Jedro

Ker je že ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb in ob uveljavitvi zahtevka za denarno nadomestilo obstajala podlaga za izplačilo dohodka iz dela (tožnik je imel sklenjeno avtorsko pogodbo), pa tožnik o tem zavoda ob prijavi ni obvestil, niti ga ni obvestil o opravljenem delu po sklenjeni avtorski pogodbi v roku 3 dni po prejetih izplačilih za opravljeno delo, je toženec utemeljeno odločil, da mu preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba RS, Ministrstva za A. št. ... z dne 21. 9. 2011 spremeni tako, da se pritožbi z dne 20. 7. 2011 ugodi in se razveljavi odločba Zavoda RS za B. št. ... z dne 13. 7. 2011, da je Zavod RS za B. dolžan tožniku izplačati še neplačano denarno nadomestilo med brezposelnostjo v skladu z odločbo z dne 19. 4. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov po citirani odločbi do plačila, v 15. dneh in pod izvršbo. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Kot je razvidno iz listinskih dokazov, je tožnik tako januarja, kot marca 2011 kontaktiral svojo znanko C.C.., delavko na Zavodu RS za B., pri čemer ji je pojasnil tudi, da pričakuje izplačila lanskih honorarjev. O navedenem sta se pogovarjala tudi osebno dne 1. 4. 2011, ko se je tožnik na Zavodu RS za B. oglasil zaradi prijave v evidenco brezposelnih oseb. Iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je priča C.C. namesto tožnika izpolnila obrazca z naslovom Prijava v evidenco brezposelnih oseb ter Vloga za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in dala tožniku obrazca le v podpis. Tožnik, glede na to, da je šlo za njegovo znanko, ni preverjal pravilnosti podatkov na obrazcu, obrazci pa mu tudi niso bili vročeni. Če bi tožnik sam izpolnjeval vlogo, bi vlogo zagotovo pravilno označil. Tožnik je nato skladno z navodili C.C., na prvem svetovalnem razgovoru dne 17. 7. 2011 delavki D.D. sam povedal, da na podlagi avtorske pogodbe prejema mesečni honorar v višini 200,00 EUR. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje glede dejstva, ali je tožnik delavko C.C. dne 1. 4. 2011 seznanil s tem, da prejema avtorske honorarje je napačen in nima opore v izvedenih dokazih. Za nastalo situacijo je namreč po prepričanju tožnika odgovorna prav priča C.C., ki je tožniku posredovala napačne informacije. Priča C.C. je bila namreč očitno prepričana, da dodatnih dohodkov, ki mesečno ne presegajo 200,00 EUR, tožniku ni treba prijavljati. Napačno je tolmačenje sodišča prve stopnje, da gre pri elektronskih sporočilih za kolegialno dopisovanje. Priča C.C. je tožniku, ki je ostal brez zaposlitve, pisala iz službene elektronske pošte. Naloga tam zaposlenih pa je, da zavarovancem posredujejo pravilne, jasne in nedvoumne informacije o njihovih pravicah in obveznostih. Vsa predstavljena dejstva in okoliščine kažejo na to, da priča C.C. ni izpovedovala resnice o tem ali sta se s tožnikom pogovarjala o avtorski pogodbi. Neverjetno je tudi, da se je priča C.C. natančno spominjala, kaj naj bi tožniku dne 1. 4. 2011 povedala, ni se pa mogla spomniti, o čem sta se 12 dni pred tem dopisovala. Neverjetno je tudi, da v trenutku, ko naj bi priča C.C. tožniku povedala, da mora v primeru prejema dohodka iz avtorske pogodbe to dejstvo v roku 3 dni sporočiti zavodu, njun pogovor ne bi nanesel na vprašanje tožnikove avtorske pogodbe, razen če bi imel tožnik interes navedene dohodke Zavodu zamolčati. Takšnega interesa pa tožnik ni imel, saj sicer avtorskih pogodb ne bi že prej omenjal v elektronskih sporočilih C.C.. Poleg tega pa prijava tega dohodka ne bi vplivala niti na tožnikovo pravico do denarnega nadomestila niti na višino le tega, zato je še toliko manj razumno, da tožnik tega ne bi omenil. Tožnik je delavki D.D. sam povedal, da prejema mesečni avtorski honorar. Tožnik izpostavlja, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in samimi temi dokazi. Ni se mogoče strinjati niti s stališčem sodišča prve stopnje, da je obrazložitev odločbe z dne 19. 4. 2011 dovolj jasna in razumljiva in da bi se tožnik lahko z obveznostjo prijave dodatnih dohodkov seznanil na internetu, preko zloženk in prosojnic zavoda na seminarju za brezposelne osebe dne 12. 4. 2011. Glede na to, da je tožnik dne 17. 6. 2011 na prvem svetovalnem razgovoru svetovalki povedal, da na podlagi avtorske pogodbe prejema mesečni honorar v višini 200,00 EUR, nato pa še dne 23. 6. 2011 dostavil kopijo pogodbe ter potrdilo o prejetem honorarju, je s tem izpolnil obveznost, na katero je bil opozorjen v odločbi z dne 19. 4. 2011, saj v odločbi ni pisalo, v kakšnem roku je potrebno zavod obvestiti. Sodišče pa tudi zmotno interpretira določbo 5. odst. 67. čl. ZUTD. Tožnik meni, da se obveznost iz 5. odst. 67. čl. ZUTD in sankcija za opustitev te obveznosti iz 8. odst. 67. čl. ZUTD nanaša le na primere, ko zavarovanec pridobiva dohodke, ki mesečno presegajo znesek 200,00 EUR. Ta člen nosi naslov „znižanje denarnega nadomestila zaradi pridobivanja dohodkov iz dela“. 67. čl. ZUTD ničesar ne določa glede prihodkov, ki ne presegajo zneska 200,00 EUR, kar je tudi logično, ker ti ne vplivajo na višino nadomestila. Priglaša pritožbene stroške.

Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo. Prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je presoja zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe prvotožene stranke z dne 21. 9. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo drugotožene stranke z dne 13. 7. 2011, s katero je bilo odločeno, da tožniku z dnem 30. 4. 2011 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožnik pa je zahteval tudi, da mu drugotožena stranka izplača še neplačano denarno nadomestilo med brezposelnostjo v skladu z odločbo z dne 19. 4. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Toženi stranki sta odločili, da tožniku pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo preneha, ker ni ravnal skladno z 5. odst. 67. čl. Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je dne 1. 4. 2011 podpisal zahtevo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v kateri je navedeno, da dohodkov iz dela ne prejema, prav tako pa je podpisal izjavo, da je seznanjen z obveznostmi glede prejemanja dohodkov po 67. čl. ZUTD. Na svetovalnem razgovoru dne 17. 6. 2011 je uslužbenki drugotožene stranke omenil, da ima sklenjeno avtorsko pogodbo. Slednja je tožnika opozorila, naj pogodbo predloži, kar je tožnik tudi storil. Nadalje iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik že dne 1. 3. 2011 sklenil pogodbo o stvaritvi avtorskega dela, ter da je iz te pogodbe dne 26. 4. 2011 in dne 25. 5. 2011 prejel zneska, obakrat v višini 200,00 EUR.

ZUTD v 5. odst. 67. čl. med drugim določa, da če že ob prijavi in uveljavitvi zahtevka za denarno nadomestilo obstaja podlaga za izplačilo dohodka iz dela, je zavarovanec o njej dolžan obvestiti zavod ob prijavi, sicer pa v roku treh dni po nastanku. O opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo je zavarovanec dolžan sproti obveščati zavod. V konkretnem primeru je že ob prijavi in uveljavitvi zahtevka za denarno nadomestilo dne 1. 4. 2011 obstajala podlaga za izplačilo dohodka iz dela. To je avtorska pogodba, ki jo je tožnik sklenil dne 1. 3. 2011, zato bi o tej podlagi tožnik zavod moral obvestiti že ob prijavi. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik to storil. ZUTD navedene obveznosti zavarovanca ne omejuje zgolj na tiste podlage za izplačilo, iz katerih izhaja, da skupni mesečni dohodek zavarovanca ne bo presegel 200,00 EUR, zato je navedeno določbo mogoče tolmačiti zgolj tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zavarovanec je zavod dolžan obvestiti o vsaki podlagi za izplačilo dohodka iz dela, ne glede na to, kakšna višina dohodka je v tej podlagi dogovorjena. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Obveščanje o podlagi za izplačilo dohodka iz dela pa je le ena izmed obveznosti zavarovanca. Slednji mora namreč zavod, kot izhaja iz citirane določbe, prav z namenom ocene o tem, kakšna dela je zavarovanec pripravljen opravljati, obvestiti tudi o vsakem opravljenem delu. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik ob prijavi zavod obvestil o opravljenem delu po dne 1. 3. 2011 sklenjeni pogodbi, obvestil pa ga ni niti o dogovorjenem plačilu in o roku plačila za opravljeno delo. Tožnik tudi po prejetih izplačilih dne 26. 4. 2011 in dne 25. 5. 2011 zavoda ni obvestil v roku treh dni, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženi stranki utemeljeno odločili, da tožniku z dnem 30. 4. 2011 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

V konkretnem primeru je bistveno, da je tožnik, kot odrasla in poslovno sposobna oseba, podpisal izjavo, da dohodkov iz dela ne prejema, ter da je seznanjen z obveznostmi glede prejemanja dohodkov po 67. čl. ZUTD. Od tožnika, ki je podpisal izjavo, se pričakuje da preveri, ali je izjava, ki jo je sicer izpolnila C.C., pravilno sestavljena. V primeru, če bi ugotovil, da ni, za kar niti ni potrebna kakšna posebna skrbnost, bi o tem lahko pravočasno opozoril svetovalko C.C. in izjavo popravil. V konkretnem primeru pa tega ni storil, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za dvom v resničnost v izjavi potrjenih dejstev, posledično pa tudi ne v izpovedbo priče C.C.. Prav tako pa v nasprotno tožnik ni uspel prepričati pritožbenega sodišča. Poleg tega pritožbeno sodišče tudi poudarja, da nepoznavanje prava škoduje in bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati in v konkretnem primeru je to tožnik (ignorantia iuris nocet).

Tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Slednja je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takšnih nedoslednosti pritožbeno sodišče v preizkušani sodbi ni našlo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zapisalo, da iz tožnikovih elektronskih sporočil z dne 14. 1. 2011 in 18. 3. 2011 ne izhaja, da ima tožnik sklenjeno avtorsko pogodbo z dne 1. 3. 2011, po kateri bo mesečno prejemal 200,00 EUR honorarja, niti iz elektronskih sporočil ne izhaja, za kakšna dela ima sklenjeno pogodbo ter kako je dogovorjen rok plačila.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek, v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1 kot neutemeljen zavrnilo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih so sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (154. čl. ZPP).