Jedro

Nedopustnost ravnanja odškodninsko odgovorne stranke je podana, če stranka pogodbe ne izpolni, če jo nepravilno izpolni ali svojo poslovno obveznost nepravočasno izpolni.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka plačati 9.390.044,71 SIT (39.183,96 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2002 dalje do plačila, v roku 15-ih dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti v 15-ih dneh toženi stranki njene pravdne stroške v višini 195,92 EUR.

Zoper to sodbo se po svoji pooblaščenki pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo, tako da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po njeni oceni je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici česar je napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka sploh ni navajala okoliščin, ki bi izključile protipravnost njenega škodnega ravnanja. Ravnanje tožene stranke je nedopustno in protipravno že iz samega razloga, ker je povzročilo škodo. Protipravnost bi bila izključena le, če bi tožeča stranka izkazala, da so podani ekskulpacijski razlogi po 138., 139. in 140. čl. OZ. Ker tega ni storila je bilo pogoju nedopustnosti zadoščeno, saj je iz storjenega škodnega dejanja nedvomno nastala škoda. Škodno dejanje, ki je povzročilo nastanek škode pa je bilo navodilo tožene stranke z dne 30.7.1999 tožeči stranki z vsebino, da naj ne obračuna DDV-ja pri izstavitvi računa za opravljene storitve ter v povezavi s tem kasnejša zavrnitev računa, kjer je bil DDV s strani tožeče stranke toženi obračunan. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje oz. ga sploh ni ugotavljalo glede zatrjevanega monopolnega položaja, saj ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožnika, zavrnilo pa je tudi dokazni predlog tožnika o dostavi upravnih odločb za K. d.o.o., ki je prav tako sledila obveznemu navodilu toženca. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval in predlagal izvedbo dokaza, da v primeru če ne bi upošteval navodil toženca in bi obračunal DDV v nasprotju s temi, celotne storitve ne bi dobil plačane. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva za gospodarske subjekte v poslovnem prometu je napačno, ker sodišče ni ugotavljalo očitanega monopolnega položaja toženca. Če tožeča stranka navodil tožene ne bi upoštevala, bi ostala brez dela, prišla bi v stečaj, delo bi zgubilo vseh 100 pri tožniku zaposlenih delavcev, kar vse pomeni, da je bila v to prisiljena. Tožeča stranka uveljavlja škodo, ki je nastala kot posledica toženčevih obveznih navodil in ki se odraža v zmanjšanju premoženja tožnika ne pa sklicujoč se na dejstva, da je nastala škoda v naložitvi plačila DDV s strani davčnega organa. Zato je obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna le, če ne bi pravočasno tožeči stranki izročila dokumentacije za oprostitev plačila DDV, s katero je razpolagala, nerelevantna. Tožnik ni valil odgovornost na toženo stranko zato, ker je moral plačati DDV, temveč uveljavlja njeno odškodninsko odgovornost za njena navodila o obveznem neobračunu DDV in zavrnitev računov z obračunanim DDV, kot izkoriščanjem monopolnega in prevladujočega položaja. Bistvo spora je torej v tem, da je toženec monopolist, ki je izkoriščal svoj monopol in prevladujoč položaj, ki se mu je tožnik moral podrediti. V zvezi s tem pa v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa je iz dopisa tožnika tožencu brez datuma, do katerega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, razvidno da je tožnik zahteval od toženca dostavo omenjene dokumentacije, do katere sam nima dostopa oz. nima vanjo vpogleda.

V odgovoru na pritožbo pa se tožena stranka zavzema, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki v letu 2001 sklenili dve pogodbi, in sicer Pogodbo o opravljanju pretovornih dejavnosti v P „S.“ in Pogodbo o opravljanju pretovornih dejavnosti P „T.“ za les. Po teh pogodbah je tožeča stranka zagotavljala toženi stranki delovno silo za pretovorna dela v L. Že pred sklenitvijo teh pogodb pa je tožena stranka z dopisom z dne 30.7.1999 tožnico obvestila, da so po Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV) in Pravilniku o izvajanju ZDDV luško prekladalne storitve tiste, ki so oproščene plačila DDV.

Tožeča stranka je navodilu sledila in toženi ni fakturirala DDV-ja. Ko pa je Davčni urad v letu 2002 po opravljenem inšpekcijskem pregledu za obdobje od januarja do decembra leta 2001 ugotovil nepravilnosti pri obračunavanju DDV-ja, je tožeči stranki naložil plačilo DDV-ja za leto 2001 v znesku 8.078.948,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini 1.108.144,00 SIT. Po sklepu o prisilni izterjavi Davčnega urada z dne 27.8.2002, je tožnica dne 30.8.2002 plačala dolgovanih 9.389.044,72 SIT in 1.000,00 SIT stroškov izterjave.

Po tožbenih navedbah predstavlja plačilo tega zneska škodo, ki je tožeči stranki nastala po krivdi tožene stranke, saj DDV- ja na fakturah, izdanih toženi stranki, ni obračunavala, ker ji je ta že 30.7.1999 izdala obvezno navodilo, po katerem se je morala ravnati. Tožeča stranka opravlja zgolj luško prekladalne storitve za toženo stranko, zato je bila primorana zaradi monopolnega položaja spoštovati navodilo tožene stranke.

Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo nedokazanosti nedopustnega ravnanja tožene stranke, ne vzdržijo pritožbenega preizkusa, saj je sodišče o tem podalo obširne in argumentirane navedbe na 4. in 5. strani obrazložitve sodbe. Tudi stališču pritožbe, da je bilo dejanje nedopustno že zato, ker je povzročilo škodo, ni mogoče pritrditi, saj je lahko škoda tudi posledica dopustnih dejanj. Pritožbeno sodišče pa se tudi ne strinja s stališčem tožeče stranke, da naj bi bilo škodno dejanje, ki je povzročilo nastanek škode, navodilo tožene stranke z dne 30.7.1999. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje sporno razmerje nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), je pri svojem odločanju to sodišče pravilno uporabilo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ne določil Obligacijskega zakonika (OZ), na katere se napačno sklicuje pritožba (1060.čl. OZ). Po določilih 2. odst. 262. čl. ZOR ki ureja poslovno odškodninsko odgovornost pa je upnik upravičen zahtevati od dolžnika povrnitev škode, če ta ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. Nedopustnost ravnanja odškodninsko odgovorne stranke je torej podana, če stranka pogodbe ne izpolni, če jo nepravilno izpolni ali svojo poslovno obveznost nepravočasno izpolni. Navodilo tožene stranke oz. izraba prevladujočega položaja bi tako pomenila nedopustno ravnanje le, če bi se učinki teh dejanj izrazili kot kršitev pogodbenih obveznosti, kot so navedene v 262.čl. ZOR. Katero od v zakonu predvidenih nedopustnih ravnanj iz 262.čl. ZOR naj bi tožena stranka storila s tem, da je tožeči stranki »izdala obvezno navodilo« in »izrabila monopolen položaj«, pa tožeča stranka niti ni navedla. Iz tožbenih trditev ne izhaja niti zatrjevanje neizpolnitve, niti nepravilne izpolnitve, niti nepravočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke. Iz teh trditev, kot iz ugotovitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je to, kar je tožeča stranka od tožene zahtevala, kar je toženi stranki fakturirala, slednja tudi poravnala. S tem, ko je tožeča stranka morala plačati DDV, ki ga ni uveljavljala (fakturirala) od tožene stranke, se je sicer res zmanjšalo njeno premoženje, kar je zanjo predstavljalo škodo, ker pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti izkazala, da bi bila ta škoda posledica kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna. To še zlasti, ker pritožbena trditev, da je tožena stranka plačala manj, kot je bila v resnici dolžna predstavlja novo dejstvo, ki ga tožeča stranka zatrjuje šele v pritožbi in glede katerega ni niti pojasnila, zakaj ga ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1.odst.337.čl. ZPP). Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da pogodb s toženo pod pogoji, če bi morala iz fakturiranega zneska sama poravnati DDV sploh ne bi sklenila, zato take tožbene trditve tudi ne izkazujejo podlage za uveljavljanje odškodnine po 2.odst.65.čl. ZOR. Ob takem stanju je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejstvo, da se je tožeči stranki zmanjšalo premoženje zaradi plačila DDV-ja, posledica njenega ne dovolj skrbnega ravnanja, kot je pravilno ugotovilo v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje.

Sicer pa tudi pritožbeno sodišče meni, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na monopolen položaj tožene stranke in na to, da je bila zaradi obveznih navodil tožene stranke tej primorana izstavljati račune brez obračunanega DDV-ja. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče popolnoma strinja z utemeljitvijo in zaključki sodišča prve stopnje, da sta obe pravdni stranki samostojna gospodarska subjekta, ki se kot taka lahko samostojno odločata s kom in pod kakšnimi pogoji bosta poslovala, pri čemer pa tožena stranka tudi nima nobenih pooblastil, na podlagi katerih bi smela svojim poslovnim partnerjem izdajati obvezna navodila. Ker pooblastil za izdajanje obveznih navodil nima, takih navodil, četudi bi jih izdajala, ni mogoče opredeliti kot obvezna in za tožečo zavezujoča. Zato njenih trditev, da je bila prisiljena ta navodila upoštevati ni mogoče sprejeti. Kar se tiče trditev tožeče stranke o monopolnem položaju tožene stranke pa tudi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je poslovni subjekt vselej, ne glede na njegov siceršnji odnos do poslovnih partnerjev sam dolžan poskrbeti za zakonitost svojega poslovanja zaradi česar se ob taki opustitvi ne more uspešno sklicevati na izrabljanje monopolnega položaja. Sicer pa na neprepričljivost navedb, da bi tožeča stranka, če navodil tožene ne bi upoštevala ostala brez dela in prišla v stečaj kaže že dejstvo, da je zoper toženo stranko brez tovrstnih pomislekov vložila obravnavano tožbo, ko se je zavedla nepravilnosti svojega ravnanja, kar nenazadnje potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je dejstvo, da DDV-ja ni fakturirala toženi stranki zgolj posledica njenega neskrbnega ravnanja. Pri tem tudi okoliščina, da naj bi toženo stranko pozvala, da ji dostavi dokumentacijo na podlagi katere bi bila lahko oproščena plačila DDV-ja ni ključna, saj je evidentno, da tožena stranka s tako dokumentacijo ni razpolagala.

Ker gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje pogodbene odškodninske odgovornosti so tudi napačna pritožbena zatrjevanja, da bi morala tožena stranka izkazati ekskulpacijske razloge po 138. do 140. čl. OZ (prav 161. do 163. čl. ZOR), saj je (bila) razbremenitev dolžnikove odgovornosti glede poslovne odškodninske odgovornosti urejena v 263. čl. ZOR (240. čl. OZ). Ker pa tožeča stranka že nedopustnosti ravnanja tožene ni izkazala, je tudi sicer ta očitek tožeče stranke irelevanten.

Sodišče je dolžno izvesti zgolj dokaze, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev, zato je povsem pravilno sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika J.Š. ter za dostavo upravnih odločb za družbo K. d.o.o., saj odločilnih dejstev v tej zadevi ne predstavljajo trditve tožeče stranke o monopolnem in prevladujočem položaju tožene stranke, kar je tožeča s temi dokazi sicer skušala dokazovati.

Ker je sodišče prve stopnje glede na zgoraj obrazloženo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve postopka, niti take, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, niti tiste, ki jih mora po uradni dolžnosti upoštevati pritožbeno sodišče, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).