Jedro

Obveznost plačila za opravljeno storitev nastane že na podlagi sklenjene pogodbe. Račun pa je le knjigovodska listina, v kateri je zapis poslovnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „Ugotovi se, da je pravno dejanje nakazila I. D. d.o.o. – v stečaju, izvršeno dne 22. 5. 2002 v znesku 41.729,26 EUR na račun in v korist tožene stranke, brez učinka do stečajne mase in je tožena stranka dolžna za poplačilo v stečajnem postopku St 32/2002 Okrožnega sodišča v Novem mestu, v stečajno maso I. D. d.o.o. – v stečaju, vrniti premoženjsko korist v višini 41.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 5. 2002 dalje v roku 8 dni pod izvršbo“ (prvi odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 7.329,48 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (drugi odstavek izreka).

2. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da je bila tožba vložena zunaj enoletnega roka, določenega za vložitev tožbe po prvem odstavku 257. člena Obligacijskega zakonika (OZ), izpodbijano pravno dejanje pa je bilo storjeno tudi zunaj enoletnega roka, v katerem bi moralo biti dejanje storjeno, da bi bilo izpodbojno po prvem odstavku 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Ocenilo je, da pri izpodbijanem nakazilu ni šlo za neodplačno razpolaganje dolžnika, da račun št. 374/02 ni bil fiktiven, temveč le izdan z nepravilno vsebino, saj je tožena stranka za storitve, zaračunane s tem računom, že sestavila in izdala račune, ki pa dolžniku niso bili poslani in niso bili plačani.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z izčrpno, logično in prepričljivo oceno prvostopenjskega sodišča in z razlogi, ki so ga vodili do zaključka, da pri spornem nakazilu ni šlo za neodplačno razpolaganje. Pritožnik s trditvami, da niso izkazani razlogi za to, da se računi ne bi pošiljali dolžniku ter da plačilo storitev, obračunanih s fakturami št. 102/99, 122/99 in 239/99 potrjuje dejstvo, da te obveznosti niso bile prijavljene v postopku prisilne poravnave, ocene prvostopenjskega sodišča ne more omajati. Prvostopenjsko sodišče se je med drugim opredelilo tudi do teh trditev in pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da prej navedeni računi niso bili poslani dolžniku in zakaj dejstva, da niso bili prijavljeni v postopku prisilne poravnave, ne šteje kot odločilnega. Trditve pritožnice, da je bil račun št. 374/02 izstavljen naknadno, ko je bilo izpodbijano nakazilo že opravljeno, in sicer zato, ker naj bi bilo to nakazilo brez pravne podlage, temeljijo zgolj na domnevah pritožnice, ki tekom postopka niso bile potrjene. Čeprav se znesek računa št. 374/02 ne ujema s seštevkom računov iz leta 1999, navedeno še ne pomeni, da se ne nanaša na storitve, opravljene v letu 1999. Tudi dejstvo, da zgoraj navedeni računi, ki naj bi bili izstavljeni v letu 1999, dolžniku (družbi I. D. d.o.o.) niso bili poslani, ne dokazuje, da dolžnik za dolg iz naslova poslovodenja iz obdobja od 28. 8. 1998 do 31. 12. 1999 ni mogel vedeti, ter da je zato račun št. 374/02 fiktiven. Obveznost plačila za opravljeno storitev namreč nastane že na podlagi sklenjene pogodbe. Račun pa je le knjigovodska listina, v kateri je zapis poslovnega dogodka.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do vseh trditev, ki jih tožeča stranka ponavlja v pritožbi in prepričljivo obrazložilo, zakaj jih ne šteje kot izkazane oziroma odločilne pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, ki naj bi pregledal poslovanje I.D. d.o.o. - v stečaju, v odnosu do tožene stranke. Vendar pa tožeča stranka dokaznega predloga v zvezi z izpodbijanim dejanjem ni konkretizirala, niti ni postavila trditev o tem, katera pravno odločilna dejstva naj izvedenec ugotavlja. Ta konkretneje navaja šele v pritožbi, ne navede pa, zakaj tega ni storila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ali je bil račun št. 374/02 izstavljen v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi niti ni odločilnega pomena. Zakaj ocenjuje, da račun ima pogodbeno podlago, pa je prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazložilo. Med drugim je svoje zaključke oprlo na izpovedbo stečajne upraviteljice družbe I. D., d.o.o. - v stečaju, ki je izpovedala, da račun št. 374/02 ni fiktiven.

9. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da izvid in mnenje sodne izvedenke G. T. B. v kazenskem postopku, nista relevantna za odločitev v tem postopku, ker je izvedenka v kazenskem postopku podala mnenje o obstoju temelja za izstavitev sporne fakture v časovnem obdobju, ki ga navaja izdani račun, ne pa glede na trditve tožene stranke v tem postopku.

10. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da je bilo izpodbijano nakazilo neodplačno dejanje. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

11. Prvostopenjsko sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (355. člen ZPP).