Jedro

V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje kot odločilno ugotavlja, da se v skladu s točko (f) drugega odstavka 1. člena Uredbe ta ne uporablja za oporoke in dedovanje, vključno s preživninskimi obveznostmi, ki so nastale zaradi smrti. Navedeno med drugim vključuje tudi spore v zvezi z interpretacijo ali veljavnostjo oporoke ali kodicila ter zahtevke iz oporočnega ali zakonitega dedovanja. Zahtevek tožnikov v pridruženi zadevi se med drugim glasi na ugotovitev, da sta tožnika dediča po zapustniku I. I. V pridruženem postopku gre torej za zadevo v smislu točke (f) drugega odstavka 1. člena Uredbe, za katero se Uredba ne uporablja. V konkretni zadevi je zato za presojo pristojnosti treba uporabiti ZMZPP, na katerega so se sklicevali tožniki v pridruženi zadevi, sodišče pa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava do njihovih navedb oziroma obstoja naveznih okoliščin, ki so bile s strani tožene stranke (prve toženke izrecno) prerekane, ni opredelilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da odločitev o zadevi po nasprotni tožbi spada v pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb postopka pritožuje prva toženka po tožbi zaradi izročitve dediščine, ki se je pred združitvijo zadev vodila pod opr. št. II P 391/2020, A. A. (v nadaljevanju: pritožnica) in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in s polno jurisdikcijo odloči o ugovoru prve toženke o nepristojnosti naslovnega sodišča oziroma kateregakoli drugega slovenskega sodišča, vse s stroškovno posledico. Pritožnica navaja, da nikoli ni bila seznanjena, da je zoper njo vložena nasprotna tožba, pri čemer to ne izhaja niti iz naslova tožbe II P 286/2020, niti iz tožbene naracije. Pritožnica sploh ni stranka postopka po temeljni tožbi, kakor tudi ni stranka temeljne tožbe tožnica po nasprotni tožbi B. B. Identiteta pravdnih strank tako ni podana. Glede na navedeno je sodišče zakrivilo bistveno kršitev določb postopka, saj obrazložitev sklepa ni skladna z izrekom in stanjem spisa. Glede zaključka, da gre za nasprotno tožbo, pa sodišče ni podalo obrazložitve.

3. Prvi tožnik po tožbi zaradi izročitve dediščine C. C. v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da so tožniki D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. dne 3. 4. 2020 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložili tožbo zaradi plačila 555.383,70 EUR zoper toženca C. C. Zadeva se vodi pod opravilno številko II P 286/2020. Nadalje je bila dne 3. 6. 2020 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložena tožba na izročitev dediščine tožnikov C. C. in B. B. zoper tožence A. A., E. E., D. D., F. F., G. G. in H. H. Ta zadeva se je vodila pod opravilno številko II P 391/2020. Sodišče prve stopnje je zadevi s sklepom z dne 22. 12. 2020 združilo v skupno obravnavanje, vodilen je spis pod opravilno številko II P 286/2020.1

6. Sodišče prve stopnje je sporno odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča oprlo na tretji odstavek 8. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba), ki določa, da je v primeru nasprotne tožbe, ki izhaja iz iste pogodbe ali dejstev, na katerih je temeljila prvotna tožba, oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi pred sodiščem, kjer je v teku prvotni postopek. Sodišče je zaključilo, da nasprotna tožba izhaja iz istih dejstev, na katerih temelji prvotna tožba, ker oba spora izvirata iz dedovanja denacionaliziranega premoženja po pokojnem I. I., zato so tožene stranke po nasprotni tožbi lahko tožene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pred katerim je v teku prvotni postopek.

7. Pritožnica utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje svojega zaključka, da gre v zadevi za nasprotno tožbo, ni obrazložilo. Takšna ugotovitev pa je tudi v nasprotju s podatki spisa. Tožnika po pridruženi zadevi sta namreč vložila samostojno tožbo zoper tožence v tej zadevi in ne nasprotne tožbe, kot to navaja sodišče prve stopnje v drugi točki obrazložitve.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo izpolnjevanje pogojev za pristojnost slovenskega sodišča po Uredbi, zato bi moralo upoštevati razlago pojma nasprotne tožbe po pravu Evropske unije. Za to gre, kadar toženec po prvotni tožbi z ločenim zahtevkom v istem postopku zahteva odločitev, ki bo nalagala tožniku po prvotni tožbi obveznost, pri čemer nasprotna tožba vključuje iste stranke kot prvotna tožba.2 Ob navedenem pritožnica utemeljeno navaja, da identiteta pravdnih strank ni podana, saj ni stranka postopka po prvotni tožbi, stranka prvotne tožbe pa tudi ni tožnica po pridruženi zadevi B. B. Zaključek sodišča prve stopnje, da odločitev o zadevi po nasprotni tožbi na podlagi tretjega odstavka 8. člena Uredbe, spada v pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, je že zato (ker ni identitete strank) zmoten.

9. V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje kot odločilno ugotavlja, da se v skladu s točko (f) drugega odstavka 1. člena Uredbe ta ne uporablja za oporoke in dedovanje, vključno s preživninskimi obveznostmi, ki so nastale zaradi smrti. Navedeno med drugim vključuje tudi spore v zvezi z interpretacijo ali veljavnostjo oporoke ali kodicila ter zahtevke iz oporočnega ali zakonitega dedovanja.3 Zahtevek tožnikov v pridruženi zadevi se med drugim glasi na ugotovitev, da sta tožnika dediča po zapustniku I. I. V pridruženem postopku gre torej za zadevo v smislu točke (f) drugega odstavka 1. člena Uredbe, za katero se Uredba ne uporablja. V konkretni zadevi je zato za presojo pristojnosti treba uporabiti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), na katerega so se sklicevali tožniki v pridruženi zadevi, sodišče pa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava do njihovih navedb oziroma obstoja naveznih okoliščin, ki so bile s strani tožene stranke (prve toženke izrecno) prerekane, ni opredelilo.4

10. Ob povedanem je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to odločilo, da odločitev o zadevi po nasprotni tožbi spada v pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, razveljavilo (tretja točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V tem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali odločitev o pridruženi zadevi (in ne po nasprotni tožbi) spada v pristojnost slovenskega sodišča z upoštevanjem materialnopravnih določb ZMZPP. Razveljavitev sklepa je bila potrebna zato, ker bi sodišče druge stopnje, če bi o pristojnosti po navedenih določbah odločilo samo, prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa za postopek in tožbo zaradi plačila 555.383,70 EUR uporabljalo izraz prvotni postopek (zadeva), za postopek in tožbo zaradi izročitve dediščine pa izraz pridruženi postopek (zadeva). 2 European Commentaries on Private International Law – Brussels I Regulation 2nd Revised Edition (Magnus, Mankowski), str. 323 -327. 3 European Commentaries on Private International Law – Brussels I Regulation 2nd Revised Edition (Magnus, Mankowski), str. 63. 4 V tej zadevi se tudi ne uporablja Uredba (EU) št. 650/2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, glede na datum zapustnikove smrti (pred 17. 8. 2015).