Jedro

Za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca je v obravnavanem primeru odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Ker te obveznosti ni izpolnjeval, je odgovoren za tožnikovo škodo. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. V primeru, kot je konkretni, ko gre za ustaljen delovni proces, ki nasprotuje varnemu načinu dela, od delavca tudi ni mogoče pričakovati, da bi takšno delo v skrbi za lastno varnost odklonil.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi: „Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen do celote.“

II. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta se zavrneta.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 70%.

2. Zoper navedeno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V nasprotju s sodiščem prve stopnje meni, da je v konkretnem primeru za škodni dogodek podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke. Uporaba lestve z neprimerno obutvijo (sobni copati) je objektivno nevarna, takšne lestve ni mogoče primerjati z vsakodnevno uporabo primerljive lestve. Nošenje sobnih copat povzroči zdrs ter izgubo ravnotežja, tveganje za nastanek nezgode je bilo zato večje od običajnega. Tožnik je visok 192 cm in je posledično padec tako visoke osebe iz višine 75 cm veliko bolj nevaren od povprečno visoke osebe. Napačen je zaključek sodišča, da A. A. spornega dne zjutraj ni bilo v stanovanju. Tožnik, ki ni bil usposobljen za delo, ni bil seznanjen, da lahko odrejeno delo, ki ni skladno s predpisi, odkloni. Sodišče neutemeljeno ni sledilo izpovedi priče B. B. Meni, da je tožena stranka po temelju odgovorna v celoti. V delu, v katerem je sodišče odločilo, da tožnikov soprispevek znaša 30 % sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, zakaj se je sodišče odločilo prav za to višino soprispevka. Sodišče soprispevek napačno utemeljuje na dejstvu, da je imel tožnik možnost tla zaščititi s kartonom, kar naj bi bilo običajno pri montažah, ter da bi na svoje dolgoletne izkušnje moral vedeti, da sobni copati niso primerni za takšno delo. Tožnik izpostavlja, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi od svojih delavcev zahtevala, da zaščitijo tla s kartonom, nobena priča ni izpovedala, da bi bilo to zahtevano, temveč so to omenile zgolj kot teoretično možnost (A. A., C. C.), C. C. pa je pojasnil, da zaščite tistega dne nista imela s seboj. Tožena stranka tudi ni zahtevala, da delavci sami poskrbijo za zaščito tal, zaščite ni priskrbela, zato se tožnik ni mogel odločati med delom v copatih in delom z zaščito tal. Delo v copatih je bilo pri toženi stranki ustaljena praksa, od tožnika zato ni bilo mogoče pričakovati, da bi takšno delo odklonil in mu zato tudi s tem v zvezi ni mogoče pripisati soprispevka. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka in stranski intervenient sta odgovorila na pritožbo tožnika. Pritožbene navedbe tožnika prerekata kot neutemeljene in predlagata, da sodišče pritožbo tožnika zavrne. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4. Tožena stranka se zoper vmesno sodbo pritožuje iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, kako je prišlo do delovne nesreče in kdo za nastalo škodo odgovarja. Oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje. Izpodbija zaključek o tožnikovi verodostojnosti, predvsem glede na dejstvo, da se je izkazala za neresnično njegova izpoved, da je bil A. A. zjutraj navedenega dne v stanovanju, kjer se je izvajala montaža. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila pri toženi stranki praksa, da so delavci montirali v copatih. Če bi to držalo, bi že prej prišlo do kakšne nezgode pri delu. Izpodbija verodostojnost priče D. D. Slednji je pri toženki kot študent delal v letih 2011 in 2012, kar je 6 let pred nezgodo in izkustveno ni sprejemljivo, da bi se spomnil navodil za delo. Zaključek sodišča, da se tožnik ni samoiniciativno preobul v copate na podlagi izpovedi prič E. E., F. F. in G. G. je v nasprotju z listinami v spisu. Če bi bila praksa toženke, da zahteva nošnjo copat pri montažah, bi to zahtevala tudi od poslovnih partnerjev (podizvajalcev). Navodila, ki jih je dajala so bila izključno glede tehničnih izvedb montaž (kaj in kako montirati). Sodišču očita, da je pri ugotovitvi o tem, kako je prišlo do nesreče povsem spregledalo izpoved C. C., prav tako dejstvo, da je tožnik ves čas prilagajal opis dogodkov, ki so privedli do nezgode. Poudarja, da je tožnik izkušen monter, ki je izvedel že ogromno montaž. Tožnik je samovoljno uporabil lestev naročnice ter iz nje tudi nepravilno sestopil (tam, kjer ni bilo stopničk), to pa je tudi vzrok za nezgodo. Tožena stranka je opravila tudi poizvedbe pri izvedencu za varstvo pri delu in ugotovila, da ni pravilno, da se med vrtanjem vrtalni stroj drži v višini med komolcem in ramo. Nasprotuje zaključku sodišča, da tožnik ni bil ustrezno usposobljen za varno delo. Pri izobraževanju je bil tožnik prisoten tako v letu 2018, kot v letu 2012, kar dokazuje predložena dokumentacija. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga postavitve izvedenca grafologa je bila neutemeljena. Sodišče bi moralo ugotoviti večji delež soprispevka tožnika k nastanku škode. 70 % delež v škodo tožene stranke je napačno ocenilo in ni pojasnilo, zakaj ga je določilo prav v takšni višini. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je vedel, da je delo v sobnih copatih nevarno, pa ga je kljub temu opravil na tak način. Toženka tožniku ni naročila, da uporabi lestev, delo bi lahko opravil brez lestve, tožnik je lestev izbral sam. Če bi uporabil službeno lestev ne bi mogel stopiti v prazno. Ker je tožnik vedel, da je takšno delo nevarno, ni mogoč zaključek, da je do nezgode prišlo zato, ker ga toženka ni poučila o varnem delu. O odločilnih dejstvih je tako nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami v spisu. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedi tožnika in ne pisni izjavi priče H. H., odločilo je v nasprotju z izvedenimi dokazi, enako velja za obrazložitev, ki se nanaša na priče E. E., F. F. in G. G. (slednji niso potrdili, da je bila praksa dela pri toženki takšna, da bi se bilo potrebno preobuvati v copate). Odločilo je tudi v nasprotju z izpovedbo priče D. D. oziroma jo je zmotno ocenilo. Tudi sodni izvedenec je zapisal, da tožnik dela ni opravljal s povečano pazljivostjo. Meni, da je prišlo do dvoma v nepristanskost razpravljajoče sodnice, saj slednja verjame le tožeči stranki. Na vnaprejšnjo odločitev pa kažejo tudi prepisi posnetkov in nenavaden odnos predsednice senata do pooblaščenca tožene stranke na naroku dne 1. 2. 2022. Priglaša pritožbene stroške.

5. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tudi stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na svoje vloge in na vloge tožene stranke in predlaga, da jih sodišče upošteva kot del pritožbenih navedb. V večinskem delu ponovi pritožbene očitke tožene stranke. Vtis sodišča prve stopnje o pristranskosti prič I. I., A. A., C. C. in J. J. ni ustrezno obrazložen in tudi ne more biti podlaga za odločitev sodišča. Sodba je v tem delu protislovna in je tako podana kršitev 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Nelogično je, da sodišče izpoved priče A. A. šteje za neverodostojno, v posameznem vprašanju pa se z njo strinja. Vztraja, da je tožnik neverodostojen, saj ne zna pojasniti niti razloga za nastanek nezgode, prav tako se je njegova izpoved večkrat izkazala za neresnično (K. K. ni potrdil, da si je od njega izposodil lestev). V pritožbi predstavi več dejstev o tem, kdo je tožniku naročil, da montira v copatih. Dejstvo je, da je bilo vsem, ki so delali za toženo stranko rečeno, da morajo delati samo v delovni obutvi, zato ne drži, da je bilo delo v copatih ustaljen način dela. O prošnji H. H., da se delavci preobujejo v copate, tožena stranka ni bila obveščena, zato tudi ni mogla ustrezno odreagirati (takšno prošnjo zavrniti). Prav tako meni, da priča D. D. ni izpovedovala verodostojno, sodišče ni omenilo njegove pisne izjave z dne 15. 2. 2020. Navodil v zvezi z obutvijo pogodbenim partnerjem (E. E., F. F., G. G.) tožena stranka ni dajala, kar je dokaz, da tudi tožniku ni naročila, da se za montažo preobuje v copate. Izpostavlja, da je izvedenec menil, da bi tožnik moral pri premikanju gledati pod noge, kar je vzrok za nezgodo, ki naj bi ga sodišče izpustilo. Sodišče tudi ne omeni, da se tožnik po površini lestve ni smel premikati levo in desno, kar naj bi bil poleg uporabe copat, tudi vzrok za nezgodo. V sodbi ni obrazloženo, zakaj ni verjetno, da se je tožnik poškodoval tako, kot je opisala priča C. C. Poudarja, da tožnik ni podal opisa tovornjaka, da bi sodišče lahko zaključilo, da je natovarjanje in raztovor trajal cel dan in da torej ne drži, da se tožnik izobraževanja za varnost pri delu ni udeležil. V spisu ni dokaza, da se tožnik ni udeležil teoretičnega in praktičnega preizkusa znanja in varnosti in zdravja pri delu. Meni, da je podana največ 20 % soodgovornost tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta prereka navedbe iz njunih pritožb in predlaga njuno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta pa nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane vmesne sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbami, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožnika glede ugotovljenega soprispevka, v preostalem pa je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo ne uradoma upoštevnih ne s pritožbami uveljavljanih postopkovnih kršitev absolutne narave.

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke v zvezi s škodnim dogodkom, do katerega je prišlo dne 29. 3. 2018 pri delu za toženo stranko. Ugotovilo je, da je tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot skladiščnik-monter, navedenega dne pri naročnici tožene stranke H. H. v spalnici montiral podboj vrat. Ko je stal na lestvi naročnice v sobnih copatih se je premikal oziroma se obrnil, pri tem izgubil stabilnost, padel nazaj na desno stran v sobo ter se pri tem poškodoval. Delo v sobnih copatih je opravljal po navodilu tožene stranke. Zavzelo je stališče, da delo na takšni lestvi in višini (75 cm) ni nevarna dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Ugotovilo pa je krivdno odgovornost tožene stranke skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ, saj je do padca tožnika prišlo zaradi neprimerne obutve, v kateri je delal na lestvi. Šlo je za utečen način dela oziroma so bila takšna navodila njegovega delodajalca. Tožena stranka tožnika ni usposobila za varno delo in tako tožnik ni bil poučen, da gibanje po površini lestve (levo, desno, obračanje) ni dopustno. Odločilo je, da je toženka za nastalo škodo odgovorna v deležu 70 %, saj je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, ki bi se moral zavedati, da delo v sobnih copatih na lestvi ni primerno in bi zato moral biti bolj pazljiv, poleg tega bi lahko tla zaščitil s kartonom, saj je bilo to pri montažah običajno.

10. Sodišče prve je stopnje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer glede odločitve o 30 % soprispevku tožnika k nastali škodi.

11. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji). Ta v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde – krivdna odgovornost, v drugem odstavku tega člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo – objektivna odškodninska odgovornost. Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ (deljena odgovornost) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

12. Tožnik v pritožbi zmotno vztraja, da je za škodni dogodek podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da delo na lestvi, na kateri je tožnik opravljal delo, ni nič neobičajnega, saj se delo na takšni lestvi opravlja tudi v vsakdanjem življenju in samo po sebi ni nevarno opravilo. Tudi višina lestve (75 cm), na kateri je delo opravljal tožnik, ni taka, da bi terjala presojo, da gre za nevarne delovne okoliščine in povečano nevarnost za poškodbe. Ob rednem poteku takšnega dela, upoštevajoč pravila za varno opravljanje dela, ni ogroženo življenje in zdravje ljudi. Ne gre torej za delo s povečano nevarnostjo. Delo s povečano nevarnostjo je pravni standard, ki mora po ustaljenih kriterijih sodne prakse vsebovati elemente, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. Kriterij za presojo takih elementov je splošno življenjsko izkustvo v povezavi z delovnim izkustvom in uveljavljenimi kriteriji za varno delo. Delo na takšni lestvi in višini, na kateri je delo opravljal tožnik, je dokaj enostaven delovni postopek oziroma ne gre za neko kompleksno opravilo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo mnenje sodnega izvedenca L. L., da sobni copati niso primerna obutev za delo, ki ga je opravljal tožnik, saj lahko povzročijo slab stik noge s podlago (možnost zdrsa, zatikanje obuvala ob predmete, itd.). Delo je v konkretnem primeru torej postalo nevarno zaradi neupoštevanja navodil o varnem delu in ne iz razloga, ker bi bilo opravilo nevarno samo po sebi. Navedeno pa napotuje na uporabo pravil o subjektivni odškodninski odgovornosti. Dela na lestvi v okoliščinah konkretnega primera tako ni mogoče šteti za nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ. Za pritožbeno tezo tožnika o tem, da je padec osebe, visoke 192 cm z višine 75 cm nevarnejši od padca povprečno visoke osebe, ni najti izkustvene razlage, podlage pa nima niti v izvedenem dokaznem postopku. Tudi sicer gre za neupoštevne pritožbene novote (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP).

13. Če neka stvar oziroma dejavnost postane nevarna zaradi (nepravilnega) ravnanja oškodovanca samega ali pa zaradi neskrbnosti ali protipravnega ravnanja nosilca dejavnosti oziroma imetnika stvari (ali pa kar obeh), se ugotavlja odgovornost na podlagi pravil o krivdni odgovornosti, ki v našem pravnem sistemu predstavlja primarno obliko odgovornosti v razmerju do izjemne objektivne odgovornosti. Toženec se lahko razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da niso izpolnjeni vsi štirje elementi civilnega odškodninskega delikta: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odškodninska odgovornost (krivda ali malomarnost) na strani povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovitvijo elementov protipravnosti in krivde oziroma soprispevka tožnika ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki omogočajo presojo krivdne odškodninske odgovornosti toženca v smislu določbe 171. člena OZ. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta s tem v zvezi neutemeljeno navajata, da je toženka v celoti poskrbela, da bi delo potekalo varno in v skladu s predpisi. Tožena stranka namreč dela ni organizirala na varen način.

14. V pretežnem delu pritožbe tožena stranka in stranski intervenient nasprotujeta dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank s tem, da izpostavljata posamezne dele izpovedi prič, ki so jima v korist. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Navedbe stranskega intervenienta, da vtis sodišča pri posamezni izpovedi ne zadošča oziroma ga sodišče ni obrazložilo, ni na mestu. Pri zaslišanju strank ali prič, včasih tudi izvedencev, se dokazna vrednost ne izoblikuje le na podlagi izrečenih besed, pač pa tudi po okoliščinah, v katerih so le-te izrečene: po gestah zaslišanega, barvi in tonu njegovega glasu, odločnosti ali neodločnosti, samozavesti ali zmedenosti ipd. V procesni situaciji, v kateri o odločilnem dejstvu izpovedujeta le dve priči, drugih dokazov pa ni (npr. listinskih dokazov kot t.i. _„best evidence“_), ocena verodostojnosti obeh prič neizogibno temelji tudi na okoliščinah, ki jih lahko zazna le sodnik, ki je opravil zaslišanje.1 Samo dejstvo zaposlitve pri toženi stranki samo po sebi resda še ne pomeni, da je samo zato izpoved takšne priče neverodostojna oziroma pristranska, vendar pa so bile v konkretni zadevi podane tudi druge okoliščine, ki so pri sodišču vzbudile vtis o neverodostojnosti pri toženi stranki zaposlenih prič, zato jim sodišče prve stopnje utemeljeno v pretežnem delu ni sledilo. Verodostojnost pri toženki zaposlenih prič so tako izpodbile predvsem povsem prepričljive in konsistentne nasprotne izpovedi prič K. K. in D. D., ki nista bili v razmerju do nobene od strank, dvom v verodostojnost njihovih izpovedi pa se je pojavil tudi iz razloga, ker je iz izpovedi priče J. J. izhajalo, da je prebrala tožbo in je bila dobro seznanjena s stališči in navedbami tožnika v tem sporu, kar dejansko lahko kaže na to, da je bila vsebina njene izpovedi vnaprej uglašena s toženo stranko. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na posamezno izpoved, razlogi med seboj niso v nasprotju, saj jih je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Ni torej podana zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Ustrezno obrazložena je tudi ugotovitev o tem, da je bila pri toženi stranki praksa montiranja v sobnih copatih, v sodbi so navedeni razlogi o tem, zakaj se je glede navedenega dejstva sodišče oprlo na izpovedi tožnika ter prič K. K. in D. D. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot toženka in stranski intervenient ne pomeni, da sodišče dokazov ni ocenilo vestno in celostno ali celo, da bi odločalo v nasprotju z listinami v spisu. Do nasprotujočih si izpovedi se je prvostopno sodišče ustrezno, jasno in celovito opredelilo, dokazna ocena je v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, zato pritožbeno sodišče v ugotovljeno dejansko stanje nima nikakršnega dvoma.

16. Tožena stranka in stranski intervenient svoje pritožbeno stališče o neverodostojnosti izpovedi tožnika ter verodostojnosti izpovedi A. A., ki je bil pri toženki odgovoren za montaže (ter drugih z njene strani predlaganih prič), gradita na dejstvu, da je dokazni postopek pokazal, da A. A. pred pričetkom del ni bilo v stanovanju, kjer se je izvajala montaža, zato tožniku tistega dne ni mogel dati navodil, da mora imeti med delom obute copate, kot je to trdil tožnik. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče ni dolžno slediti neki priči ali stranki v celoti, ali pa sploh ne, lahko njeni izpovedi verjame zgolj glede nekaterih dejstev, kar vse je odvisno od izvedenega dokaznega postopka. Tudi v konkretni zadevi je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje priči A. A. utemeljeno verjelo, da ga spornega dne zjutraj na delovišču ni bilo in torej tega dne ni dal posebnih navodil za delo v copatih, saj je bil ta del njegove izpovedi potrjen z izpovedjo M. M. in s pisno izjavo H. H. Vendar pa navedeno na odločitev ne vpliva, saj je dejstvo, da je moral imeti tožnik, kot že velikokrat pred tem, tudi v času škodnega dogodka obute copate, saj je bila takšna praksa tožene stranke, kar je potrdil dokazni postopek. Po drugi strani pa sodišče izpovedi A. A. pravilno ni sledilo v delu, kjer je zatrjeval, da pri toženki nikoli niso zahtevali, da se morajo delavci preobuti in delati v copatih, saj je nasprotno izpovedal tožnik, njegova izpoved pa je bila potrjena ali pa se je dopolnjevala z izpovedjo priče K. K. in D. D. Utemeljeno s tem v zvezi sodišče prve stopnje tudi ni sledilo priči C. C., saj če bi držalo, da je bilo vsem delavcem tožene stranke rečeno, da morajo delati samo v delovni obutvi, kot to zatrjujeta tožena stranka in stranski intervenient, potem takem ni jasno, zakaj je delovne čevlje sezul tudi C. C., ki je delo opravljal v nogavicah, čeprav mu tudi takšno delo ni odgovarjalo, kot je to sam pojasnil. Da bi oba delavca to storila samoiniciativno ali kljub izrecnim navodilom delodajalca o tem, da je vedno potrebno nositi delovno obutev (če bi ta res obstajala), zgolj na prošnjo stranke, glede na izpostavljeno izpoved C. C. in v povezavi z izpovedjo tožnika ter prič K. K. in D. D. tudi pritožbenega sodišča ne prepriča. 17. Tožena stranka dokazne ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedi tožnika o tem, da je delodajalec zahteval nošnjo copat, ne more izpodbiti s tezo, da bi tožnik zagotovo uporabil službene copate, če bi bilo res, da je imela toženka copate za delavce na razpolago v svojih vozilih. Da je imela toženka v kombijih copate, sta skladno izpovedala tako tožnik kot priča D. D., sicer pa samo dejstvo, da je imel tožnik obute copate, ki jih je dobil od naročnice v stanovanju, ni odločilno, saj nobeni copati niso primerni za delo, kot ga je opravljal tožnik. Neizkazano sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da do nezgode ni prišlo že prej, kar bi se po njenem mnenju zagotovo zgodilo, če bi bila običajna praksa dela v copatih, pa na odločitev ne more vplivati.

18. Tožena stranka in stranski intervenient neutemeljeno izpodbijata verodostojnost izpovedi priče D. D. D. D., ki je pri toženi stranki delal v obdobju približno enega leta in v času zaslišanja ni bil v nikakršnem razmerju do pravdnih strank in zato z izidom spora neobremenjen, se je v času, ko je delal za toženo stranko kot študent (od 2011 do 2012), zagotovo dobro spoznal z organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki. Dejstvo, da je potrdil, da je tožena stranka že v letu 2011 zahtevala delo v copatih, zgolj dodatno potrjuje, da je bilo navedeno pri toženi stranki dolgoletna in ustaljena praksa. Ne drži niti, da bi D. D. na zaslišanju podajal različne odgovore ali da bi bila izpoved te priče sama sebi kontradiktorna. Iz njegovega zaslišanja, enako kot iz njegove pisne izjave, nedvoumno izhaja, da so se copati nosili po navodilih delodajalca, ter da mu je to večkrat naročil tudi A. A., ki je bil tudi sam pri strankah v copatih. Prav tako ne drži, da bi bilo izkustveno nesprejemljivo, da bi se priča spominjala načina dela in navodil glede dela, ki ga je opravljala skoraj eno leto. Tudi sicer njegova izpoved sovpada z izpovedjo priče K. K., ki je potrdil, da mu je tožnik tistega dne na njegovo vprašanje pojasnil, da delo opravlja v copatih po navodilih šefa in sicer zato, ker je parket lakiran. Tako ne drži navajanje stranskega intrevenienta, da nobena od prič ni povedala, da je od tožene stranke dobila navodila za delo v copatih.

19. Glede izpovedi prič E. E., F. F. in G. G. prvostopenjsko sodišče v točki 24 obrazložitve logično in prepričljivo pojasni, v čem te izpovedi podpirajo ugotovitev, da se tožnik ni samoiniciativno preobul v copate. Zaključek sodišča ni protispisen, kot to neutemeljeno zatrjuje toženka, saj je sodišče njihove izpovedi povzelo korektno. Tudi sicer ni ugotovilo ničesar, kar navedene priče ne bi izpovedale. Nasprotno. Na njihovi podlagi pravilno ugotavlja, da so vse poudarile doslednost primerne obutve pri montažah. Zato dejansko ni verjetno, da A. A. ne bi opazil, da delavci delajo v copatih in ne v ustrezni obutvi. Glede na to, da so se vse navedene priče, ki so kot podizvajalci toženke prav tako opravljale montažo, zavedale pomembnosti primerne obutve, iz dokaznega postopka pa izhaja, da se je tega zavedal tudi tožnik, pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi tožnik copate nosil samoiniciativno, če ne bi imel takšnih navodil nadrejenih. Pravilna pa je tudi ocena sodišča, da ni bistveno, da te priče niso prejele navodil tožene stranke za delo v copatih, saj niso bile v podrejenem razmerju do tožene stranke, zato slednja od njih tega niti mogla zahtevati. Tudi sicer pa toženka v pritožbi sama izpostavlja, da so se navodila podizvajalcem nanašala izključno na tehnično izvedbo montaž, iz česar je razbrati, da se niso nanašala na delovno opremo delavcev. Stranski intervenient pa v pritožbi tudi priznava, da tožena stranka pogodbenim partnerjem navodil v zvezi z obutvijo ni dajala. Da bi sodišče dvomilo v verodostojnost izpovedi teh prič, pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja.

20. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, kako je je prišlo do škodnega dogodka (opis poteka nezgode je podalo v tč. 25 obrazložitve). Svoje ugotovitve s tem v zvezi je utemeljeno oprlo na ugotovitve izvedenca, iz katerih izhaja, da je nošenje neprimernega obuvala ključno prispevalo k nezgodi, ter na izpoved tožnika in priče K. K. Tožena stranka sodišču zmotno očita, da je s tem v zvezi spregledalo izpoved priče C. C., ki naj bi videla, kako je tožnik stopil v prazno in sicer na drugi strani lestve, kjer ni stopnic. K povzročitvi nesreče pa naj bi zato prispevala tudi lestev, ki si jo je tožnik izposodil od lastnika stanovanja. Sodišče izpovedi priče C. C. ni spregledalo, temveč jo je v obrazložitev sodbe povzelo, jo ovrednotilo, samo zase in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in se do nje tudi ustrezno opredelilo. V točki 25 obrazložitve je pojasnilo, zakaj priči glede poteka nezgode ne verjame, zato navedbe stranskega intervenienta, da o tem ni razlogov, ne držijo. Razlogi glede navedenega so jasni in prepričljivi in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Dokazni postopek je potrdil, da je do nezgode prišlo tako, kot je to opisal tožnik. Zgolj zato, ker je tožnik po prejemu odgovora na tožbo še podrobneje opisal, kako je prišlo do padca, ne zmanjšuje njegove verodostojnosti glede navedenega. S tem povezane pritožbene navedbe toženke in stranskega intervenienta, ki so tudi sicer povzete iz konteksta, so zato neutemeljene. Ne drži pa, da bi tožnik kadarkoli trdil, da je do padca prišlo tako, kot je to opisal C. C. Izvedensko mnenje je ovrglo tezo tožene stranke, da bi bila uporaba lestve naročnice v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, tožena stranka pa temu v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala. Tudi sicer v pritožbi niti ne konkretizira, v čem bi bila uporaba te lestve neprimerna ali kako bi lahko sama lestev vplivala na škodni dogodek, tega pa tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Kdo je komu posojal lestev, glede na obrazloženo, za presojo ni relevantno, posledično tudi ne s tem v zvezi podane izpovedi. Tožena stranka neutemeljeno vztraja tudi pri trditvi, da bi tožnik glede na svojo višino lahko luknje izvrtal tudi stoje, brez lestve, saj sta navedeno zanikala tako izvedenec kot priča C. C.. Navedbe tožene stranke o poteku montaže predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP).

21. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil ustrezno usposobljen za varno delo. Tudi glede navedenega dejstva je argumentacija sodišča prve stopnje o tem, zakaj ne verjame s tem v zvezi predloženim listinskim dokazom toženke in izpovedbam njenih prič, povsem kredibilna, zato ji pritožbeno sodišče sledi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno verjelo tožniku, ki je trdil, da zatrjevanih izobraževanj pri toženki ni opravil in da se na dokumente tudi ni on podpisal. S tem v zvezi je predlagal tudi izvedenca grafologa, ki pa ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni angažiralo, saj je dejansko stanje lahko ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov (zaslišanja strank, prič in tožnikovega dnevnika). Ker je ta dokazni predlog podal tožnik za dokazovanje svojih navedb, tožena stranka z izpodbijanjem te procesne odločitve sodišča ne more uspeti. Dejstvo, da je tožnik dne 22. 1. 2018 celotni delovni čas razkladal stvari iz tovornjaka in zato tega dne izobraževanja ni bilo, je zgolj ena izmed okoliščin, ki je sodišče prepričala v zaključek o resničnosti tožnikovih navedb glede neizvedenega izobraževanja. Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi niti ne oporekata dejstvu, da je tožnik navedenega dne dejansko raztovarjal tovornjak in razporejal stvari po strankah, pri tem pa ne navedeta, od kdaj do kdaj naj bi po njunem mnenju trajalo raztovarjanje in kdaj natančno v dnevu naj bi potemtakem toženka izobraževanje izvedla. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so pavšalne in neizkazane, zato jih ni mogoče preizkusiti.

22. Tudi v nadaljevanju pritožbe izpostavljene okoliščine, ki po mnenju tožene stranke izkazujejo, da je sodišče odločalo protispisno, niso podane. Ta očitek je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij pritožba ne uspe prikazati, niti jih ni zaznalo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo vse izpovedbe strank in zaslišanih prič. Dejansko se pritožba tožene stranke ne strinja z dokazno presojo sodišča o izpovedih zaslišanih strank in prič ter njegovimi materialnopravnimi zaključki. Sodišče prve stopnje enega od vzrokov za nezgodo, ki tiči v neopravljenem izobraževanju tožnika, ni pripisalo delu v sobnih copatih, temveč dejstu, da tožnik ni bil poučen o tem, da gibanje po površini lestve (levo, desno in obračanje) ni dopustno, da mora pri vijačenju stati na enem mestu, da torej ni bil poučen o tem, kako se varno vrta na lestvi. Da bi bilo s tem v zvezi podano kakršnokoli nasprotje v smislu 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno zgrešeno. Če se sodišče odloči, da ne bo sledilo določeni izpovedi oziroma pisni izjavi, pa to ustrezno obrazloži, kot v obravnavanem primeru, ko je pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi tožnika in ne pisni izjavi H. H. (pa tudi zakaj je sledilo priči D. D.), to ne pomeni, da je podana zatrjevana protispisnost. Glede izpovedi prič E. E., F. F. in G. G., prav tako do izpovedi priče D. D. je pritožbeno sodišče razloge že podalo zgoraj in jih na tem mestu ne ponavlja.

23. Neosnovani so tudi očitki tožene stranke o pristranskosti sodnice. Razlogi tožene stranke s tem v zvezi so pravzaprav osredotočeni na dokazno oceno, saj svoj očitek temelji na tem, da je po njenem prvostopenjsko sodišče verjelo samo tožniku in njegovim pričam. Predstavljen argument seveda ne predstavlja resnega razloga, ki bi lahko vzpostavil utemeljen dvom v nepristranskost sodišča, še posebej ob dejstvu, ker je sodišče prve stopnje skrbno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, kako je ugotovilo dejansko stanje in zakaj določenemu dokazu sledi ter zakaj ne (tudi sicer ne drži, da bi sodišče verjelo zgolj tožnikovim pričam). V obrazložitvi sodbe je sodišče izpostavilo tiste dele izpovedi, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze kakorkoli upoštevalo pristransko. Sama opozorila predsednice senata pooblaščencu tožene stranke, pa so bila, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 1. 12. 2022, izzvana, niso pa vplivala na postopek in slednjega toženka niti ne zatrjuje.

24. Stranski intervenient se v pritožbi sklicuje na svoje vloge, pri čemer predlaga, da jih pritožbeno sodišče upošteva kot del pritožbenih navedb. Takšno sklicevanje pa ni dopustno, saj je pritožba samostojna vloga (to je vloga, ki je namenjena samostojni fazi pravdnega postopka), ki mora vsebovati tudi specificirane (konkretno opredeljene) razloge, za katere stranka želi, da jih pritožbeno sodišče obravnava.

25. V primeru ugovora deljene odgovornosti je dokazno breme na toženi stranki (vsi ugovori spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme - njihova skupna značilnost je namreč, da ne posegajo v tožnikove trditve o dejstvih, marveč tem trditvam dodajajo še trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih). Vsako ravnanje delavca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oz. škode, pa še ni razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Ravnanje delavca mora biti neskrbno. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Vendar pa je pri delovnih nesrečah, ko je oškodovanec delavec, merilo strožje. Kot merilo je treba vzeti skrbnost povprečnega _ustrezno usposobljenega_ delavca za takšno dejavnost. 26. Kot argument za ugotovitev tožnikovega soprispevka v deležu 30 % sodišče prve stopnje navede možnost, da bi tožnik tla lahko zaščitil s kartonom, ter da bi glede na svoje dolgoletne izkušnje moral vedeti, da so sobni copati povsem neprimerni za delo na lestvi, zato bi moral biti pri delu še toliko bolj pazljiv. Glede zaščite tal s kartonom so priče A. A., C. C. in E. E. res izpovedale, da imajo ponavadi pri montažah kartonaste škatle, ki jih položijo po tleh. Vendar pa iz dokaznega postopka ne izhaja, da je tožena stranka poskrbela za to, da bi imel tožnik spornega dne dejansko na voljo karton za zaščito tal (priča C. C. je izpovedala, da kartona navedenega dne nista imela na voljo), ne izhaja, da je bil tožnik tisti (in ne morda delodajalec), ki bi moral poskrbeti za to, da bi bil pri montaži na voljo karton za zaščito tal, niti da je bil on tisti, ki se je sam odločil, da bo namesto zaščite tal s kartonom, uporabil sobne copate. Slednjega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kar je logično, saj niti tožena stranka niti stranski intervenient s tem v zvezi nista podala relevantnih trditev. Zgolj teoretična možnost, da bi tožnik tla lahko zaščitil s kartonom, ker je bilo to pri montažah sicer običajno, pa za ugotovitev soprispevka ne zadošča, kar tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja.

27. Nadalje sodišče prve stopnje ocenjuje, da bi glede na svoje dolgoletne izkušnje tožnik moral vedeti, da so sobni copati povsem neprimerni za delo na lestvi, zato bi moral biti pri delu še toliko bolj pazljiv in je soprispevek podan tudi iz tega razloga. Za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca je v obravnavanem primeru odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Ker te obveznosti ni izpolnjeval, je odgovoren za tožnikovo škodo. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ2. V primeru, kot je konkretni, ko gre za ustaljen delovni proces3, ki nasprotuje varnemu načinu dela4, od delavca tudi ni mogoče pričakovati, da bi takšno delo v skrbi za lastno varnost odklonil (za kar se zmotno zavzema stranski intervenient v pritožbi).5 Da bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi tožnik takšno delo lahko odklonil, tožena stranka in stranski intervenient nista zatrjevala, prav tako tega ni ugotovilo sodišče prve stopnje.6 Izveden dokazni postopek in po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljeno dejansko stanje tako ne dajeta podlage za zaključek, da bi tožnik, ki za delo niti ni bil ustrezno usposobljen, ravnal neskrbno. Namen zakonske ureditve krivdne odškodninske odgovornosti delodajalca je namreč nedvomno postrožena skrbnost delodajalca, da vselej zagotovi varno delovno okolje (primerjaj tudi določbi 5. in 8. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD-17). Tožena stranka zato za škodni dogodek odgovarja v celoti. Pritožbeno sodišče je z navedeno razlago posredno odgovorilo tudi na neutemeljena pritožbena zavzemanja tožene stranke in stranskega intervenienta za povečanje deleža tožnikovega soprispevka. Dodatna obrazložitev navedenega zato ni potrebna.

28. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do celote, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, le delno zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP). V celoti pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta, saj niso bili podani razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

29. Glede na to, da se s pritožbami izpodbija vmesna sodba in pravdni uspeh strank še ni dokončen, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (164. člen ZPP).

1 Primerjaj VSRS, opr. št. III Ips 4/2021. 2 Primerjaj II Ips 584/2000. 3 Sodišče je ugotovilo, da je toženka delo v copatih zahtevala že leta 2011. 4 Na enak način pa so ravnali tudi drugi delavci - tudi C. C. dela ni opravljal v delovni obutvi. 5 Primerjaj: II Ips 431/2000, VSM I Cp 909/2009, VDSS Pdp 646/2015. 6 Takšna okoliščina bi bila npr. podana, ko iz ravnanj delodajalca izhaja, da delavci brez strahu za svoj delovnopravni status opozorijo na pomanjkljivosti pri spoštovanju pravil o varnosti in zdravju pri delu in v takšnem primeru odklonijo delo. Če slednje ni zatrjevano in ugotovljeno, gre nasprotno ravnanje delodajalca v njegovo breme zaradi opustitve skrbi za varno delovno okolje. 7 Ur. l. RS, št. 43/11