. Pri tem bo potrebno z zaslišanjem izvedenke delo drugotožeče stranke analizirati na konkretni ravni tako z vidika preseganja strokovnotehničnega opravila kot tudi glede vprašanja, katere ekonomske kategorije in v kakšnem smislu je drugotožeča stranka razčlenjevala in uredila na lasten, izviren način. Ne gre spregledati niti vprašanja, ali je izvirnost v členitvi posameznih elementov sami po sebi, ali pa je izvirnost v vizuelnem izkazu na samem obrazcu. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bo prvostopno sodišče imelo podlago za ugotovitev, ali delu prvotožeče stranke priznati avtorskopravno varstvo.

Ker je ugotovitev obstoja avtorske pravice materialnopravna predpostavka za obravnavanje tožbenega zahtevka, o katerem je prvostopno sodišče odločilo z delno sodbo, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.