Jedro

Izvajanje vzdrževalnih del na cevovodu, po katerem se pretaka fenol visoke koncentracije, je nevarna dejavnost. Ker so se vzdrževalna dela vedno izvajala na delujočem cevovodu, je popravilo cevovoda v delujočem stanju abstrakten dejanski stan, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali gre za nevarno dejavnost ali ne.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke in pritožba intervenienta se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna vsakemu od tožnikov plačati odškodnino v znesku 12.216,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 02. 2007 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pravdne stroške tožnikov v višini 9.468,17 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki, pravdne stroške intervenienta v znesku 587,37 EUR pa je naložilo v plačilo tožnikom.

2. Zoper obsodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožujeta tožena stranka in intervenient. Uveljavljata vse tri, s 1. odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Tožena stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, intervenient pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi o objektivni odgovornosti njenega zavarovanca. Strinja se, da je fenol nevarna kemikalija, meni pa, da iz nje sama po sebi še ne izvira povečana nevarnost, zato tudi popravilo na cevovodih in posodi, kjer se nahaja ta kemikalija, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Do škode ni prišlo zaradi lastnosti snovi ali procesa dela, pač pa zaradi ravnanja pokojnega Š. in F. M.. Če bi se cevovod zaprl in izpraznile cevi, fenol ne bi bil prisoten in do nesreče ne bi prišlo. Zaščitni ukrep ustavitve proizvodnje in izpraznitve cevi ni bil namenjen zmanjšanju nevarnosti za nastanek škode, pač pa njeni odpravi. Ker opravljanje vzdrževalnih del ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo, cevovod pa tudi ni nevarna stvar, zatrjevana škoda ni nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo. Pri opravljanju dejavnosti na strojih izven navodil delodajalca gre lahko kvečjemu za krivdno odgovornost. Za nezgodo je v celoti odgovoren pokojnik sam, saj ni upošteval navodil delodajalca in pravil glede pravilnega in varnega opravljanja del. Izvajalec del bi moral zahtevati izključitev reaktorja, prav tako pa bi moral uporabljati zaščitna sredstva. Takšno ravnanje pokojnega predstavlja izključitveni razlog po 2. odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Opozarja, da tudi krivdna odgovornost njenega zavarovanca ni podana, saj ni kršil določb o potrebnih organizacijskih, tehnoloških in varnostnih ukrepih. Ne gre prezreti, da M. in pokojnemu popravilo spornega defekta ni bilo odrejeno in sta napako samovoljno odpravila. Za vsako napako je treba ugotoviti njen obstoj in počakati na navodila delodajalca. Ni mogoče za nazaj ugotavljati, da je šlo za podobno napako, kot pri prvi napaki, katere popravilo je bilo M. odrejeno. Če delodajalec ni bil obveščen o novi napaki, zanjo tudi ni mogel vedeti. Zato je neutemeljeno stališče sodišča, da nadrejeni v zvezi s to napako ne bi odredil drugačnega načina odprave kot pri prvi napaki. Dokazni postopek ni potrdil, da bi delodajalec v primeru obvestila o novi napaki ravnal enako kot pri prvi. Gre za ugibanje sodišča. Ugotovitve sodišča, da so vsi delavci delali na enak način, kar pomeni, da so s tem, ko se niso ustrezno zaščitili z opremo, kršili ukrepe iz varstva pri delu, ni mogoče šteti delodajalcu v škodo, pač pa za oteževalno okoliščino na strani delavca. Če bi delodajalec za kršitve svojih delavcev vedel, bi ustrezno ukrepal in opozoril delavce. Da je to tudi storil, izhaja iz izpovedi prič L. in B., ki sta povedala, da sta bila na uporabo varovalne opreme opozorjena. Opozarja, da je bil pokojni usposobljen za opravljanje dela, katerega je ob nezgodi opravljal, saj je v letu 2006 opravil preizkus iz varstva pri delu in je bil seznanjen z nalogami na tem delovnem mestu. Iz pisnega preizkusa izhaja, da je vedel, da mora uporabljati zaščitna sredstva. Da so bila usposabljanja opravljena, so potrdile tudi vse priče; tožeča stranka pa trditve o tem, da je opravil preizkus, sploh ni prerekala. Glede praktičnega usposabljanja pa se sodbe ne da preizkusiti. Sicer pa je bil pokojni tudi praktično dovolj usposobljen, saj tudi sodišče ugotavlja, da je imel večletne izkušnje z vzdrževalnimi deli. Ker delodajalec ni vedel, da je do napake prišlo, tudi ni mogel odrediti preventivnih ukrepov, ustrezno organizirati delovnega procesa in zagotoviti ukrepov varstva pri delu. Na teoretični ravni pa je bilo za te stvari ustrezno poskrbljeno. Ker so bili delavci usposobljeni in so razpolagali z zaščitnimi sredstvi, pri čemer so vedeli, da je v ceveh fenol, zavarovancu tožene stranke ni moč očitati opustitve varnostnih ukrepov. Da je pokojni z vso potrebno zaščitno opremo razpolagal, izhaja iz listinskih dokazov, kot tudi ugotovitev inšpektorice K. in izvedenca. Da je bil poučen o nevarnostih fenola in potrebnih ukrepih, potrjuje njegova pisna izjava z dne 17. 01. 2004, opreme delavci le uporabljali niso. Na razpolago pa je bil tudi nepropusten kombinezon s kapuco. Delavci so sicer trdili, da naj bi bila zaščitna oprema neustrezna, vendar pa so njihove izpovedi ovržene z izvedenskim mnenjem, zaslišanjem prič G. Ko. in M. K., z zapisnikom inšpektorata za delo in zaslišanjem inšpektorice K.. Da so bili delavci opozorjeni na obveznost uporabe osebnih zaščitnih sredstev pri delu z nevarnimi stvarmi v primeru obstoja nevarnosti oblitja s snovjo, izhaja tudi iz opozorila z dne 14. 08. 2006, ki je bilo izobešeno pred nesrečo v prostoru delodajalca. Drugačna ugotovitev sodišča, da tega opozorila pred nesrečo ni bilo, je v nasprotju z izpovedbama prič K. in Č.. Pritožnica nadalje poudarja, da v konkretnem primeru ni podanega zavarovalnega kritja. Če je njen zavarovanec kršil dolžnosti, gre za njegovo skrajno malomarno ravnanje, ki se ga je moral zavedati. Ker se je zavedal svojih opustitev, ima njegovo ravnanje elemente zavestne opustitve. Če delodajalec opreme ni zagotovil in zavestno dopuščal, da delavci opravljajo popravila na delujočem sistemu, gre za zavestno postopanje v nasprotju s predpisi in pravili, po katerih se opravlja dejavnost, zato v skladu z 8. členom Pogojev za zavarovanje odgovornosti toženka ni dolžna kriti nastale škode. Opozarja, da bi moralo sodišče v okviru odmerjene nepremoženjske škode upoštevati izplačane zneske štipendij pokojnikovima hčerkama. Glede valorizacije zavarovalne vsote pa meni, da je sodišče ne bi smelo opraviti, saj tožniki valorizacije zavarovalne vsote niso zahtevali. Glede stroškovne odločitve tožena stranka meni, da bi morala biti konkretneje obrazložena, saj ne zadošča le sklicevanje na predložene stroškovnike. Po njeni oceni sodišče tožnikom ne bi smelo priznati odvetniških stroškov za vložitev petih tožb in stroškov petih sodnih taks, saj so s tem le nepotrebno povzročali stroške toženki, ki je morala petkrat enako odgovarjati, čeprav gre za isto dejansko in materialno podlago.

4. Intervenient pa v pritožbi navaja, da je nemogoče organizirati delovni proces na način, da bi bil v vsakem trenutku delovnega procesa prisoten nekdo s strani delodajalca. Neutemeljen je očitek sodišča, da je delodajalec opustil ukrep bistvenega pomena, ko s svojo prisotnostjo na kraju ni opozarjal delavcev na ustrezen pristop k izvedbi vzdrževalnih del. Da se je nadzor vršil, izhaja iz izpovedi priče L. in B., ki sta povedala, da sta bila v primeru neupoštevanja varnostnih ukrepov glede zaščitne opreme opozorjena in tudi poučena o nevarnostih pri delu s fenolom. Priča B. pa je še izjavil, da je delodajalec dal navodila, kako ravnati v primeru poseganja v cevi. Tudi Č. je potrdil, da so bili delavci opozorjeni na nespoštovanje predpisov o varnostnih ukrepih. Sodišču očita, da v izvedenem dokaznem postopku ni imelo opore za zaključek, da je bilo pisno opozorilo z dne 14. 08. 2006 antidatirano. Inšpektorica je ugotovila, da je bilo opozorilo izdelano tega dne, to je tudi zapisala v uradnem poročilu. Tudi priča S. je povedal, da je G. Ko. pred nesrečo odšla na dopust in tedaj obesila na oglasno desko neko obvestilo, ki pa ga je prebral šele po nesreči. Tako je dokazano, da je bilo obvestilo za obveznost uporabe zaščitnih sredstev pri delu z nevarnimi stvarmi izobešeno pred nesrečo. Pritožnik še navaja, da so obstajala navodila, kako ravnati v primeru poseganja v cevi, v katerih je destilat. To potrjujeta izjavi prič B. in T.. Kar nekaj prič pa je izpovedalo tudi, da so bili opozorjeni na pravilno poseganje v destilacijske posode. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na izpovedi prič B. in L., da bi sama ravnala enako kot sta pokojni in M., saj je ravno L. povedal, da bi moral M. obvestiti delavce v proizvodnji, da se popravila izvajajo. Ta priča tako potrjuje, da so delavci vedeli, kako je potreba ravnati, pa so očitno mimo delodajalca ravnali tako kot pokojni in M.. Tudi ne drži, da bi priča B. ali S. to izpovedala. Delavci so bili usposobljeni za poseganje v naprave, pa čeprav zgolj teoretično. Nesprejemljivo pa je ugibanje sodišča, da bi delodajalec v primeru obvestila o odkritju nove napake postopal enako kot pri prvi napaki. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče glede na to, da pokojni ni bil pristojen za popravilo napake in se ni držal navodil, njegov soprispevek k nastanku škode oceniti v višjem odstotku.

5. Tožniki so na pritožbi odgovorili in predlagajo njuno zavrnitev. Priglašajo stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je izvajanje vzdrževalnih del na cevovodu, po katerem se pretaka fenol visoke koncentracije, nevarna dejavnost, ker obstaja nevarnost, da s poseganjem v cevovod pride do izlitja tekočine, ki je v cevovodu. Tej nevarnosti se niti s skrbnim delom ni mogoče izogniti, ker je obnašanje materiala (ventili, tesnila, vijaki, matice ...) nepredvidljivo. V obravnavanem primeru je popustila holandska matica, ki sta jo pokojni M. Š. in sodelavec F. M. nameravala le pritrditi. Skladno z mnenjem izvedenca je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da koncentrirana raztopina fenola, kakršna je bila v cevovodu, povzroča kemične opekline. Posledice absorbcij skozi kožo ali dihala, in zaužitje fenola pa povzroči zastrupitve, hude, celo smrtno nevarne okvare zdravja. Pravilne so tako dejanske ugotovitve, kot materialno pravni zaključek, da gre za nevarno dejavnost. Za nevarno dejavnost sodna praksa šteje tisto dejavnost, pri opravljanju katere obstaja velika in nepredvidljiva nevarnost nastanka škode, ki se ji niti pri njenem skrbnem opravljanju ni mogoče izogniti. V obravnavanem primeru se je nevarnost tudi udejanila. Delavca, ki sta delo izvajala, po tem, ko je popustila matica in je nevarna tekočina iztekla, dogajanja nista mogla imeti pod nadzorom in nastala je škoda s katastrofalnimi posledicami. Ker je ugotovljeno, da je škoda nastala pri opravljanju nevarne dejavnosti, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem utemeljevalo še krivdno odgovornost delodajalca – toženkinega zavarovanca. Iz istega razloga so nepotrebna in nepomembna tudi pritožbena izvajanja, kolikor napadajo utemeljitev krivdne odgovornosti.

8. Materialnopravnemu zaključku, da je škoda nastala pri opravljanju nevarne dejavnosti, tožena stranka nasprotuje z ugovorom, da je cevovod pred poseganjem vanj mogoče izprazniti, popravilo oz. vzdrževanje praznega cevovoda pa ne predstavlja nevarnosti in ni nevarna dejavnost. To je res, vendar se na tak način podobna vzdrževalna dela pri zavarovancu tožene stranke niso izvajala. Ugotovljeno je bilo, da so se podobna vzdrževalna dela na cevovodu vedno izvajala v delujočem stanju - torej v stanju, ko se je po cevovodu pretakal fenol. Da bi tudi sami dela izvedli na delujočem cevovodu, torej na enak način (in brez zaščitne opreme) so izpovedali vodja mehanične delavnice A. S. ter delavca S. L. in I. Č.. Da so se holandske matice privijale v delujočem stanju (in brez zaščitne opreme) je potrdil tudi vodja izmene na obratu I. B.. Očitno so torej manjša vzdrževalna dela izvedljiva tudi na cevovodu v delujočem stanju oz. vsaj tako so se običajno izvajala. Popravilo cevovoda v delujočem stanju je zato abstrakten dejanski stan, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali gre za nevarno dejavnost ali ne.

9. Za škodo, nastalo pri opravljanju nevarne dejavnosti, odgovarja tisti, ki se z dejavnostjo ukvarja (v nadaljevanju imetnik nevarne dejavnosti), ne glede na krivdo (149. in 150. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Oškodovanec mora dokazati, da gre za nevarno dejavnost in da mu je nastala pravno priznana škoda. Ker se vzročnost domneva, mora imetnik nevarne dejavnosti dokazati, da ta ni bila vzrok za nastanek škode. Pogoji za razbremenitev (objektivne) odgovornosti so navedeni v 153. čl. OZ: imetnik dejavnosti ni odgovoren, če dokaže, da izvira škoda iz vzroka, ki je bil izven stvari oz. dejavnosti in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek); bodisi, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati, se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek). V 3. odstavku pa 153. čl. OZ določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je popravilo delujočega cevovoda nevarno ravno zaradi možnosti izlitja nevarne tekočine. Udejanila se je torej ravno nevarnost, ki je grozila, zato je pravilen prvostopenjski zaključek, da imetnika nevarne dejavnosti po prvem odstavku 153. čl. OZ ni mogoče ekskulpirati. Delavcu M., ki je za pomoč zaprosil še pokojnega Š., je bilo popravilo odrejeno v okviru njegovih delovnih obveznosti; dela se je lotil na običajen način, zato zavarovanca tožene stranke (imetnika nevarne dejavnosti) ni mogoče ekskulpirati niti po 2. odstavku 153. čl. ZPP. Vse to je zgolj skrajšan povzetek ugotovitev sodišča prve stopnje na 9., 10. in 11. strani sodbe, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

10. Zavarovanec tožene stranke bi bil prost odgovornosti le v primeru in le v obsegu, če bi oz. kot bi oškodovanec M. Š. prispeval k nastanku škode (3. odstavek 153. čl. OZ). Prvostopenjsko sodišče je pritrdilo trditvi tožene stranke in interevenienta, da je delavec soodgovoren za nastalo škodo (10 %), ker bi moral vedeti, kako se posega v destilacijsko posodo; uporabljati zaščitno obleko; očita mu nezavestno malomarnost pri opravljanju delovne naloge (21. in 22. stran obrazložitve). Pritožbeno sodišče s tem materialnopravnim zaključkom ne soglaša. Ugotovljena dejstva izključujejo kakršenkoli delavčev prispevek k nastali škodi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da organizacija vzdrževanja cevovoda ni bila skrb pok. Š. (stran 18 sodbe). Iz zaslišanja vodje izmene na obratu I. B. je razvidno, da je izpraznitev cevovoda in destilacijske posode tehničen poseg večjega obsega (zapreti ventil pod posodo, spihati cevi), ki ga je v sklopu priprav na vzdrževalna dela dolžan izvesti imetnik dejavnosti. Nebistveno je, ali je bil to S. (vodja mehanične delavnice), ali oseba, ki je S. seznanila, da se bodo naslednji dan izvajala vzdrževalna dela na cevovodu, ali delavec M., ki so mu bila vzdrževalna dela odrejena. Tudi dejstvo, ali je M. s tem, ko se je lotil tudi popravila novo odkrite napake na cevovodu, prekoračil navodilo nadrejenega, ni bistveno. Imetnik dejavnosti (zavarovanec tožene stranke) namreč objektivno odgovarja za ravnanje, opustitve vseh svojih delavcev. Za škodo, ki jo povzroči njen delavec pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec odgovarja, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal, kot je bilo treba (1. odstavek 147. čl. OZ). Vsekakor priprava delovnega okolja – organizacija vzdrževalnih del, odločitev katera od napak se bo odpravljala – ni bila v prisojnosti pokojnega Š., ki se je le odzval prošnji sodelavca M. za pomoč. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da s tem, ko je sodelavcu priskočil na pomoč, ni kršil delovnih obveznosti, saj je bil zaposlen kot orodjar in je tovrstno delo obvladal; tudi on je bil vzdrževalec z večletnimi izkušnjami (stran 20 sodbe).

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da so se manjša vzdrževalna dela na cevovodu v praksi dosledno izvajala brez posebne zaščitne opreme (maske, zaščitnega kombinezona). V 8. točki te obrazložitve je navedeno, katere priče so to potrdile. Delodajalcu to ni moglo ostati skrito. Ne samo organizacija dela in oskrba delavcev s tehnično opremo, tudi kontrola delovnega procesa in kontrola nad uporabo zaščitne opreme, je v pristojnosti delodajalca. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, da niti organizacija dela, niti kontrola nad njenim izvajanjem ni bila taka, kot jo je zatrjevala za področje varnosti zadolžena G. Ko.. Delavci so izpovedali, da sta M. in pokojni Š. delala tako, kot so se dela običajno izvajala – brez posebne delovne opreme, s splošnim navodilom nadrejenega, naj se ugotovljena napaka na cevovodu (iztekanje) odpravi. F. M. nadrejeni S. je izpovedal, da bi k popravilu pristopil na enak način kot M.. Izpovedi L., B., Č., na katere se obe pritožbi glede opozorila na uporabo zaščitnih sredstev sklicujeta, je zato mogoče razumeti le tako, da ta opozorila niso bila striktna in da so bila nezadostna. Tudi S. je nadzor G. Ko. potrdil, pa bi tudi on k delu pristopil brez zaščitne opreme. Z očitki, da pokojni Š. ni uporabil zaščitne opreme, tožena stranka in intervenient zato ne moreta utemeljiti delavčevega soprispevka k nastanku škode. S 5., 6. in 8. čl. v času obravnavanega dogodka veljavnega Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. list 56/1999 s spremembami), je delodajalcu naložena dolžnost, da varnost in zdravje pri delu zagotovi ne samo z usposabljanjem in ustrezno opremo, ampak mora poskrbeti tudi za uporabo opreme in spoštovanje varnostnih navodil. Nadzorovati mora, ali delavci upoštevajo varstvene ukrepe, standarde, tehnične predpise. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča potrjujejo, da zavarovanec tožene stranke ni ustrezno poskrbel niti za organizacijo vzdrževanja (izpraznitev cevovoda) niti za uporabo zaščitne opreme, če se je že odločil, da se bodo vzdrževalna dela izvajala na delujočem cevovodu. Iz izpovedi delavcev, da jim niti ni znano, kakšno delovno opremo imajo (ali imajo maske), je očitno, da se ta oprema ni uporabljala. Ob takih pomanjkljivostih je vprašanje, ali je bilo navodilo za obvezno uporabo zaščitnih sredstev na steni obešeno pred nesrečo ali po njem, nebistveno, kajti zgolj z nabijem opozoril delodajalec še ne izpolni svoje obveznosti po zagotovitvi varnega delovnega procesa. Enako velja glede okoliščine, da je delodajalec poskrbel za teoretično izobraževanje delavcev o nevarnostih delovnega procesa.

12. Da bi zavarovanec tožene stranke zavestno postopal v nasprotju s predpisi in s tem zavestno izzval nastanek škode, ni izkazano. V vlogi z dne 05. 02. 2010 o tem podane trditve tožene stranke niso bile konkretizirane (list. št. 75-77). Ni konkretnih trditev o tem, opustitev katerega ukrepa, ki je vzrok ali povod za nastanek škodnega primera, je intervenient zavestno opustil. Že v prejšnji točki je navedeno, da so priče B., L., Č., S. in nenazadnje G. Ko. prizadevanja za uporabo zaščitne opreme in pozive na spoštovanje varnostnih predpisov potrdile. Posplošeno zatrjevanje, da vsak odstop od predpisov pomeni zavestno kršitev predpisov, izniči pomen zavarovanja. Pritožbi tožene stranke glede izključitve zavarovalnega kritja ni mogoče slediti, saj pavšalno zavrača svojo obveznost v vsakem primeru – zaradi odgovornosti delavca in svojega zavarovanca. Jasno je, da predpise kot dober gospodar mora poznati vsak, ki se z dejavnostjo ukvarja. To pa še ne pomeni, da jih krši zavestno, če jim dosledno ne sledi. Dokazni postopek ni potrdil, da je bilo v zavesti delodajalca, da do škodnega primera, kakršen se je pripetil, lahko pride. Gre za tipičen primer, ko izvedeni varnostni ukrepi niso bili zadostni, ni pa izkazano, da bi bilo v zavesti delodajalca, da grozi konkretna nevarnost, niti da krši varnostne predpise.

13. Tudi očitek, da sodišče ne bi smelo revalorizirati zavarovalne vsote, ki je v zavarovalni polici določena v znesku 60.000,00 EUR, je neutemeljen. Tožniki niso nasprotovali uporabi pogojev za zavarovanje odgovornosti, na katere se je toženka sklicevala. Ker ti predstavljalo materialno pravo, na katerega sta se stranki sklicevali, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zavarovalno vsoto, glede na določbo 12. člena pogojev, revaloriziralo na dan škodnega dogodka.

14. Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeni očitek, da bi bilo treba štipendije, ki jih od intervenienta prejemata 4. in 5. tožnica, upoštevati tudi pri odmeri nepremoženjske škode. S pogodbo o štipendiranju delodajalec zagotovi izobražene kadre, štipendist pa sredstva za šolanje, zato pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo izplačanih odškodnin ni mogoče upoštevati. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi na bilo na račun nematerialne škode karkoli plačano.

15. Stroškovnemu delu odločitve tožena stranka nasprotuje s trditvijo, da je odločitev neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, ker sodba ne vsebuje priznanih stroškov oz. posameznih postavk. Iz stroškovnikov na list. št. 247 do 249 je razvidno, kateri stroški in v kakšni višini so priznani, kar po v sodni praksi ustaljenem stališču zadošča za preizkus stroškovnega dela odločitve. Tožniki, ki so vložili vsak svojo tožbo, so upravičeni do povrnitve stroškov (skladno z uspehom v postopku), saj je vsak od njih samostojna stranka in samostojno razpolaga z zahtevkom. Sodišče, ki je zahtevke obravnavalo, pa je ravnalo racionalno in tožbe na samem začetku postopka združilo v skupno obravnavanje. Odločitev o stroških postopka, temelječa na 1. odstavka 154. člena ZPP, je pravilna.

16. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, sta na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožbi zavrnjeni. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, odgovora na pritožbo pa nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da stranki in intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).