Jedro

Toženec je kot delodajalec dolžan zagotoviti sredstva in material za varno delo, v nasprotnem primeru pa bi moral tožnik od njega zahtevati, da nevarnost odstrani oziroma bi imel pravico odkloniti opravljanje dela. Ker tega ni storil, ampak je delo na višini opravljal v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od delavca z opravljenim preizkusom znanja iz varstva pri delu, in v nasprotju z razsodnostjo, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka, znaša njegov soprispevek k škodi, ki jo je ob opravljanju dela utrpel, 30 %.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku, znižajo z zneska 3.421,06 EUR na znesek 2.559,86 EUR.

V preostalem se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku plača znesek 30.210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2005 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (2. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 3.421,06 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje sklenilo, da spremembe tožbe ne dovoli.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del citirane sodbe, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje soprispevek tožnika k nastanku škode zmotno ocenilo na 30 %, češ da tožnik od toženca ni zahteval, da nevarnost odpravi in da dela ni odklonil. Navedeno pa ne opravičuje tako visokega soprispevka k nastanku škode, saj je toženec tisti, ki ni zagotovil sredstev in materiala, ki bi omogočil varno delo, razen tega pa je toženec sodeloval pri pripravi neustreznega odra. Tožnik ocenjuje, da njegov prispevek k nastanku škode znaša 10 %. Tožnik se tudi ne strinja s prisojeno odškodnino. Izvedensko mnenje prof. dr. A.B. potrjuje tožnikovo trditev, da je tožnik pri delovni nesreči utrpel zelo hude telesne poškodbe. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter nelagodnosti med zdravljenjem je tožniku potrebno priznati znesek 20.000,00 EUR (prisojen mu je bil znesek 18.000,00 EUR). V celoti je utemeljen tudi zahtevek za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prikrajšanja na področju delovnega, športnega in družabnega udejstvovanja so tako izrazita in intenzivna, da je upoštevaje tožnikovo starost potrebno priznati celoten vtoževani znesek iz tega naslova, kar pomeni še dodatnih 1.000,00 EUR. Tožnik nadalje predlaga, da pritožbeno sodišče odškodnino za pretrpljeni strah zviša za 86,46 EUR in da tožniku prisodi še razliko do vtoževane odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.172,92 EUR. Ob upoštevanju 10 % soprispevka tožnika k nastanku škode je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino za negmotno škodo v znesku 42.673,84 EUR, ker pa je sodišče prve stopnje tožniku že dosodilo znesek 30.210,00 EUR, mu je potrebno priznati še razliko v višini 12.463,84 EUR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencu naloži, da tožniku ob že dosojeni odškodnini izplača še znesek 12.463,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2005 dalje do plačila.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 38. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi toženec sam pomagal pri postavitvi odra. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj in izključno na izpoved tožene stranke (pri tej navedbi gre za očitno pisno pomoto, mišljen je tožnik), zanemarilo pa je izpoved toženca in neodvisne priče J.K.. Tožnik sam je v tožbi navajal, da sta oder uporabila s sodelavcem in pri tem ni zatrjeval, da bi jima pri tem pomagal toženec. Pritožba se nadalje sklicuje na tožnikovo izjavo, razvidno iz uradnega zaznamka z dne 29. 5. 2003, ki jih je sodišče prve stopnje sicer vpogledalo, ni pa se opredelilo do njene vsebine. Tudi iz izjave J.K. izhaja, da sta provizorični oder in lestev postavljala sama s tožnikom. Iz te izjave pa tudi izhaja, da jima je toženec rekel, naj ne delata po svoji vesti in naj ne poenostavljata zadev, kakor tudi to, da se je za postavitev odra odločil tožnik sam. Na neverodostojnost tožnika kaže tudi njegova izpovedba, da pri tožencu ni opravil izpita iz varnosti in zdravja pri delu, čeprav iz potrdila izhaja drugače. Ni jasno, v čem sodišče prve stopnje vidi neskladnost v izpovedbi toženca, da je na zidanici dan pred gradnjo zaščitil dvoje ali troje oken, pri čemer je zaščitil tudi sporno okno, nekaj pa jih je zaščitil takoj po prihodu na dan škodnega dogodka. Trditev iz pripravljalne vloge z dne 15. 6. 2006, ki jo kot neskladno povzema sodišče prve stopnje, se ne nanaša na predviden obseg celotnih del, temveč le na dela, planirana za kritično jutro. Toženec je večkrat izpovedal, da je tožniku in J.K. prepovedal delo na višini, češ da bodo zadevo kasneje naredili skupaj. Vse navedeno tako kaže na izključno krivdo tožnika pri postavitvi odra, zaradi česar je tožena stranka ekskulpirana objektivne odgovornosti iz naslova nevarne dejavnosti. Izvedba zaključnega premaza na robu okna je delo, za kakršnega uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnim in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/2002, v nadaljevanju uredba) dovoljuje delo z lestvami. Tožnik je namreč le nanašal premazni sloj pri zgornjem oknu zidanice, pri čemer je stal na višini 1,7 m in pri tem uporabil lažje orodje. V konkretnem primeru pa je odločilno to, da je tožnik lestev postavil na oder s kozami, pri čemer je veliko več gibljivih točk, od katerih je odvisna varnost pri delu. Izbira postavljenega odra je bila v izključni domeni tožnika. Toženec je tožniku izrecno zabičal, naj se zgornjega okna ne loti, dokler se toženec ne vrne. Bistveno je zato vprašanje, ali bi do nesreče prišlo ob uporabi lestve. Toženec ne sme biti sankcioniran z odškodnino zaradi napačne ugotovitve, da tožnik pri sebi ni imel čelade, saj to sploh ni v vzročni zvezi z nastalo poškodbo. Poškodba je nastala izključno zaradi nepravilne postavitve lestve in odra s kozami. V kolikor bi tožnik ubogal toženca, bi ta ob vrnitvi iz mesta odredil uporabo lesenega odra, ki je sicer že bil postavljen na drugi strani objekta. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo bistveno višjo odškodnino, kot pa jo v podobnih primerih priznava sodna praksa. Iz judikatov izhaja, da so bile za primerljive primere dosojene odškodnine med 2 milijona in 3.000.500,00 SIT oziroma od 20 do 37 povprečnih plač, tožniku pa je bila dosojena odškodnina v višini 51 povprečnih plač. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo teorijo adekvatne vzročnosti, saj je izvedenec pojasnil, da se bakterijski zapleti z okužbo pri prelomu kosti pojavijo v 30 % primerov, česar pa ne gre šteti za objektivno predvidljivo posledico škodnega dogodka. Takšen odstotek verjetnosti za nastanek škodne posledice ne zadošča za ugotovitev, da ta posledica spada v okvir objektivne odgovornosti toženca. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo pravico do povračila materialnih stroškov, saj bi tožnik te stroške moral terjati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kar pa je iz malomarnosti opustil, zato toženec smiselno podaja ugovor slabega pravdanja. Neobrazloženo je stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni specificiral ugovora zastaranja. Toženec je v enem stavku ugovarjal razširitvi tožbenega zahtevka, pri čemer je ugovarjal prekluzijo, kakor tudi zastaranje. Iz ugovora toženca jasno izhaja, da se ugovor zastaranja nanaša na povečanje zahtevka po višini, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. V kolikor sodišču prve stopnje že iz konteksta ni bilo razumljivo, da se ugovor zastaranja nanaša na povišani del zahtevka, bi toženca v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozvati, da ugovor obrazloži. Do škodnega dogodka je prišlo 10. 5. 2003, tožnik je tožbo spremenil šele 28. 8. 2007, kar je izven 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje navedene okoliščine ni obrazložilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj ta odločitev ni obrazložena o bistvenih sestavinah, razen tega pa je sodišče opravilo pobot medsebojnih obveznosti v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. 70 % priznanih stroškov tožnika, pobotanih s 30 % priznanih stroškov toženca, namreč ne znaša 3.421,00 EUR, temveč manj kot 2.400,00 EUR. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijani del) spremeni tako, da (preostali) zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ocenilo, da soprispevek tožnika k nastanku škode znaša 30 %. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) o tem, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ravnanje toženca, ki je delo na višini opravljal tako, da je stal na lestvi, ki je bila postavljena na ploh premičnega odra, sestavljenega iz dveh koz, ni samo v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od delavca, ki ima opravljen preizkus znanja iz varstva pri delu (tožnik je tak preizkus opravil le dva meseca pred nezgodo), temveč tudi v nasprotju z razsodnostjo, ki jo je mogoče pričakovati od vsakega povprečnega človeka. Res je sicer, da je bil toženec kot delodajalec dolžan tožniku zagotoviti sredstva in material za varno opravljanje dela, vendar pa to ne pomeni, da tudi tožnik pri opravljanju dela ni bil dolžan ravnati z vso potrebno skrbnostjo. Tožnik bi od delodajalca moral zahtevati, da nevarnost odpravi oziroma bi moral odkloniti opravljanje dela na neustrezno improviziranem odru. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da soprispevek tožnika znaša 30 % in ne more slediti pritožbenemu predlogu, da bi ta soprispevek ocenili na 10 %.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ustreza znesek 18.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 19.000,00 EUR, za skaženost 3.000,00 EUR ter za strah 2.000,00 EUR, zaradi česar je višji tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, seveda ob upoštevanju soprispevka tožnika k nastanku škode, ki v navedenih zneskih ni upoštevan. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ. Ta namreč določa, da oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode sploh ni.

Tožnik v pritožbi niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami in neugodnostmi med zdravljenjem, kakor tudi ne ugotovitev o obsegu zmanjšanja življenjskih aktivnosti, o intenzivnosti utrpljenega strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti, temveč izpodbija le odločitev o višini pravične denarne odškodnine. Zneski, ki jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot pravično denarno odškodnino za posamezno vrsto negmotne škode ustrezajo tudi sodni praksi, kakršna se je izoblikovala za podobne primere. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno sklicevalo tudi na publikacijo Denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV 1995 in GV 2001, pri čemer je v zadostni meri upoštevalo tudi vse posebnosti te zadeve.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za negmotno škodo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi toženca: Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo okoliščin v zvezi s potekom subjektivnega zastaralnega roka glede zvišanega dela tožbenega zahtevka, pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec je na naroku za glavno obravnavo zgolj pavšalno in neobrazloženo navedel, da iz previdnosti ugovarja zastaranje in kasneje svojega stališča ni obrazložil, kljub temu, da mu je sodišče odobrilo 15-dnevni rok za vložitev pripravljalne vloge, s katero bi odgovoril na razširitev tožbenega zahtevka. Zaradi navedenega toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo razumeti, da se ugovor zastaranja nanaša le na zvišani del tožbenega zahtevka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da terjatev ni zastarana. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2007 na podlagi ugotovitev izvedenca le zvišal tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, obe vrsti negmotne škode je vtoževal že s tožbo, zato je do pretrganja zastaranja prišlo že ob vložitvi tožbe. Celo v primeru, če bi šteli, da je glede zvišanega dela tožbenega zahtevka do pretrganja zastaranja prišlo šele z razširitvijo tožbenega zahtevka, to je 30. 8. 2007, bi morali ugotoviti, da takrat še ni potekel subjektivni 3-letni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ. Zastaranje terjatve iz naslova odškodnine za negmotno škodo ne začne teči z dnem škodnega dogodka, kot zmotno meni pritožba, temveč šele od dneva, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Za škodo, nastalo zaradi telesnih bolečin ter trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, poškodovanec lahko zve šele ob končanem zdravljenju. Iz izvedenskega mnenja dr. A.B. pa je razvidno, da zdravljenje ni bilo končano pred 30. 8. 2004 (kar je 3 leta pred razširitvijo tožbenega zahtevka). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo tožniku polno obremenjevanje noge (kar je potrebno šteti za zaključek zdravljenja) dovoljeno šele 6. 6. 2006. Sicer pa je bil tožnik zadnjič hospitaliziran v letu 2006. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da odločitev o stroških postopka ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je to odločitev sicer res zelo na kratko obrazložilo, vendar pa to ne pomeni, da tega dela izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč na obeh stroškovnikih povsem pregledno označilo, katere priglašene stroške je priznalo in v kakšni višini ter katere je zavrnilo, zato je sklep o stroških postopka, vsebovan v izpodbijani sodbi, možno preizkusiti v celoti. Pač pa se toženec utemeljeno pritožuje glede zmotne uporabe določb ZPP o odmeri stroškov postopka.

Tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede uradnega zaznamka z dne 29. 5. 2007, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa v tem uradnem zaznamku zabeležena izjava tožnika, da pri A.T. (tam se je tožnik poškodoval) niso delali na podlagi pogodbe o zaposlitvi s tožencem, temveč da je tam delal samoiniciativno, ker je bil A.T. dolžan, ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. V postopku je namreč bilo nedvomno ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo, ko je tožnik kot delavec zaposlen pri tožencu, opravljal delo na zidanici v lasti A.T., zato niti ni bistveno, iz kakšnih motivov je tožnik policistu dal očitno neresnično izjavo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec pomagal postaviti oder in da je pri tem zanemarilo izpovedbo toženca in priče J.K.. Sodišče prve stopnje je obsežno obrazložilo, zakaj šteje za dokazano, da so pri postavitvi odra sodelovali vsi trije (ob tožniku še toženec in priča J.K.) in je pri tem tudi ocenilo izpovedbo toženca in priče J.K.. Sicer pa to, ali je toženec sodeloval pri postavitvi odra, niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Celo v primeru, če bi tožencu podrejena delavca sama postavila oder iz dveh koz in nanj postavila še lestev, bi toženec za škodo, ki jo je tožnik utrpel, še vedno odgovarjal po načelu objektivne odgovornosti. Zmotno je prepričanje toženca, da bi bil prost odgovornosti, če bi dokazal, da sam ni sodeloval pri postavitvi improviziranega odra. V skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tudi če bi tožnik in priča sama postavila oder, bi to še vedno ne pomenilo, da je do škode prišlo izključno zaradi njunega ravnanja, saj je bil toženec tisti, ki jima je bil dolžan zagotoviti primerna sredstva za delo.

Zgolj zaradi tega, ker je tožnik izpovedal, da ga toženec nikoli ni poslal na kakšno usposabljanje iz varstva pri delu, toženec pa je sodišču predložil potrdilo o opravljenem teoretičnem in praktičnem preizkusu znanja iz varnosti in zdravja pri delu z dne 28. 4. 2003, celotna izpovedba tožnika ni neverodostojna. Sicer pa je glede tega vprašanja sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da navedena okoliščina sploh ne more biti bistvena v tem sporu, saj je tožnik sam izpovedal, da je izpit iz varstva pri delu pri prejšnjem delodajalcu opravil v začetku leta 2001, zaradi česar so mu bila znana osnovna pravila iz varnosti in zdravja pri delu.

Toženec se je med postopkom sicer skliceval, da naj bi tožniku naročil uporabo trimetrske lestve, ki naj bi bila domnevno na delovišču. Vendar je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi izvedenca, da takšna lestev ne bi bila primerna za delo, ki ga je tožnik opravljal, v trenutku, ko se je poškodoval, pravilno zaključilo, da to ne vpliva na toženčevo odgovornost. Izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, da uporaba trimetrske lestve ne bi bila primerna, ker je zgornji rob okna že presegel višino štirih metrov. Sicer pa je sodišče prve stopnje na 4. strani obrazložitve obsežno pojasnilo, zakaj ne verjame tistemu delu izpovedbe toženca, ki se nanaša na navodila za uporabo trimetrske lestve. Pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša. Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi bil toženec sankcioniran, ker tožnik ni imel čelade, čeprav ni vzročne zveze med tem dejstvom in poškodbo. Sodišče prve stopnje je zgolj ugotovilo, da toženec ni zagotovil sredstev in materiala, ki bi omogočal varno delo in pri tem podrobno pojasnil, zakaj šteje, da je toženec objektivno in krivdno odgovoren za nastalo škodo, kakor tudi, v čem se kaže sokrivda tožnika. V teh razlogih ni ničesar, kar bi lahko razumeli kot utemeljevanje odgovornosti na podlagi dejstva, da tožnik v času poškodbe ni imel čelade. V razlogih izpodbijane sodbe se čelada sploh ne omenja.

Tudi sicer pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je toženec na podlagi 150. člena OZ odgovoren za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri padcu z lestve, postavljene na desko, ki je bila položena čez dve kozi. V skladu s citirano določbo namreč za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Po enotni sodni praksi je delo na višini nevarna dejavnost, zato zanjo odgovarja toženec.

Toženec je sicer skušal dokazati, da obstaja ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ. Ta namreč določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Toženec ni uspel dokazati, da bi škoda nastala izključno zaradi ravnanja toženca oziroma tretje osebe, sodišče je namreč ugotovilo, da je toženec sodeloval pri postavitvi neustreznega dostopa do okna (oder na kozah in nanj prislonjena lestev), že zgoraj pa je razloženo, da se toženec ne bi razbremenil odgovornosti niti v primeru, če bi se ugotovilo, da sta tožnik in sodelavec brez sodelovanja toženca postavila improvizirani oder in nanj postavila še lestev.

V zvezi s tem se toženec tudi neutemeljeno sklicuje na ugotovitev izvedenca, da se lestve lahko uporabljajo za izvajanje kratkotrajnih del na višini, kakršno naj bi bilo tudi delo, ki ga je moral opraviti tožnik. Toženec pa pri tem spregleda nadaljnjo ugotovitev izvedenca s področja varstva pri delu, da v konkretnem primeru ni šlo zgolj za kratkotrajno delo, temveč za strokovno zidarsko, pleskarsko obrtniško delo, ki zahteva varno in zanesljivo stojišče. V konkretnem primeru je tudi povsem neumestno sklicevanje na ustreznost dela na lestvi, saj je bila lestev postavljena na nestabilen oder. Sodišče se je utemeljeno oprlo na ugotovitev izvedenca, da morajo biti lestve med uporabo postavljene stabilno, tako da ne morejo zdrsniti, se prelomiti ali prevrniti. Izvedenec je pravilno ugotovil, da v tem primeru lestev ni bila zanesljivo postavljena, zaradi česar je tudi prišlo do zdrsa lestev in elementov odra, kar je povzročilo padec tožnika. Neutemeljeno je sklicevanje na določbe točke 11.2, razdelka c priloge IV k Uredbi. Iz spisa je razvidno, da oder ni bil izdelan v skladu z določbo točke 11.2.1, saj bi moral biti delovni pod širok najmanj 80 cm, ustreznost izvedbe odra pa bi moral prej pregledati vodja del ali druga odgovorna oseba delodajalca. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na ugotovitev izvedenca, da iz spisa ne izhaja, da bi toženec dal dovoljenje za uporabo takšnega improviziranega odra ter ob nadaljnjih ugotovitvah, da toženec ni ravnal v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.,) in uredbo, pravilno zaključilo, da je toženec tudi krivdno odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo teorije adekvatne vzročnosti, ko je štelo, da zaradi vnetja kosti, kot posledice odprtega zloma, ni prišlo do pretrganja vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem toženca. S tem v zvezi je bistvena ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da je vnetje kosti pričakovana posledica odprtega zloma, kakršno je utrpel tožnik, da do tega pride v 30 % primerov oziroma še pogosteje in da ravnanje tretjih ni bilo vzrok za vnetje. Navedeno pomeni, da med odprtim zlomom, ki ga je utrpel tožnik in škodo, ki je posledica vnetja kosti, obstaja kontinuirana in medicinsko ne neobičajna vzročno posledična povezava.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da pravični denarni odškodnini iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin ustreza znesek 18.000,00 EUR, pravični denarni odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 19.000,00 EUR, pravični denarni odškodnini za skaženost znesek 3.000,00 EUR ter pravični denarni odškodnini za utrpljeni strah znesek 2.000,00 EUR. Toženec se v zvezi z višino dosojene odškodnine neutemeljeno sklicuje na drugačno sodno prakso, iz katere naj bi izhajalo, da so za primerljive primere bile dosojene odškodnine v višini od 20 do 37 povprečnih plač, v tej zadevi pa naj bi bila dosojena odškodnina v višini 51 povprečnih plač. Pri tem izračunu toženec ni povsem korekten, saj je metodologija objavljene sodne prakse takšna, da se pri izračunu števila povprečnih plač upošteva podatek o neto plači za mesec, v katerem je bila izdana prvostopenjska sodba. Iz poročila o gibanju plač za april 2008 (Ur. l. RS, št. 67/2008) je razvidno, da je bila povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Sloveniji za april 2008 879,19 EUR, kar pomeni, da ugotovljena pravična denarna odškodnina (glede na sokrivdo je bilo tožniku dosojeno manj), predstavlja 47,77 povprečnih plač. Sicer pa je podatke o podobnih primerih potrebno obravnavati ob upoštevanju dejstva, da je vsak primer specifičen. Tako je potrebno upoštevati, da so oškodovanci v prav vseh primerih, ki jih je toženec priložil pritožbi (priloga B/6 sodbe Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 337/2000, II Ips 577/2000, II Ips 54/2000, II Ips 114/2001, II Ips 221/2001, II Ips 117/99) bistveno krajše obdobje trpeli telesne bolečine in bili bistveno krajše obdobje hospitalizirani ter da so v času zdravljenja opravili bistveno manjše število obiskov pri zdravnikih. Razen tega je bilo samo v eni od teh zadev, tako kot pri tožniku, ugotovljeno 20 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa je tožnik dlje časa trpel hude in posebno hude bolečine, bil hospitaliziran kar 103 dni, oškodovanec iz zadeve II Ips 221/2001 pa le 11 dni.

Ustreznost višine odmerjene odškodnine glede na sodno prakso bi bilo bolj ustrezno presojati na primer na podlagi odločitve v zadevi II Ips 115/97, v katerih je bilo za podobne poškodbe in 20 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, dosojena odškodnina v višini 48 povprečnih plač, pri čemer sta bila čas hospitalizacije in trajanja bolečin bistveno krajša kot pri tožniku, je pa oškodovanec iz citirane odločbe utrpel tudi poškodbo glave (objavljeno v Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 578).

Res je sicer, da bi tožnik v skladu s prvimi odstavkom 159. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) povračilo potnih stroškov, nastalih v zvezi z zdravljenjem poškodbe lahko uveljavljal pri območni enoti oziroma izpostavi zavoda za zdravstveno zavarovanje, vendar pa opustitev uveljavljanja pravice pri zavodu ne pomeni, da je toženec prost odgovornosti, da tožniku povrne tudi materialno škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno naložilo, da tožniku povrne sorazmerni del teh stroškov.

Pač pa se toženec utemeljeno pritožuje v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Ustaljena praksa pritožbenega sodišča je, da se stroški postopka odmerijo izključno glede na uspeh strank v postopku, pri čemer se uspeh ugotavlja glede na razmerje med vtoževanim in dosojenim zneskom. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožnik med postopkom tožbeni zahtevek zvišal, kar pomeni, da je uspeh potrebno posebej ugotoviti za čas do zvišanja tožbenega zahtevka in posebej za čas po njem.

V prvi fazi postopka, ki zajema čas do zvišanja tožbenega zahtevka, je uspeh tožnika znašal 73,75 %, v drugi fazi postopka pa 63,49 %. Obenem navedeno pomeni, da je uspeh toženca v prvi fazi postopka znašal 26,25 %, v drugi pa 36,51 %.

Sodišče prve stopnje je tožniku v prvi fazi postopka utemeljeno priznalo stroške postopka v višini 6050 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.776,95 EUR, k temu je potrebno prišteti materialne stroške v višini 9,18 EUR (1 % do vrednosti 1000 točk) in 23,27 EUR (2 % od vrednosti nad 1000 točk). K temu je dodati 20 % DDV ter stroške izvedenca v višini 838,67 in 187,44 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika v prvi fazi postopka tako znašajo 4.397,28 EUR, toženec pa je tožniku dolžan povrniti 73,75 % tega zneska, kar znaša 3.242,99 EUR.

Utemeljeno priglašeni stroški toženca v prvi fazi postopka znašajo 5170 točk oziroma 2.373,03 EUR, k temu je potrebno dodati materialne stroške v višini 9,18 in 19,14 EUR, 20 % DDV v višini 480,27 EUR, kilometrino v višini 90 EUR ter takso za odgovor na tožbo v višini 220,68 EUR oziroma skupno 3.192,30 EUR. Toženec je upravičen do povrnitve 26,25 % tega zneska, kar znaša 837,98 EUR.

V drugi fazi postopka je tožnik utemeljeno priglasil nagrado v višini 1725 točk oziroma 791,77 EUR, k temu je potrebno dodati materialne stroške v višini 7,92 EUR, 20 % DDV v višini 159,94 EUR, skupaj torej 959,63 EUR. Tožnik je upravičen do povrnitve 63,49 % tega zneska, kar znaša 609,27 EUR.

Utemeljeno priglašeni stroški toženca v drugi fazi postopka znašajo 1080 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 495,72 EUR, k temu je potrebno dodati materialne stroške v višini 4,96 EUR, 20 % davek DDV v višini 100,13 EUR, stroški izvedenca v višini 583,85 EUR, kilometrino v višini 60 EUR, skupno torej 1.244,66 EUR. Toženec je upravičen do povrnitve 36,51 % tega zneska, kar znaša 454,42 EUR.

Tako se pokaže, da je toženec tožniku dolžan povrniti stroške postopka v višini 3.852,26 EUR, obenem pa je tožnik tožencu dolžan povrniti iz tega naslova znesek 1.292,40 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je toženec tožniku dolžan povrniti stroške postopka v višini 2.559,86 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je te znižalo na znesek 2.559,86 EUR. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec je s pritožbo uspel le glede odločitve o stroških postopka, torej glede stranske terjatve, zato je utemeljeno, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.